Avtor: Helena

Potepuhi (PS z zamudo :))

Ja, vem, da sem zamudila rok, ampak če sem že začela s pisanjem, bom še zaključila……

Spodnje vrstice ne govorijo o “pravih” popotnikih, ki nizajo nepregledno število  svojih stopinj po zemeljski obli z namenom, da spoznajo svet. Moje besede so veliko bolj namenjene skupini popotnikov, ki imajo za seboj že leta potovanj od doma – v iskanju  DOMA. Morda pri tem premikajo stopala, morda pa le vlakna srca.

V mojem slovarju je dom nek življenjski prostor, ki je fizično omejen z stenami. Pojem DOM pa označuje “prostor”, ki ni nujno določen z stalnimi geografskimi koordinatami. Je “prostor”, kjer se počutimo varno in ljubljeno, kjer smo lahko MI. DOM so ljudje, ki nas začutijo brez besed. DOM so tiste redke stvari, katerih vonj nas spomni na to, kdo v resnici smo.

In tako dobi rek: “Povsod je lepo, doma je najlepše”, novo obliko: “Povsod je lepo, DOMA je najlepše.”

Potepuhi, ki so vedno na poti, ker nimajo DOMA, le redko pokažeju svetu ogromne luknje v srcu. Status brezdomca zakrijejo zidovi, ki ne predstavljajo zavetja, ampak dušijo krike. Dnevi tovrstnih potepuhov so sestavljeni iz izletov. Do hladilnika. Do trgovine. Do gostilne. Do uličnega prodajalca mamil. Do varajočega objema. Do sanjskega sveta brez bolečin. Celo do smrti. Na točki, ko se znameniti rek spremeni v: “Povsod je lepše kot doma”, je dom le drugo ime za solze v očeh, osamljenost v srcu in težke besede namesto objema dobrodošlice.

Mali princ je šele potem, ko je zapustil svoj planet in vrtnico, spoznal, kje je njegov DOM. Tudi Alkimist je po ogromno prepotovanih poteh ugotovil, da je zaklad zakopan na mestu, od koder je prišel.

Včasih je potrebno iti daleč – da najdemo to, kar je že od nekdaj v nas.

Za najlepši in najbolj topel DOM ne potrebujemo najmodernejše hiše z bazenom. Zadostuje že veliko in odprto srce, ter dve roki, ki znata objeti in čutiti – pa četudi smo mi tisti, ki znamo objeti – samega sebe.

Trenutno stanje duha: Še pod vtisi današnje salse 🙂

Torbica Za Branketo Smrketo :)

Branka (z “umetniškim” imenom Branketa Smrketa in ptičjim vzdevkom Emma Lastovica), je prijateljica, ki enostavno OBOŽUJE vse, kar je kakorkoli povezano z metuljčki. Mojca (z “umetniškim” imenom Mojca Potepulja in ptičjim vzdevkom Samantha Ščinkavec), je prijateljica, ki ji je Branka zadnje mesece ogromno pomagala. In tako je Mojca prišla na idejo, da bi jaz(trenutno še nimam “umetniškega” imena, moj ptičji vzdevek je Elena Drozg :)), zašila unikatno metuljčkasto (kak drug motiv absolutno izpade že v ožjem izboru!) torbico za Branko – kot darilo v zahvalo za ves njen trud.
Z Mojco sva se odločili za kombinacijo črnega skaja in zlatega metuljčka. Najprej je bila na vrsti izbira motiva (tattoo motivi so zelo uporabni), ki ga je bilo potrebno spraviti v primerno velikost. Pri tem je bil zelo dobrodošel fotokopirni stroj, s pomočjo katerega sem povečala motiv na primerno velikost. Preden izrežem motiv iz lista, ga običajno oblepim s prozorno samolepilno folijo, ki je sicer namenjena zavijanju knjig. Tako je motiv tudi zaščiten pred cefranjem in uporaben za potencialno nadaljnjo uporabo.

Kroj za torbico sem narisala na papir (hm, estetska ocena ne bi bila visoka ), ga izrezala in zarisala na skaj.
Za podlogo sem uporabila zlat saten, ki se ujema z zlatim metuljem. Tudi na praktičen žep za razne drobnarije nisem pozabila.
Motiv metulja je bilo potrebno prenesti na zlato blago – ker je blago elastično, sem nanj zalikala centilin (sicer bi se metulj pri šivanju raztegoval in bi bilo šivanje zelo težko, če ne nemogoče). Ko sem narisala motiv na blago (pri risanju na črno blago so zelo praktični srebrni ali gel svinčniki), sem ga izrezala in nalepila na skaj (sicer bi se pri šivanju premikal in gubal). Za lepljenje sem običajno uporabljala sekundno lepilo v obliki gela, ker se lažje nanaša. Ko sem ga tokrat želela kupiti, sem razočarana ugotovila, da ga ni na zalogi. Sem pa našla sekundno lepilo, ki se nanaša s čopičem in blazno navdušena ugotovila, da je veliko bolj praktično za nanašanje, saj omogoča tanek in natančen nanos. Zadnja faza, kar se tiče metuljčka – je bilo šivanje na skaj. Sprva me je zaskrbelo, ker se je zlato blago ob vbodu blizu roba motiva rahlo cefralo. Je pa bil končen rezultat zaradi tega še lepši in bolj poseben.
Sledilo je šivanje naramnic, okrasne obrobe z zlatim sukancem, sestavljanje torbice, šivanje podloge in zadrge. Morda na prvi pogled ni videti, koliko dela je dejansko vloženo v eno torbico, sploh če je dodan še kakšen detajl. Postopek je še toliko bolj dolgotrajen pri skaju, pri katerem je šivanje, obračanje in vse, kar spada zraven, veliko težje kot pri navadnem blagu.

Moram priznat, da je izdelava te metuljčkaste torbice konkretno stestirala moje potrpljenje. Nekaj v meni pa je skakalo od veselja, ko je Mojca poročala o Brankini reakciji, ko je torbico dobila. Takšni trenutki me vedno znova spomnijo, v čem je pravzaprav najlepši del ustvarjalnega procesa – nasmešek na obrazu in hvaležnosti v očeh.

Trenutno stanje duha: Rahlo zaspano (pa ne zaradi šivanja, ampak nočnih plesnih korakov 🙂

Etui Manija II.

Ko sem zašila prvi etui za telefon (z vzorcem zebre), sem vedela, da sem trčila ob nekaj, kar ne bo minilo kar čez noč. Sledilo je temeljito prelaganje kupov blaga. V posebno škatlo sem zložila okrog 50 potencialnih vzorcev. Ker je poraba materiala za etui minimalna, so v poštev končno prišli majhni koščki, ki sem jih dala na stran za takšno&drugačno kombiniranje. Za prvo “kolekcijo” sem izbrala skaj, krzno, saten in džersi (na katerega sem nalikala centilin, kar je olajšalo šivanje in dalo etuiju lepšo obliko). Blago, ki je že opremljeno z vzorčki, je že samo po sebi dovolj pestro in so dodatki odveč, saj ne pridejo do izraza. Pri blagu brez vzorcev pa sem imela kar nekaj opcij (našitki, bleščice, šivanje vzorcev s strojem,…). Izbrala sem še material za podlogo – v enaki barvi kot etui ali pa v kontrastni.
Najprej je nastal kroj iz papirja, ki sem ga kasneje narisala na blago. Sredi šivanja sem se spraševala, zakaj za vraga je podloga malce prekratka, če sem vse natančno izmerila?! Rešitev te uganke je bila zelo preprosta – pri papirnatih krojih sem naredila več verzij in sem po pomoti uporabila napačnega (mogoče me bo to dovolj izučilo, da bom začela uporabljat kakšen sistem, ki bo zmanjšal število tovrstnih zmot ).

Zebrast “prototip”, se je zapiral s pomočjo pritiskača – na “testiranju” se je izkazalo, da je takšen sistem malce neroden in dolgotrajen. Tokrat sem se odločila za dva različna načina. Prva varianta je zapiranje s hkratnim potegom obeh vrvic (spet sem se naučila nekaj novega – obračanje traku s pomočjo šivanke – na ta način je mogoče narediti zeeelo tanke in lične vrvice, juhuhu :). Drug način zapiranja vključuje zadevico (hm, ne vem, če ima tole kakšno posebno ime), ki se uporablja za nastavitev primerne dolžine vrvic pri bundah, jaknah, itd. Najhitrejša pot do telefona, ki prepeva priljubljeno melodijo (ali pa morda oddaja nadvse nadležen zvok) – je po mojih izkušnjah pri prvem načinu.

Model: Butterfly Shine
Po dolgem boju z motivom metuljčka, je bil rezultat 1:0 zame .

Model: Girly
V trgovini s tovrstnim materialom sem odkrila luštkan našitek, ki se kot kaže super razume z belim skajem.

Model: Glam Gold

Lepe trakce z okrasnimi bleščicami redko najdem. Pred časom pa sem naletela na okrasen šal z bleščicami in ga kupila le zato, da bi ga lahko po delčkih uporabila kot dodatek pri šivanju.

Model: Glam Pink
Nežna sestrca zgornjega modela – namesto zlate barve sem v tem primeru uporabila roza saten.

Model: Jungle Gold
Nekaj bolj divjega…

Model: Jungle Red
Razmišljala sem, da bi kupila takšno blago še za jakno. Na tej sliki se morda ne vidi, je pa kar “košato”. In ravno zaradi tega sem kupila le košček blaga za etuije – v jakni bi verjetno izgledala kot ogromna rdeča sladkorna pena :). Nisem sicer testirala, mislim pa, da zaradi mehke konstrukcije ublaži padce telefona iz višine do 1 metra :).

Model: Life
Navihano in živahno. Kot prihajajoče poletje.

Model: Mr. Alien
Idejo sem dobila od prijateljice Mojce, ki je čisto nora na ta motiv.

Model: Shams
Shams je po arabsko sonce. In Shams je umetniško ime moje najljubše tršice orientalskih plesov – Sonje. Tale je izdelan posebej za njo. Sonce in poudarjeni ravni šivi (na hrbtni strani etuija), so zašiti na črn saten z zlatim sukancem. Nepogrešljiv pripomoček pri izdelovanju je bil papir za peko, ker je super za kopiranje motivov.


Model: Antique

Popolnoma navdušena sem bila, ko sem našla zadevico, skozi katero je napeljana vrvica. Prva asociacija je bila: antično. 


Model: Cosinus

Ime je dobil po matematični kosinusni krivulji, na katero me spominja vzorček. Nastal je iz koščka, ki mi je ostal od kopalk, ki sem jih šivala lansko poletje. Za etui je pa res uporaben 1001 material .

Trenutno stanje duha: Že skoraj poletno, mmmmm 😀

Poezija Iz Zaprašenega Arhiva IV.

Tvoj dotik naredi 
iz mojih nog mehko peno.
Odpreš srce
brez trkanja
ali pritiska na zvonec.

V tebi je
nekaj tako čudovitega,
da bi dala svoje življenje
za en sam objem tega dragulja.

Duši pojeta druga drugi
nadzemeljsko arijo.
Najine ustnice so neme.
Ne potrebujeva besed.
Oba veva.
In to je dovolj.

Trenutno stanje duha: Ko se spremenimo, se lahko spremeni tudi že davno napisana pesem 🙂

Etui-Manija

Pred časom sem si zašila etui za planer. Ker moj planer nima posebne zadeve za zapiranje, utegne biti prenašanje brez dodatne zaščite v torbici (kjer je še pol milijona drugih stvari), skrajno nespametno. Rezultat je lahko tako ali drugače onečedana (beri: pomečkana, umazana itd.) različica nekoč ličnega planerja. Da se vrnem k etuiju – izbrala sem zebrasto varianto, podloženo z rumenim satenom. Ko ga je videla kolegica, je izrazila željo, da bi imela nekaj podobnega za telefon.
Izvedba sicer ni zahtevna, se pa da izdelati marsikaj posebnega. Ker ima moja sestra popolnoma enak telefon, kot ta “etuija željna” kolegica, sem si sposodila za model kar njenega SE W350i. Najprej sem vse lepo premerila, da bi bilo vse tipi topi in bi bil etui čimbolj kot ulit. V svoji želji po ulitosti sem malce pretiravala, ker je bil na koncu – za odtenek prekratek. No, če bi se telefon ob kuhanju v pralnem stroju malce skrčil, bi bil etui res idealen. Namesto preverjanja te teorije, se se lotila izdelave novega (tisti premajhen je pa lahko npr. za slušalke).
Da bi bil telefon povsem varno spravljen, si je bilo potrebno omisliti nek sistem zapiranja. V ta namen sem zašila na etui še del, ki omogoča zapiranje eutija s pomočjo pritiskača (OMG, to je ena od čudnih besed, ob katerih lahko dobiš ošpice...pritiskáč -a, samostalnik moškega spola (á) gumbu podobna priprava za zapenjanje oblačila, sestavljena iz dveh delov: prišiti pritiskač; bluza se zapenja s pritiskači) 
Nekaj mi govori, da je to začetek čisto prave etui-manije 

Moj Svet Je Pisan

Nekaj na barvah me pritegne vedno znova in znova. Kot magnet so. Imam občutek, da jih diham. Ravno tako, kot vpijam vase tudi oblike in vzorce. Iščem jih in zbiram v svojem vidnem polju. Včasih so kot nežen dotik, včasih kot poplava in vihar v meni. Nekatere se smejejo, so navihane, spet druge žalostne. Nekatere grejejo, druge hladijo (vedno mi je zanimivo opazovati, kako me v modri majici zazebe prej kot v rdeči). Vsak dan in vsako razpoloženje skušam uskladiti s tem, kar imam na sebi. Kolikokrat sem se že oblekla in potem ugotovila, da se preprosto ne počutim rdeče…ali modro…ali rumeno…


Igra barv in vzorcev me izstreli v neko čisto posebno vesolje, v katerem iščem harmonije. Včasih nežne, včasih strastne, včasih nenavadne…vedno pa takšne, ki me napolnijo s čudovitimi občutki in dajo tisto piko na i pri ustvarjanju posebnega…

 

 

 

Trenutno stanje duha: Še vedno 🙂

Oblačimo Promile…

Kakšni dve ali tri leta nazaj je mama od sodelavk dobila idejo: moška obleka za buteljke. Uh, tega je naredila kar nekaj, tudi zame, da sem jih podarila drugim. In tukaj sem zdaj……osamosvajam se na tisoč in enem področju, na tisoč in en način. In sem si rekla, skrajni čas je, da izdelam tudi sama kakšno fino-fensi-šmensi obleko in hkrati nafilam možganske celice z novim znanjem. In če bo odziv dober, vključim kakšne unikatne izdelke tudi v svoj repertoar. Seveda od pogoju, da bom čutila, da to delam – s srcem.


Te dni je nastajal prototip. Prototip-iranje se je raztegnilo na cel teden, ker je bilo družabno dogajanje v tem času dokaj pestro. Najprej je bila na vrsti izbira blaga. Saten – seveda. Ker imam dva različna modela sakojev, sem iz svojih starih zalog izbrskala še srebrno svetleče blago, ki spominja na disco čase (tole me spomni na videospot YMCA – konkretno na njihova oblačila .

Brez žrebanja je bil najprej na vrsti satenast sako (ker sem imela v stroju ravno zlat sukanec…in zakaj bi se mučila z menjavanjem, če ni potrebno?).

Prvi zapleti so se pojavili, ko sem skušala to blago malce “zrediti”, ker da blago večje debeline končnemu izdelku lepšo obliko. V ta namen obstaja posebno blago, ki deluje kot trdilo (in ga je potrebno zalepiti z likalnikom na osnovno blago). Ker je le-to že nekaj časa stalo zloženo v omari, so gube kljub likanju ostale (grrr!). Problem številka dva je bila temperatura likalnika. Najti ravnovesje pri satenu ni vedno otročje lahko. Če je temperatura prenizka, se ta zadeva nikakor ne prilepi na saten (preklinjanje preverjeno NE pomaga), če je temperatura previsoka – se saten zguba, zažge ali pa se zgodi katero drugo sranje. In tak vročinski udar sem imela kar trikrat! Po izmenjujočih ritualih rezanja, likanja in rahlega izgubljanja živcov – mi je uspelo spraviti vse v stanje – dovolj dobro za izdelek, ki ga ne bom nikomur podarila.

Pa smo pri šivanju. Mama, ki je naredila tega že malo morje, je po dolgem času nedejavnosti izgubila del možganskega pomnilnika, v katerem je zapisan postopek. Po nekaj imroviziranih šivih mi je uspelo narediti nekaj, kar bi lahko na daleč izgledalo TO. Aha, da ne pozabim, da je bilo treba nekako nadomestit izgubljen del – ki ga je mama odrezala, češ, da MENDA tega tukaj pri tem modelu ni – pa se je kasneje izkazalo, da bi moral biti (hmmm).
Konec dober – vse dobro. Še slikice prototipov, kaj bolj extra pa je v planu prihodnjič .

Trenutno stanje duha: 🙂