V mojih super-pametnih možganskih celicah občasno zasveti lučka spoznanja z besedilom, oblečenim v velike črke in kičastim klicajem na koncu. Dan ima le 24 ur, teden ima le 7 dni. Za vse želje ni dovolj časa, ne glede na to, kako skušam raztegniti minute. Čeprav stare in obrabljene želje neprestano mečem iz koša, se vedno znova se pojavljajo nove. Glasnejše in večje. Lovim vlak, ki vedno znova izginja za ovinkom in ga še samo za las ujamem z pogledom.
Za vse tole “krivim” dejstvo, da na začetnih točkah svojega življenja nisem vedela, po kateri poti želim iti. Tisoče in tisoče ur je steklo skozi časovno pipo, jaz pa jih nisem znala zajeti v svojo posodo. Od tod minus na računu in tek za vlakom :).
Danes sem se za hipec ustavila, da vdihnem ta trenutek. Pozabljam, vedno znova pozabljam, da je vse hitenje povezano le z nečim v meni. Edino, kar zares imam, je ta trenutek. Pravzaprav ni pomembno, na kateri točki lestvice se nahajam. Ni pomembno, katera postaja je pred menoj. Le tukaj in zdaj šteje. Ta vdih, ta sekunda. Ne rabim tekmovati s tempom sveta. Edino tekmovanje, ki imam smisel je to, da se trudim biti v tem trenutku boljša, kot v prejšnjem. Boljša do sebe. Boljša do ljudi, ki so mi pomembni. Bolj pogumna. In vdihniti ta trenutek še globlje od prejšnjega :).
Metuljčkomer: 209/365
Trenutno stanje duha: 🙂
