V letu 2024 ti želim ❤️:
✨ Da prepoznaš svoje prave želje – tiste, ki izhajajo iz tebe, ne pa od družine, partnerja ali družbe.
✨ Pogum, moč, energijo in fokus, da jim slediš z odprtim srcem.
✨ Zaupanje, da se vse odvija točno tako, kot je najbolje zate.
Prepričana sem bila, da se meni ne more zgoditi. Ne le zato, ker ne poznam nikogar, ki bi tako vzorno skrbel za svoje telo in imel tako nepopisano zdravniško kartoteko, temveč zato, ker verjamem, da Življenje nameni najtežja bremena močnim ljudem, ki jih zmorejo nesti. In jaz sebe nikoli nisem štela v kategorijo močnih ljudi. Nežna, jokam za “vsako figo”, z ultra občutljivim telesom. Ko sem zatipala bulo v prsih, me ni skrbelo, zato je bil toliko večji šok, ko sem slišala iz ust zdravnika: “Tkivo je rakasto. Žal mi je.” Sedaj vem, o čem govorijo ljudje, ko doživijo šok – zdi se ti, da gledaš film, glavna oseba tega filma pa je nekdo drug, nikakor ne TI. Diagnoza ni bila zame le šok – bila je tudi opomnik, da je čas, da pogumno izberem in izrazim sebe. Da je čas, da se neham sekirati za vsako malenkost in skrbeti, kaj bodo drugi rekli. Čas, da spustim strahove, zamere in obsodbe.
Za mano je 5 mesecev kemoterapij (na sliki sem jaz med zadnjo kemoterapijo), izguba dolgih las, operacija, obsevanja, soočanja s posledicami tako agresivnega zdravljenja. Bilo je precej težkih trenutkov, tudi takšnih, ko sem razmišljala, da raje umrem, kot da grem skozi to izkušnjo. Ni se zdravilo le telo, zdravila se je moja duša. Vse, kar sem tlačila vase celo življenje, se je čistilo. Pa vendar je bilo v tem paketu poleg bolečine zapakiranih veliko dragocenih lekcij:
Biti nežen in občutljiv ne pomeni, da si šibek – čeprav sem to dvoje vedno enačila.
Misli, s katerimi se hraniš, so enako ali celo bolj pomembne od hrane, ki jo vnašaš v telo. Lahko ješ super zdravo hrano – a če se hraniš s strahovi, zamerami ter obsodbami, če si ne dovoliš živeti SEBE – ne moreš biti zdrav.
Odnos s seboj je najpomembnejši odnos, ki ga boš kdajkoli imel. Do sebe se vedi kot do svojega najboljšega prijatelja, spodbujaj se, namesto da se kritiziraš – pa ti bo vsaka celica tvojega telesa vračala to ljubezen.
Moč uma je neverjetna. Nikoli ne bom pozabila, kako se je moje telo odzvalo na besedo Rak. Nekaj dni pred diagnozo sem pretekla svoj prvi 5km Maraton, dan po diagnozi pa sem komaj zmogla preteči tretjino te razdalje. Glas v moji glavi je kričal: “Ti imaš raaaaka, ti si na smrt bolna, ti ne zmoreš!”. Kljub temu, da nisem bila nič bolj bolna kot na dan maratona, je moje telo popolnoma odpovedalo, ker je verjelo umu. Takrat sem svojega sopotnika poimenovala Mak, po eni od mojih najljubših rožic. Kemoterapije sem preimenovala v Nežnoterapije – in si vsakič predstavljala, kako vestno opravijo svoje delo, nato pa nežno zapustijo moje telo.
Ko se nehaš spraševati “Zakaj se je to zgodilo meni” in začneš spraševati: “Česa me to uči”, se vse spremeni. Prvo vprašanje te postavi v vlogo žrtve, drugo pa v vlogo vodje lastnega življenja.
Dovoli si čutiti vsa čustva, ne le tista družbeno sprejemljiva. Ko so mi ljudje govorili “samo pozitiva”, me je imelo, da bi koga mahnila. Povsem ok je, če si prestrašen, žalosten, jezen, razočaran, zlomljen. Čustva želijo biti videna, slišana, želijo ti pokazati pot. Tlačenje čustev vodi v bolezen – zato najdi način, kako jim prisluhniti in nato spustiti – preko dnevnika, terapevta, boksanja vzglavnika, dolgih sprehodov … karkoli pač deluje zate.
Sprejmi 100% odgovornost za svojo srečo. Nihče ti ničesar ne dolguje. Ni naloga drugih ljudi, da te osrečijo – tako kot ni tvoja naloga, da njih osrečiš.
Bodi srečen že ZDAJ. Uživaj na vsakem koraku poti, ne le na cilju. Tudi če nisi zdrav, če si brez denarja, ali nimaš nečesa, kar si želiš, se lahko vprašaš: “Kako si lahko polepšam TA trenutek, ta dan? Kaj lahko naredim, da bo bolj poln?”.
Ne moreš biti osredotočen na dve stvari hkrati – in imaš izbiro, na kaj se boš osredotočil (tudi takrat, ko si prepričan, da nimaš izbire). Ko sem izbrala zaupanje, ni bilo prostora za strah. Ko se mi je uspelo osredotočiti na nekaj lepega, ni bilo prostora za slabost. Ko sem se izbrala biti hvaležna za vse, kar imam, nisem premlevala o tem, česar nimam.
Odpusti si. Najprej sebi (to je najtežji del), nato vsem, ki so te kakorkoli prizadeli ali razočarali. Tudi če si naredil stvari, ki jih ocenjuješ kot napake, tudi če si naredil stvari, ki se jih globoko sramuješ. Kljub vsemu si čudovita, edinstvena duša.
Pogumno sledi srcu in izrazi sebe. Presneto, nehaj že iskati potrditev in dovoljenje pri drugih ljudeh, da lahko živiš, kot želiš. Nikomur ti ni treba “polagati računov” – le samemu sebi. Tudi če nihče ne razume, zakaj si nečesa želiš. Vedno bodo ljudje, ki se s tvojimi izbirami ne bodo strinjali – a boš samo zaradi njih zatajil samega sebe?
Dovoli drugim, da pogumno izrazijo sebe. Da so, kakršni pač so. Ne sodi, saj ne poznaš njihovih ran. Ne pričakuj, da se bodo spremenili tebi na ljubo.
Sprejmi, česar ne moreš spremeniti, namesto da porabljaš dragoceno energijo – raje jo vlagaj v nekaj, kar lahko spremeniš.
V nesreči prijatelja spoznaš. Spoznaš pa tudi, kdo ni tvoj prijatelj oz. kdo zate ne bi naredil toliko, kot bi ti zanj, če bi bila situacija obratna. Boleč, pa vendar zelo hiter način, da prefiltriraš krog ljudi, v katere vlagaš svoj dragocen čas.
Življenje ti nikoli ne naloži več, kot zmoreš nesti. Vsaka težka situacija ti hkrati odklene dodatno notranjo moč in pripelje v tvoje življenje vse, kar potrebuješ, da greš skoznjo. Zaupaj.
Ko si v temnem tunelu, samo hodi. Leva noga pred desno, desna pred levo. Dokler ponovno ne zagledaš svetlobe.
Namen težke preizkušnje redko razumemo, ko se pojavi pred nami. Zakaj je bila tako zelo pomembna, se razkrije šele potem, ko je za nami.
.
Edita v knjigi Čudeži opisuje svojo borbo z rakom. Kot da to še ne bi bilo dovolj, je ob tem doživela še tragedijo – »hujšo od najhujše preizkušnje v življenju«, je zapisala v knjigi. V gorah se je smrtno ponesrečil njen sin Simon.
Utrinki iz knjige ❤️:
Gre za resnično zgodbo o boju z depresijo in anksioznostjo ter o ponovnem učenju, kako ponovno živeti.
Utrinki iz knjige 
:
“There are scars on my heart, just as thick, as disfiguring as those on my face. I know they’re there. I hope some undamaged tissue remains, a patch through which love can come in and flow out. I hope.”
Eleanor Oliphant živi preprosto življenje. Vsak dan gre v službo v enakih oblačilih, je enako kosilo in kupi dve enaki steklenici vodke vsak vikend. Eleanor Eliphant je srečna. Nič ne manjka v njenem skrbno načrtovanem življenju. Razen včasih, ko manjka prav vse ….
Knjiga, polna osamljenosti, a hkrati polna drobnih lepih trenutkov in pozornosti, ki napolnijo življenje. Knjiga, ki nas spomni, da ne smemo soditi ljudi po zunanji podobi – včasih najdemo zdravilno toplino v “nebleščečih” ljudeh, medtem ko so lahko na videz popolni ljudje vse prej kot to.
Težko je pisati o težkih rečeh. Pa ne le zato, ker se zdijo na papirju tako dokončne, temveč zato, ker sejejo oblake na moj virtualni otoček, na katerem sem vedno želela deliti sonce.
Pa vendar … pridejo v življenju trenutki, iz katerih ne moremo izbrisati temnih odtenkov. Trenutki, ki nas obračajo kot lutko iz cunj na spiralno zavitem vlakcu zabaviščnega parka. Trenutki, ko podvomimo v svojo pot.
Vem, neradi pomislimo na TISTO. Niti dotikati se ne želimo tega krhkega mehurčka. Kot da ne verjamemo, da se bo TO zgodilo tudi nam – če pa že, pa vsaj še nadaljnjih 40 ali 50 let ne.
Januarja je umrl moj svak. Pogumno se je boril, molče prenašal bolečine, pa vendar je bila bolezen močnejša. Pred nekaj tedni ponovno pogreb – soustvarjalka, ena najbolj močnih in pozitivnih oseb, kar sem jih kdajkoli srečala. Oseba, ki nas je učila užiti trenutek in kako biti srčen do sočloveka tudi sredi lastnega trpljenja. Dva človeka, mlajša od mene, sta imela dolg spisek ciljev in želja – za katere je žal zmanjkalo časa.
Ko sem spremljala boj za življenje tako mladih oseb, je iluzija večnosti počila. Kot bi me nekdo pogledal v oči tako resno, da kljub strahu pred njegovimi besedami ne bi upala odmakniti pogleda, in rekel: »Helena, neozdravljivo bolna si. Umiraš. Ne vem, kako hitro bo bolezen napredovala. Morda so pred teboj le še dnevi, morda desetletja. Tvoja bolezen je tako nepredvidljiva, da statistično gledano težko napovem. Ampak nekaj je gotovo – ne boš ozdravela, zato se moraš naučiti živeti z negotovostjo poteka bolezni in gotovostjo konca.«.
Razum ve, da so izgube in bolezni opomniki, da zaživimo bolj pristno. Pa vendar me je namesto brce k spremembam zajela PANIKA. Prej nisem niti slišala, kako zrnca peščene ure polzijo skozi odprtinico, potem je vsak padec zrna donel kot udarec kladiva ob kovino. To jasno zavedanje konca ter lastne nemoči nad potekom dogodkov me je vrglo v luknjo, tako temno in globoko, da nisem videla dna. Le padanje sem čutila, ničesar ni bilo, za kar bi se lahko zagrabila in ustavila izginjanje v temo. Toliko vsega, kar se je zdelo nadvse pomembno, kar me je veselilo, je izpuhtelo kot kapljice v vročem poletju – in za seboj pustilo praznino, ogromno praznino, za katero nisem imela pojma, kako za vraga jo zapolniti.
Prepričana, da je služba rešitev, sem pridno pošiljala prijave. Po razgovorih, na katerih sem čutila odpor, pomešan z občutkom, da ne spadam tja, sem našla službo, ki se mi je zdela pisana na kožo – a sem že po nekaj dneh spoznala, da me bo zadušila, če ostanem. Takrat sem si končno priznala, da je služba le beg. Beg od izolacije domačih sten, od strahov, od praznine. Tako izgubljena sem bila, želela sem, da mi vsaj za 8 ur dnevno nekdo pove, kaj moram početi – ker JAZ nisem vedela.
Sedaj, ko panika popušča svoj primež, sem globoko hvaležna za lekcijo minljivosti. Globoko hvaležna za praznino – saj jo lahko zapolnim točno tako, kot sama želim, ne pa tako, kot naj bi bilo prav. Sedaj vem, da je to edina pot do veselja v najbolj čisti obliki.
Največji korak zame je vpis v šolo. Da bi znala tudi sama grafično oblikovati noro dobre vzorce, se je zdelo vedno neuresničljivo, pretežko zame. Govorila sem si, da imam premalo talenta, premalo poguma, preveč let – a besede, da moram vsaj poskusiti uresničiti svoje sanje, so bile glasnejše.
Uf, ni enostavno polniti rahlo zarjavelih možgančkov z novimi informacijami. Ni enostavno učiti nerodnih prstov risanja. Ni enostavno prebroditi trenutkov, ko se zdi vse svinčeno težko. Pa vendar se na tej popolnoma neznani poti počutim »končno doma«.
Spoznavam, da se le izven cone udobja, ko rastem in napredujem, počutim resnično živo. Srčno upam, da bom z novim znanjem oživila ideje, ki se razraščajo v meni in povzročajo nemir. Da bom napolnila ne le moje srce, temveč tudi srca strank – in naredila njihova življenja na nek način lepša.
Avtorica se je po izgubi brata, mame in očeta sama odpravila na 850km dolgo romarsko pot. Potovanje ji je predstavljalo prelomnico, ko je iz vloge »otroka« po smrti svojih staršev z vsakim korakom bolj zorela v odraslo osebo. »Pot mi je podarila izjemno priložnost za odpiranje najbolj skritih delov srca in najbolj zamegljenih delov uma. Bolečina se je z vsakim korakom in močno namero, da se osvobodim njenega oklepa, polno izražala na romanju, a me je skozi tunel ranljivosti vračala v mehkobno, sočutno in sočasno milo bitje,« strne svoja spoznanja avtorica.
Utrinki iz knjige :
Bili so trenutki, ko sem imela vsega dovolj in spraševala dušo, karmo, Boga, ali so, milo rečeno normalni. Ali je res mogoče, da nekomu naložiš najprej tako veliko občutljivost in sposobnost navezanosti in empatije in mu v drugi sapi na hitro vse vzameš?
»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš hvala.« Pam Brown
Nikar se ne bojte. Bodite glasni, bodite srčni, bodite iskreni. Naj vas ne bo strah. Le ta v resnici uničuje vaše življenje. Bodite pogumni, čas od vas zahteva predvsem avtentičnost, pogum in srce.
Če se vprašamo: »Česa se moram naučiti, da bom to zdržala?«, smo pripravljene, da se razvijemo naprej. V trpljenju smo najprej osamljene, negotove in ranljive. V tem času se naučimo sprejeti, da potrebujemo več pomoči in da potrebujemo druge ljudi. V trpljenju potrebujemo zmožnost, da zaupamo. Moramo zaupati, da imamo v sebi vse moči, da lahko trpljenje obvladamo. Če se upiramo, da bi uporabile te moči v nas, ostanemo žrtve in zavračamo odgovornost na druge. Vztrajamo pri trpljenju in zavračamo zorenje. V naravi vidimo,da umiranje in minevanje vodita v novo nastajanje. To lahko prenesemo tudi na nas. V trpljenju moramo ohraniti upanje, da ga bomo prestale. Moramo verjeti in zaupati, da nas bo pripeljalo k nečemu novemu.
»Ko si že tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si prehodil ravno polovico razdalje, ki si jo sposoben prehoditi.« Grenlandski pregovor
»Življenje najbolje uporabimo, če ga porabimo za nekaj, kar traja dlje kot življenje samo.« William James
Ne boj se bolečine. Ne boj se odgovornosti. Ne boj se zrelosti. Kar plaši, v resnici osvobaja.
Nisem osamljena, le na poti vase.
Veš, kako zelo dragoceno je, da človeka, ki je bolečini in se zaradi nje počuti umazan in gred, sprejmeš in ga takrat brezpogojno ljubi.
Bolečino je mogoče premostiti le, če ji prisluhnemo. Vse ostale dejavnosti »proti« njej so le kratkotrajno blažilo.
Odvrzi vse, kar je lažno, odvrzi na strahu temelječa opravila, odvrzi vse, kar ni ljubezen, kar je težko, odvrzi vse, kar sodi v preteklost, odvrzi vse, kar ni tvoje, odvrzi vse, kar ni resnično.
Nikar se ne bori z mislijo, kakšen je svet. Uporabi čisto vsak atom energije za dejanja spremembe. Nikar se ne obremenjuj z ljudmi, ki tarnajo in ustvarjajo le oblak negative. Hodi s svojim tempom in jim sveti na poti.
Življenje je lepo, a le če si ga upaš na polno, ranljivo živeti.
Sledi radosti. Odločaj se v stiku z njo. Po svoje je to čustvo najbolj ranljivo in si ga morda zato ne upaš čutiti. Je najbližje duši, a sočasno tako blizu strahu, sramu in krivdi.
»Če hočemo priti ven, moramo iti skozi.« Michael Brown
Spusti misel o preživetju in začni polno živeti.
Čustva postanejo problematična le, če jih ni mogoče izraziti ali prebaviti na zdrav način.
Na srečo ego ne mara bolečine, zato se prav v bolečini lahko ponudi priložnost za osvoboditev.
Ranljivost ne pomeni, da se pustimo raniti od vsega, ampak da jo znamo izbrati, ko je treba in v njej vzdržati, dokler je potrebno. Ranljivost nam ohranja zavest, da smo taki kot drugi. Polni občutljivih mest, polni hrepenenja po sprejetosti, razumevanju, priznanju, lačni objemov in dotikov, ki dajejo varnost in zavetje.
V prazničnem času se ogromno ljudi počuti še bolj osamljene, stiske se zdijo nekaj ton težje. Ker je včasih dovolj že vzpodbudna beseda, občutek, da je nekomu mar, sem lansko leto prosila soustvarjalke, da podarijo ročno izdelane voščilnice. Odziv je bil odličen, in letos smo jih ponovno zbirale.
Kar 209 voščilnic sem opremila z lepimi mislimi: “Ko se nam zdi, da naše življenje razpada, se morda le na novo sestavlja v lepšo in bolj popolno sliko.” S pomočjo društva Humanitarček so odpotovale v roke brezdomcev in starostnikov.
Poleg voščilnic smo zbrale nakit, broške, skodelice ter veeelik kup materiala za nakit (skoraj 12kg 🙂 ) – ki je odpotoval pod smrekice treh puncam, ki želijo ustvarjati, a si žal finančno ne morejo privoščiti. V paketku je vsaka prejela voščilnico z lepo mislijo: “Imaš nekaj, česar nima nihče drug. Imaš SEBE. Svoj glas, svoj um, svojo zgodbo. Zato piši, riši, pleši, gradi in se igraj, kot se lahko samo ti.”
Ko sem odpirala paket za paketom, ki ste ga poslale, sem razmišljala, kako veliko zmoremo skupaj. Čeprav posamezni prispevki sami po sebi niso bili videti veliko, so skupaj sestavili veeelik mozaik, ki je zagotovo marsikomu polepšal praznični čas. HVALA vsem, ki ste prispevale delček mozaika, hvala, ker vam je mar 💗 💗 💗 .
V naravi je zapisanih nešteto diamantnih lekcij in vzporednic z življenjem. Skozi čudovite, a minljive slike sončnih vzhodov, mavric, oblakov, nam učiteljica Narava sporoča pomen življenja v trenutku. Ko spreminja drobna semena v obilje plodov, nas uči radodarnosti ter potrpežljivosti. Narava ne primerja, ne obsoja, ne ocenjuje. Zanjo ni nobena roža več vredna od druge rože – ne glede na barvo, obliko in število cvetov. Vsem prinese toploto sonca, vse nahrani s kapljicami dežja.
Vedno znova si obljubim več druženja z naravo. Obljubim si, da bom dovolila njenim bogatim naukom in zdravilni energiji zapolniti prazne prostorčke mojega srca. Pa vedno znova prelomim obljubo. A narava se ne jezi name, tako razumevajoča je, odpusti v delčku sekunde (še nekaj, česar bi se lahko naučila od nje). Ne glede na to, kako dolgo jo pustim čakati, vedno me pričaka s kilometrskim nasmehom.
Letos sem doživela morje, valove, to skupino neskončnih kapljic … saj ne znam opisati z besedami, kako … nekaterih čustev se pač ne da stlačiti v omejeno število besed iz slovarja.
Toliko vsega, kar sem v prenapolnjenem miselnem kovčku vzela na dopust, toliko vprašanj, toliko razbitih delčkov – se je ob zamahih skozi slano modro tekočino sestavljalo, izpiralo, čistilo. Še nikoli nisem doživela plavanja tako meditativno (vsaj predvidevam, glede na to, da ne meditiram 😉 ). Plavala sem v velikanskem bazenu neskončne ljubezni , obilja, življenja. Zakaj tekmujemo med seboj – če je vsega lepega dovolj za vse? Kljub temu, da daleč pod mojimi stopali ni bilo dna, sem se počutila tako zelo varno – kot bi lebdela nad ogromno dlanjo, mehkejšo od najboljše vzmetnice. V srcu pa občutek, da je vse točno tako, kot mora biti, da bom vse odgovore prejela pravočasno.
Najbolj od vsega me je morje učilo vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko sem plavala do oddaljene boje, se je vsak zamah rok zdel zaman. Tudi dva, trije, pet zamahov, me na prvi pogled ni premaknilo naprej. Zaradi valov včasih sploh nisem videla cilja. Ampak z vztrajnostjo, ko nisem odnehala, sem VEDNO prišla do rdeče boje. Tudi ko je bilo morje prekrito z valovi, mi je uspelo – sicer počasneje, pa vendar.
Kako zelo si želim gledati na svoje življenje, projekte in želje iz perspektive morja. Ne želim se tako hitro predati, ko čutim, da stojim na mestu. Vse, kar moram narediti je – plavati vztrajno naprej. Ko so valovi, počasneje, previdneje. Se za trenutek ustaviti, ko se utrudim. Prilagoditi smer, ko me odnese iz začrtane poti. Predvsem pa zaupati v nezmotljivost narave – da prava smer in vztrajnost vedno pripeljeta do cilja .
