Vrtin – Stran 2 – ElenaHelena

Lepote, Ki Je Na Vsakem Našem Koraku, Velikokrat Ne Vidimo…

Ko imam betonske džungle vrh glave, me reši edino občutek povezanosti z nečim, kar je večje od mene. In kje drugje, kot pod milim nebom, bi lahko začutila resnično veličino, lepoto in popolnost? Saj vidim kdaj pa kdaj kakšno stvar, ki so jo ustvarile človeške roke in jo tisti hip občudujem – ampak ob nobeni stvari mi ne zastane dih tako dolgo, kot ob kakšnem čarobnem trenutku sončnega vzhoda, pisane mavrice ali drobne pikapolonice, ki se sprehaja po moji roki.

Tempo, ki ga v današnjem času živi večina ljudi, je žal prehiter, da bi se ustavili, povonjali vrtnico ali občudovali dežne kapljice, ki nežno polzijo po oknu. Koliko trenutkov, ki so pravzaprav mali čudeži narave, gre mimo nas vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo – samo zato, ker smo osredotočeni na druge, “pomembne” stvari? Všeč mi je rek: življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo. Ja, saj si rečemo, jutri pa res, jutri BOM opazil, jutri BOM videl. Dnevi pa drsijo neusmiljeno mimo nas in z njimi trenutki, ki so za vedno zamujeni.

V teh prazničnih dneh me je dušilo in iskala sem tisto priljubljeno stopničko, na kateri se zavedam, da je pravzaprav vse popolno, vse se zgodi z razlogom – in tudi jaz sem del nekega večjega načrta. Svoj košček miru sem tokrat našla skoraj tik pred nosom, na mestu, na katerega velikokrat pozabim – na naš mariborski Lent, ob katerem se “crklja” Drava. Čudovito je bilo – pomirjujoč vpliv vode, narava, pihanje regratovih lučk (tole je bilo za večnega otroka v meni :), sončni zahod, celo račke so se sprehajale po potki. Narava, veličina, jaaa, spet diham bolj lahkotno .

Marsikdo mi reče, da preveč sanjam, saj je svet v resnici krut in prav nič lep. Jaz pa pravim – kdor zna najti lepoto v sebi in v sočloveku, jo bo našel tudi v zunanjem svetu. Navsezadnje je svet le ogledalo tega, kar nosimo v sebi.

Še nekaj utrinkov (sem navdušena ugotovila, da dela nov telefon čudovite slike, juhuhu ):

Trenutno stanje duha: Brez viharjev 🙂

Delitev Sanj

Ena najtežjih lekcij zame je prav gotovo lekcija o delitvi sanj. Lekcija, ki se je še vedno učim. Vsak dan. Včasih iz čiste ničle, kot da še ničesar ne vem……in migriram iz četrtega letnika v prvi razred ali celo vrtec. Zakaj pozabljam nekatere stvari, ki sem jih že nekoč vedela? Zakaj si vedno znova čistim očala, ki so do nerazpoznavnosti blatna?

Nase skušam gledati kot na neodvisen planet. Tudi na soljudi skušam gledati na ta način. Žal pa velikokrat s svojim pilotom ne znamo upravljati, ali pa le-ta sploh ne deluje več, ker so se baterije izpraznile. Domišljamo pa si, da vemo, kakšna je idealna hitrost in os vrtenja planetov okrog nas. Ja, lažje je……si metati pesek v oči……brskati po drugih kleteh……ker tako ne rabimo razmišljat, kako gnili so pravzaprav naši temelji.

Večina ran nastane, ko pričakujemo, da bo nekdo rotacijo svojega planeta prilagodil našemu. Pričakujemo, da bo nekdo delil naše sanje. In šele v temi se razkrije, da smo se na tej poti za nekaj tisoč milj zgrešili. Takrat se počutimo zavrnjene, majhne, nepomembne. Čutimo, da nekomu ni mar za NAS, za NAŠE želje. Je res, da jih DRUGI zadušijo? Smo res tako majhni, tako nemočni, da ne zmoremo poskrbeti za lasten košček sreče? Ali samo dovolimo, da se naše sanje aklimatizirajo, prilagodijo temperaturi okolice?

Spoznala sem nekoga. Bila sem prepričana, da si sanje deliva. Predvidevanja……da……ker sem si tako zelo želela. Katapultiranje nazaj v realnost pa me je pretrgalo na dvoje nekje globoko. Še danes brazgotina zaskeli. Pa si rečem……tako razumsko……ker srce pač razmišlja bo svoje……rečem si: ne sanja TEBE (!!!!!!!!!!!), pač pa nekoga, zelo podobnega tebi! Ne, nisva se našla v najlepših sanjah. Del mene se je dolgo oklepal nečesa, česar ni bilo, ker sem začutila, da pravljica zares obstaja.

Danes sem se znova ustavila v delovnem zvezku pri tem poglavju……delitev, delitev, delitev…… Korak za korakom pod jasnim nebom sem znova našla pot nazaj……k vsemu temu, kar že vem. Začutila sem, da vsaka pora mojega telesa diha mir……tisti mir, ki ga občutim, ko dovolim sebi in drugim vesoljsko svobodo krmiljenja planeta, čutenja in ustvarjanja lastne realnosti. Obožujem ta občutek, ko VIDIM……da……če bo tisti nekdo delil z mano MOJE sanje, bo to čudovito……dokler pa ne bo……bom v njih čimbolj uživala sama……

Trenutno stanje duha: Kam se je skril sonček? :/

V Iskanju Vrtnice

Vrtnica, bolna si;

nevidni črv,

ki leta ponoči,

v rjovečem viharju,

je našel pot v zibel rujne radosti

in njegova temna, skrivna

ljubezen

ti zdaj srka sok življenja.

William Blake

Občutek imam, da nisem jaz tista, ki najde knjige. Knjige najdejo mene, ko sem pripravljena dojeti sporočilo. In tako me je našla Izgubljena vrtnica. Nekatere stvari, ki jih sama prej nisem znala sestaviti v celoto, je avtor prelil na papir tako poetično, tako nežno, tako jasno. Ni jih opisal z golimi besedami, ampak z globino tega, kar je skrito za njimi. Knjiga me je spomnila, da resnično velikih stvari ne moremo zajeti s črnilom, lahko jih le čutimo, ker paleta čustev zdaleč presega besedni okvir. Ob branju sem do kosti začutila, da ni dovolj, da nekdo občuduje lepoto listov moje vrtnice. Ni dovolj, da tudi jaz to občudujem na njegoven vrtu. Če ne bova slišala vrtnic, če ne bova vonjala vrtnic drug v drugem, je to le še ena zveza z neizogibnim koncem. Kdor lahko sliši vrtnice, ve, o čem govorim…

In še nekaj utrinkov iz Izgubljene vrtnice za vse, ki svojo vrtnico še iščete in za tiste, ki ste jo že našli. Predvsem pa so te besede namenjene vsem vam, ki se niti ne zavedate, da je praznina v vas zaradi tega, kar ste izgubili – vrtnica pa nekje čaka osamljena, poteptana, s sklonjeno glavo – čaka, da prevzamete odgovornost za njo in ji nežno povrnete barve in vonj…

Ne, ni tako kot misliš,

nisi me izgubila.

Govorim ti skozi vse,

onstran spomina…

Zdelo se je, da je zrcalo moje duše počeno in se lahko vidim zgolj kot odsev njihovih besed. Tako kot slana voda okrepi žejo tistega, ki jo pije, je njihovo poveličevanje samo še poglabljalo mojo potrebo po njem.

No, tako kot vsak umetnik prelijem na platno tisto, kar je v meni. Vendar sem ugotavljal, da mi barve iz dneva v dan bolj bledijo. Moral sem oditi zaradi svojih izvirnih barv, če se tako izrazim.

Vselej bo nekdo boljši od mene. Vendar ni nikogar, kot sem jaz . Veš, vsakdo ima drugačen prstni odtis. Rad si domišljam, da imamo tudi nekakšen notranjin prstni odtis. Prstni odtis, ki ga prekrijemo, ko si nadenemo modne rokavice…

Za to, da bi se počutila izjemno, potrebuješ le sebe.

Nikoli ne misli, da si kaj izgubila, in ne išči zunaj sebe tistega, kar že imaš.

Vsi življenjepisi so odvisni od razmer. Vrtnice pa slišimo z delom sebe, ki ni vezan na čas, prostor, ali družbeno okolje, v katerem živimo. Zato moraš iz svojega življenjepisa izbrisati vse točke; izobrazbo, pretekle izkušnje, zlasti pa priporočila. Če bi te reči v rožnih vrtovih kaj koristile, bi bili botaniki prvi, ki bi slišali vrtnice. Kar si se naučila doslej, bo tu zate zgolj breme. Težko breme.

Ne boj se, le pokončno stopaj naprej. Če pustiš prtljago tukaj, te bo voda nosila.

Sanje so kvas resničnosti.

Kakorkoli že, prepričanje o tem, da vrtnice pojejo, ni dovolj, da bi vedeli, katero pesem pojejo. Katera je njihova pesem, lahko ugotovimo samo na dva načina. Ali jo slišiš sam, ali pa ti pove nekdo, ki jo sliši. Vendar pa jo je bolje slišati. Vrtnice imajo božanske glasove. Izvabijo te iz tebe, te popeljejo v drug svet in pripeljejo nazaj, prežeto z vrtničnim vonjem. Ta vonj pa ne izvira iz vrtnic, temveč iz tvoje notranjosti; končno spoznaš, kaj pomeni prevzeti odgovornost za svojo vrtnico.

Bog nas ne pušča brez odgovorov. Bog je tako velik, da nas je ustvaril različne. Nekateri menijo, da je preveč mogočen in vzvišen, da bi se vmešaval v naše vsakdanje življenje. A je ravno nasprotno: ker je tako mogočen in vzvišen, je vpleten tudi v najbolj neznatne zadeve. Vselej je z nami, vendar moramo biti, da bi to občutili, tudi mi z njim. Odgovarja nam na nepričakovane načine. Včasih v sanjah, včasih nam spregovori kot vrtnica ali pa morda kot mati ali celo berač.

Vse odgovore že poznaš. Kot sem omenila, si ti nekoč že znala poslušati vrtnice. Moj namen je zgolj opomniti te na stvari, ki si jih pozabila, in nič več. Poslušanje vrtnic je preprosto. Zelo preprosto. Samo spomniti se moraš tega, kar si pozabila, ali pa pozabiti, kar so te naučili.

Drži, nisem nesmrtna. Nekega dne bom ovenela in se vrnila v zemljo. Umrla bom, vendar se moje življenje ne bo končalo. Ker bo ta zemlja rodila drugo vrtnico. Razen tistih, ki me ljubijo zaradi mojega vonja, se me ne bo spominjal nihče. Nihče ne bo pomislil, da bi lahko mrtva vrtnica še naprej širila opojen vonj. Toda ko bodo moji prijatelji vdihavali zrak, ki bo dišal po meni, jim bo obraze razsvetljeval nasmeh. Lahko bodo rekli: “Nisem živel zaman. Moja hoja po temi, dokler ni zacvetela moja vrtnica, ni bila zaman.” Jaz pa bom rekla: “Vesela sem, da sem bila zadovoljna, ker sem bila samo vrtnica…”

Samo tisti, ki imajo pogum, da se odrečeju dobremu, lahko dosežejo boljše.

Nekega dne boš tudi ti slišala vrtnice. Ko se bo to zgodilo, si ne dopoveduj, da je čudež; s tem bi namreč pozabila, da je vsak trenutek v življenju čudež. Ne pozabi, da nam govori vse, ne samo vrtnice.

Ljubezen ni ljubezen, če ljubljeni zahteva kaj v zameno.

Trenutno stanje duha: NUJNO rabim dopust!!! :/

Skromna Gospa Z Velikimi Sanjami, Ki Je V 7 Minutah Sprožila Pravo Revolucijo

Navdušujejo me pozitivne vibracije, ki se širijo z virusno hitrostjo. Pred dnevi me je zelo prijetno presenetil tale video:

http://www.youtube.com/watch?v=9lp0IWv8QZY

Z zanimanjem sem te dni spremljala gledanost le-tega. Več kot očitno gre za efekt snežne kepe, ki se kotali po hribu navzdol. Če upoštevam, da ima tale video od 11.4., ko je bil objavljen, pa do danes, že več kot 20 MILIJONOV ogledov, lahko povsem upravičeno rečem, da je sprožil pravo revolucijo – in samo v šestih dneh navdušil milijone ljudi (priporočam, da si preberete še komentarje pod posnetkom). Tole je čudovit dokaz, da lahko posameznik, ki navzven ni videti prav nič posebnega, nosi v sebi veličino, ki si je ne znamo niti predstavljati. S tem posnetkom se ne širi zgolj prelep glas, ampak ideje o sanjah, upanju, veri in tudi človeških predsodkih.

Lekcija številka 1 – je lekcija o predsodkih.

Kolikrat že samo zaradi predsodkov, ki nam mažejo očala, NE VIDIMO. Mali princ je dobro vedel, da je bistvo očem nevidno in da moramo gledati s srcem. O eni stvari sem prepričana – da je v trenutku, ko je Susan začela peti, sleherni človek v publiki začel gledati na njo iz te “srčne perspektive”. Redki so ljudje, ki tako veliko množico pripravijo do tega, da za človeško masko vidi neskončno čudovite travnike. Posebnost še zdaleč ni le v njenem glasu, temveč v njeni zmožnosti, da odpre srca in zbudi čustva. Pogled na reakcijo komisije pove vse – v njih je porušila jez in za tistih nekaj minut so se popolnoma predali.

Lekcija številka 2 – je lekcija o sanjah.

Za sanje ni nikoli prepozno. Niti pri 35-ih letih. Niti pri 47-ih. In niti pri 90-ih. Dokler živimo, imamo možnost, da naredimo prvi korak.

Prave sanje nikoli ne umrejo. Sanje niso slika, ki jo zgolj obesimo na steno in pozabimo, da je tam. Lahko si rečemo, ah, ni pomembno, lahko živim brez tega, da jih doživim. Velikokrat se zgodi, da jih več ne slišimo, ker smo nehali poslušati svoje srce, ampak – sanje se ne razblinijo v nič. Ko bomo stari, se bomo – ali spominjali poti, ki smo jo prehodili do cilja, ali pa bomo polni vprašanj, očitkov in obžalovanja, da v ključnem trenutku nismo rekli življenju DA.

Naše najgloblje želje so naš edini kažipot, ki nas popelje na pot tega, kar v resnici SMO.

Ko ljudje vidijo v naših očeh hrepenenje, ko začutijo z nami, bodo navijali za nas. Poleg tega jim bomo vzpodbuda in navdih, da si bodo tudi sami upali – upati.

Zgodba o Susan Boyle me spominja na Paul Pottsa – zmagovalca predlanskega Britain’s Got Talent Show-a – skromnega mladeniča z božanskim glasom, ki je kljub neverjetnemu daru dvomil sam vase.

Od vseh youtube videov sem tega videla največkrat od vseh. In vedno znova se v meni nekaj premakne, ko vidim prelomno točko, ki se zrcali v njegovih očeh. V tistih nekaj trenutkih je nehal sanjati življenje – in začel živeti sanje.

Za konec:

Vsakdanje novice, ki kažejo svet bolj ali manj v temni luči, dušijo upanje, dušijo sanje, dušijo to, kar je lepega in spontanega v nas. Ljudje smo sestradani drugačnih zgodb – zgodb, ob katerih se vračamo k dragulju znotraj nas. Takrat začnemo razmišljati, če nemara sami sebi ne zapiramo vrat mogočega. Veliko ljudi si sploh ne upa sanjat ravno zaradi tega, ker bi neizpolnitev preveč bolela. V takšnih trenutkih se spomnimo, da naša ladja vendarle ni narejena za pristan!

Največje bogastvo ni to, kar imamo, temveč to, kar smo! In ni lepšega – kot dati sebi in drugim priložnost, da premagamo svoj oklep in zasijemo v barvah, o katerih nismo niti sanjali.

Trenutno stanje duha: Neverjetno 🙂

Kdaj Vam Je Bilo Nazadnje Resnično Nerodno?

Danes okrog druge ure zjutraj (presenetljivo zgodaj – ponavadi ob tej uri lokal še ni prazen), sem se (na svojih plesa še vedno željnih nogicah) vračala domov. Čas do 11. nadstropja sem izkoristila tako, da sem premerila svoj novi plašček v super-velikem ogledalu našega dvigala. Pa se takole obrnem, da vizualno ocenim še hrbtno stran in AAAAA GROZAAA! Pogledam, kaj pa je tole??? JA, nekje pri stiku rokava s plaščem, je visela CENA. In ne samo etiketa s ceno (!), na njo je bil pritrjen še en listek v (nikakor je ne moreš zgrešiti!) RDEČI barvi z napisom 50%. Aha, plašček je bil na moje veliko veselje 50% ceneje (ampak pred vsemi se mi pa tudi ni treba s tem hvaliti, a ne? :)).

In kako je prišlo do tovrstnega pripetljaja? Plašček je sicer nov, je pa že nekaj časa čakal v omari, ker je bilo zanj še prehladno, zadnje dni pa presenetljivo – prevroče. Iz sprednje strani plaščka cenovna-stop-signalizacija ni bila opazna in sem šla v tej zasedbi veselo od doma. Ampak kdor me je videl iz hrbtne strani, bi moral biti skoraj slep, da tega ne bi opazil. Ok, očitno zraven slabega vida tudi slabo slišim, ker se je definitivno marsikdo nasmejal na ta račun. Ja, priznam, v trenutku tragikomičnega spoznanja mi je bilo rahlo nerodno, hkrati sem se pa po svoji dobri navadi sami sebi konkretno nasmejala.

Pa si oglejmo še nekaj dokaj pogostih nerodnih situacij:

– Po polurnem krohotanju raznim šala ugotovite, da imete med zobmi mak – od štručke, ki ste jo pojedli za malico. Zdaj niste več popolnoma prepričani, če so se prisotni smejali vašim šalam, ali zgolj vašemu kontrastnemu nasmehu.

– Na dan, ko ste še posebej razigrane volje in se veliko smehljate, imate na zobeh sledi živo rdeče šminke.

– Sredi pomembnega sestanka, koncerta, obiska gledališča, banke ipd., vam prične zvoniti telefon. Glasnost zvonjenja je nastavljena na 5/5, melodija pa je iz sledečega repertoarja: iz risanke A je to, Wernerjeva Ne gane me, hiperaktivni otroški smeh ali mukanje lačne krave.

– V restavraciji ugotovite, da vlečete za seboj cca. 40 cm toaletnega papirja (potiskanega z rožicami in metuljčki!), ki se je zarotniško spojil s podplatom vašega čevlja na WC-ju.

– Kot domina padete preko mini ovire ali pa kar na ravnem terenu, ker ste se spotaknili ob vezalke (ali pa zato, ker ste enostavno nerodni in se leva in desna noga tisti dan ne razumeta).

– Na blagajni ste ugotovili, da imate v denarnici premalo denarja, limit na plačilni kartici pa je za tisti dan presežen. Medtem ko se skušate skoncentrirati na rešitev, so nestrpne oči vseh v dooolgi vrsti uprte v vas. Nekateri se morda zabavajo ob vaši zadregi, vam je pa iz sekunde v sekundo bolj vroče. Prisotni lahko ugotovijo nekaj presenetljivega – da še niso nikoliii videli toliko različnih odtenkov rdeče barve na enem obrazu.

– Vračate se iz trgovine, obloženi s kupom vrečk, katerih teža je na meji vaših bilderskih sposobnosti. Eni izmed vrečk se strga ročaj – in to ravno tisti, v kateri so 4 kilogrami sočnih pomaranč. Pomaranče se kotalijo na vse možne smeri z presenetljivo veliko hitrostjo. Preden se uspete osvoboditi vseh vrečk iz rok, je celotna zadeva iz ptičje perspektive videti zelo – razpršena.

– Čeprav ste povprečno pametni, v večji družbi izustite neumnost, zaradi katere ste videti kot nerazgledan cepec z IQ-jem pisarniškega fikusa. (Ko sem že pri IQ temi: nek znanec je nekoč nekoga ogovarjal, kako je neumen in ga opisal z besedami: “On pa ima inteligenčni kvocient na ravni IQ-ja”. Okeeej, tale je pregloboka zame … 🙂

– Ko kakšno besedo narobe slišite, si jo lahko razlagate čisto po svoje. (Spet primer: tole je bilo pred leti, ko smo bolj ali manj vsi gledali Beverly Hills. Nekdo je omenil, da je “foter kupil Tori Spelling kariero”…saj se spomnite…Tori je bila tista blond igralka, katere oče je slaven producent. Komentar nekoga drugega v družbi je bil: “Kaj ji je kupil? Ford Carerro?”. Hm, tole še vsebuje poleg slabega sluha tudi blazno slabo poznavanje znamke Porsche :)).

– Med hitrim in zavzetim govorjenjem se zna zgoditi, da izpustite kakšno črko, ali jih nekako pomešate (npr. namesto babica in dedek rečete – dedica in babek).

– Oblekli ste svoje priljubljeno belo srajco, zunaj je čudovit sončen dan, vi pa se odločite, da greste na svoj najljubši čokoladni sladoled. Saj ne rabim razlagati naprej, a ne? Rezultat sladkega razvajanja je velik, temno rjav madež, ki ga ni mogoče spregledati niti iz helikopterja. Ja, seveda, na WC-ju skušate na vse mogoče rešiti situacijo. Madež je zdaj v svetlejšem odtenku, ampak veliko večji. Ravno tisti dan imate veliko strank in velik odstotek jih bulji v vaš madež kot v otok sredi oceana. A sem omenila, da ste imeli 20 minut po sladki nezgodi sestanak s pomembnim direktorjem iz Avstrije?

Slej ko prej zaidemo v situacijo, v kateri nam je nerodno. Ampak če se znamo sami sebi nasmejati, nas lahko ta lastnost reši marsikatere zadrege. Zato – naslednjič, ko se vam zgodi kaj podobnega, raztegnite svoja usta v širok nasmeh, dodajte pripetljaj v svojo zbirko smešno/nerodnih/raztresenih situacij in odidite z dvignjeno glavo naprej. Navsezadnje je edino, kar zares šteje to, kar si vi sami mislite o sebi :).

Trenutno stanje duha: Obraz brez rdečice 🙂

Prvoaprilski Flop Shop :)

V današnji oddaji Flop Shop vam bomo predstavili najnovejše vrhunske izdelke za domačo ali profesionalno rabo.

Ste naveličani tega, da ne morete vikendov prelenariti brez slabe vesti, saj vas visoka trava pred hišo milo roti, da jo sfrizirate? Potem je PAMETNA KOSILNICA pravi odgovor na vaše molitve.

Pametna kosilnica se aktivira povsem sama, ko je trava višja od zgornje dopustne meje, ki jo določite sami. Naprava je popolnoma nežna do ušes – tako vaših, kot sosedovih, saj se zaradi vgrajenih senzorjev nikoli ne aktivira ponoči ali pred potekom petih ur od sončnega vzhoda.

Se bojite, da bi vam pokosila tudi prelepe rožice ali zelenjavo, na katere ste tako ponosni? Strah je popolnoma odveč. Pametna kosilnica zazna neprimernost podlage in spremeni smer.

Ko indikator baterije pokaže nizko stanje, se sama priklopi na napajanje. Kosilnica ima kameleonske lastnosti (poleti je npr. travnato zelene barve, v času snega se obarva belo), zato jo lahko brez skrbi pustite pred hišo in ne bo kazila okolice.

Garancija je dve leti. Če pokličete v naslednje pol ure, dobite zraven še študenta, ki vam bo ročno kosil travo v času servisiranja. Prav tako vam bo na novo posadil rožice ter zelenjavo v primeru nesreče zaradi okvare software-a.

Nič več morečih dni, ko ne upate iz hiše zaradi slabe frizure. Predstavljamo vam GLAVNIK PRFEKT, novost na svetovnem tržišču.

Patentirana tehnologija vam omogoča izbiro dveh stopenj – popolnoma ravni gladki lasje ali božanski kodri. Za nežen efekt peljete glavnik skozi lase enkrat, za izredno močan efekt (npr. afro frizuro ali pudl style) postopek ponavljate, dokler ne dosežete želenega rezultata.

Glavnik Prfekt je dobavljiv v treh barvah: kričeče črna, svetlo črna ter črna s črnimi progami.

Ob nakupu dobite darilo – NEUNIČLJIVI DEŽNIK TANK, revolucionarni izdelek podjetja Tank d.o.o. Najnovejša tehnologija izdelave špic zagotavlja njihovo nezlomljivost tudi pri hitrosti vetra do 250 km/h.

Samo klic vas loči od pričeske, ki vam jo bodo zavidale tudi holivudske zvezde – in to v vseh vremenskih pogojih!

Kolikokrat vam je dan pokvaril žvečilni gumi ali pa bognedaj kos pasjega iztrebka, ki ga neodgovorni lastnik psa ni odstranil? Flop Shop ima točno to, kar potrebujete, da se vam tovrstne nevšečnosti ne bodo več dogajale.

Nalepke za podplate čevljev FUJ-STOP so izdelane in titana in prevlečene s premazom, ki deluje odbojno na vse vrste umazanij, hkrati pa je odporen proti obrabi. Tako bodo vaši podplati čisti in celi tudi do pet let! Zaradi izjemno gladke površine svetujemo zelo previdno hojo po gladkih marmornih površinah.

V ceno je vštetih 5 kompletov po dve nalepki za čevlje in dve manjši nalepki za salonarje. Če ne pokličete danes, ampak jutri, dobite za samo 1€ očala Kristalex – specialna očala za ekstremne vremenske razmere in rokoborbo v blatu. Očala imajo vgrajena drobne brisalce in cevko s tekočino za čiščenje stekel.

Recite stop umazanim podplatom in umazanemu pogledu na svet!

Kot zadnjo novost v današnji oddaji vam predstavljamo Tečno-meter Plus. Naprava v praktični velikosti kreditne kartice deluje v radiju dveh metrov. Z diskretnim zvokom vas opozori, če je v vaši neposredni bližini oseba, katere tečnost dosega na desetstopenjski tečnostni lestvici 7 ali več.

Če ste padli v zasedo in nimate možnosti umika (npr.: tečno osebo poznate in niste mogli izginiti iz njenega vidnega polja, preden vas je ogovorila), imate na vaši napravi dve opciji. Nastavitev A deluje podobno kot pilot televizorja in utiša sogovornika, ki rahlo zmeden še vedno odpira usta, ampak iz njegovih ust ni slišati popolnoma ničesar. Nastavitev B sproži klic iz naše glavne centrale na vaš mobilni telefon. Tako se lahko vljudno opravičite, da zaradi nujnega primera ne morate nadaljevati prijetnega pogovora.

Če pokličete v naslednje pol ure, ne dobite popolnoma ničesar gratis. Kaj ste pa mislili???

Preden se poslovimo, še dve nujni obvestili:
– Zaradi velikega povpraševanja nam je žal zmanjkalo Super bukovih drv iz prejšnje oddaje. Namesto tega vam lahko pošljemo neprodane izvode knjige Damjana Murka, ki gorijo prav tako lepo.
– Prodaja petih še nikoli objavljenih delov Esmeralde se počasi izteka. Pohitite!

Se vidimo čez teden dni, do takrat pa se imejte skrajno lepo v družbi naših vrhunskih izdelkov.

Ekipa Flop Shop

Trenutno stanje duha: Navihano 🙂

Prvoaprilski Horoskop S Samantho Ščinkavec :)

Moja najhecnejša in najbolj odštekana prijateljica Mojca iz Radia Rogla (z umetniškim imenom Samantha Ščinkavec :)), je za današnji dan pripravila prav poseben horoskop – z zagotovljeno dozo prvoaprilskega smeha :D.

Zvočna verzija: http://www.youtube.com/watch?v=kO2VjyLolDo

Horoskop:

Luna je v enorogu. Če boste kupili srečko danes, bo ta vsekakor dobitna, ampak denarja raje ne zapravite za nakup novega najnovejšega avtomobila, ker vas bo tako ustavil policist in vam izrekel kazen, ter prepoved nadaljnje vožnje. Partner pa niti ne bo znal voziti tega vozila s čudnimi tipkami.

Oven
Spoznali boste prikupno nedolžno mladenko, s katero se boste poročili in na prvo skupno noč odkrili, da je transvestit.

Bik
Nič običajnega se vam ne bo zgodilo danes, razen da bo nekdo skušal narediti atentat na vas.

Dvojčka
Vas pa čaka pot v Azerbajdžan in Jemen.

Rak
Vaša papiga bo dobila bronhitis.

Lev
Na semaforjih se vam bo danes neprestano prižigala vijolična luč.

Devica
Danes boste spoznali ljubezen svojega življenja, ko boste kupovali burek.

Tehtnica
Vi boste odkrili novo poslanstvo – teptanje tepihov.

Škorpijon
Vaš partner bo ljubusumen samo še ob lihih dnevih.

Strelec
Če ste spali z glavo obrnjeno proti severu, boste danes zelo potrebni – zdaj najprej velike skodelice kave.

Kozorog
Vi boste danes na veliko jedli musako in listali fotoalbum.

Vodnar
V kozarec za ajvar boste posadili konopljo, ampak policisti ne bodo razumeli, da ste želeli živeti samo bio in eko.

Ribi
Danes si le končno privoščite depilacijo dlak v nosu.

Trenutno stanje duha: Krohotajoče 🙂

Vprašanje Za Vprašanjem

Veliko je trenutkov, ko mislim, da vem veliko. Veliko pa je tudi trenutkov, ko se zavem, da pravzaprav ne vem ničesar. Mogoče mislim, da vem. VEM pa ne, če imam prav.

Takšna sem. Sprašujem se, kako se svet vrti. Sprašujem se, kako sem prišla do določene točke. Sprašujem se, kaj je pripeljalo ljudi do njihovih poti. In ja – iščem SMISEL v vsem tem. Nekateri odgovori nam niso dani in bodo vedno zaklenjeni s ključavnico z geslom iz 1000-ih znakov – in tančica se bo razkrila šele ob prehodu v drugo dimenzijo. Ampak del mene mora VERJETI, da ima vse svoj smisel. Kako naj živim z bolečino, brez upanja, da je najtemnejši trenutek ravno tisti pred zoro?

Ja, vem, enostavne formule lahko rešujemo tudi na zelo kompleksen način. Celo pri osnovnošolski formuli se lahko tako zapletemo, da se nam zdi nerešljiva.

Ko se prepustim toku, se jasno zavedam, da se velikokrat lotevamo življenja iz perspektive, ki nam maže očala. Skozi čista očala vidim, da je reševanje enačbe življenja pravzaprav otročje lahko, če je ne rešuješ na matematičen način z možgani, ampak iščeš odgovore s srcem.

Sedem Duš

Filmi. Obožujem jih. Sploh če so dobri in jih gledam na velikem platnu. Večina zgodb zbledi v spominu. Nekatere pa se zasidrajo in ostanejo z mano za vedno.

Ena takšnih je zgodba iz filma Sedem duš. To je eden tistih redkih filmov, ko sem se popolnoma zlila s sliko, zvokom in občutki. Posrkal me je vase in ni zapustil niti naslednji dan. In v sebi sem razmišljala. O vzporednicah v življenju. Kako bi bilo, če bi bilo. O krivdi. O odpuščanju sebi. O napakah, ki jih želimo popraviti, pa ne moremo. O nožih, ki prerežejo naša življenja na dva dela – na del PRED in na del PO. O ljubezni.

Skušala sem si samo zamisliti, kako je biti odgovoren za izgubo sedmih življenj. Po moje ni besed v slovarju, ki zmorejo opisati težo, ki pritiska na dušo, ko se ti življenje tako zdrobi v sekundi. Kako se je sploh mogoče še kdaj zravnati in sestaviti? Kako je, če spoznaš LJUBEZEN v trenutku, ko več ni mogoča?

Tipka Delete v realnem življenju ne obstaja. Naša vest je nezmotljiv sodnik, ki ne izpusti niti ene same sekunde dneva. Lahko bežiš, ampak pred sabo ne moreš zbežati. In odpustiti samemu sebi je najtežje.

Zase vem, da sem naredila ogromno napak. Ogromno jih še bom. Ampak kadarkoli naredim napako, jo skušam popraviti, se nekako spokoriti za njo, sicer me nemir ne pusti iz vajeti. Človek nikoli ne ve, kdaj se bo spotaknil, nikoli ne ve, kdaj bo ranil drugo živo bitje, čeprav tega ne bo želel. Človeški faktor zmotljivosti naredi svoje. Ne verjamem pa v naključja. Pravzaprav – napak ni, so le lekcije. Težja, kot je lekcija, večja, kot je “napaka”, več se lahko naučimo, če le ne zremo predolgo v vrata, ki so se nam zaprla.

Trenutno stanje duha: Razmišljujoče…

Danes Bom Upihnila Prvo Svečko :)

Pred nekaj dnevi sem čisto slučajno pogledala, kdaj je bila svečana otvoritev moje hiške v virtualnem blogerskem svetu in videla, da se bliža čas, ko bom upihnila prvo svečko. Ja, danes je natanko eno leto od objaveprvega prispevka. Ker uživam ob ustvarjanju takšnih in drugačnih stvari, je bil moj namen objavljati prispevke na to temo (šivanje, lepljenje, rezanje ipd.), vendar me je pot zanesla izven začrtane smeri in je bilo tovrstnih prispevkov v primerjavi z ostalimi le peščica.

Ah, pustimo to, kar sem hotela napisati, ker se mi prsti ustavljajo na tipkovnici in se nočejo premakniti na naslednjo tipko. A niso neplanirane stvari čudovite? Ko planiramo tudi najbolj drobne detajle, ostanemo ujeti znotraj kalupa in sledimo že stokrat preverjeni smeri, saj se bojimo izgubiti.

Všeč mi je misel, da ni naš namen hoja po že obstoječih poteh, temveč gradnja ceste tam, kjer še ni stopinj. Če že nekaj časa stopamo po kosu zemlje, prekritem z betonom, tlakovci, ali pa vsaj očiščenem ovir, je to znak, da hodimo po poti nekoga drugega – tistega, ki jo je ustvaril.

Človeške poti se lahko križajo, lahko tečejo vzporedno, vendar se nikoli ne prekrivajo – vsakemu izmed nas je namenjena edinstvena, neponovljiva pot. Ob rojstvu smo vsi dobili svoj kramp, svojo lopato, svoje tlakovce. Žal se tekom življenja večina ljudi zmotno nauči, da ko najdeš pot, po kateri lahko udobno in hitro hodiš, za božjo voljo ne spreminjaj ničesar! Naučimo se, da je najpomembnejša razdalja, ki jo prehodimo. Kvantiteta je pomembnejša od kvalitete.

V enem letu lahko prehodimo kilometre in kilometre poti, ki je že zgrajena. Če gradimo svojo potko, uspemo v enakem času prehoditi morda zgolj 1 meter poti. Razlika je v tem, da se v prvem primeru kilometre in kilometre oddaljimo od samega sebe, v drugem primeru pa smo 1 meter bližje temu, kar v resnico smo – in ta meter je v merskem sistemu duše ogromno.

Ob pisanju bloga se mi je večkrat podilo po glavi, da sem v tej virtualni hiški zato, da bi delila rezanje/šivanje/lepljenje tekstilnih in papirnatih izdelkov – zdaj pa “zapravljam” čas z nečim drugim. Nekega dne pa sem ugotovila, da gre pravzaprav za eno in isto stvar – saj sem vendarle delila rezanje/lepljenje/šivanje črk, besed in stavkov. Odeje, ki nastane iz črk in je na njej zapisana zgodba, morda res ne moremo prijeti v roko, lahko pa nas kljub temu ogreje.

Tudi rezanje in sestavljanje koščkov samega sebe v celoto je ustvarjanje. Čiščenje in gradnja naše potke je ustvarjanje. Pravzaprav je ravno to najbolj veličastna umetnina, ki jo lahko naredimo tekom tega življenja.

Kot glino začne človek oblikovati svojo unikatno mojstrovino samega sebe, ko si vsaj na enem področju dovoli biti svoboden in narediti po svoje. Ne glede na pričakovanja drugih ljudi. Ne glede na družbene norme. To je naporen začetek poti, ker se privajamo na prenašanje lopate in peska s seboj. Se spomnite, kako je bilo, ko smo bili otroci? Takrat je bila igra z lopatko in peskom ena naših najljubših.

V tem letu sem se trikrat selila (dvakrat privat in enkrat službeno), zgolj z modricami odkorakala od svojega prvega (in upam da tudi edinega) verižnega trčenja, šla prvič na Maldive, prvikrat norela v Gardalandu in dobila svojo prvo dolgo pričakovano krojaško lutko. Ampak vse te spremembe v zunanjem svetu so pravzaprav nepomembne. Ni pomemben cilj, temveč to, kar postanemo na poti do njega. V tem letu sem spoznala, da se moram ogromno stvari od-učiti. V tem letu sem začela s seboj nositi svojo lopato. V tem letu sem se nekje med zvezdami našla osebo, ki sem jo iskala celo svoje življenje in mi pomaga nositi vedro peska, ko je pretežko.

Evo in sedaj upihnem svojo prvo svečko in si zaželim, da … (ne smem povedati, sicer se ne bo uresničilo, a ne? )

Trenutno stanje duha: Škoda, da imam samo svečko brez slastne torte 😛 😀