Življenje, kot ga “vidi” knjiga (PS)

Na robu gozda je ponosno raslo drevo, ki so ga v času, ko se tulipani oblačijo v najlepše barve, pretopili v tanke liste papirja. Preplavile so jih besede. Listi so igro črk začutili kot navihano žgečkanje. Skupino listov so zvezali in dodali bleščeče kartonske platnice. In tako sem se rodila jaz, z namenom, da izpolnim svojo poslanstvo – biti ljudem knjiga.

Veste, rada povem tudi kakšno drugo zgodbo, kot tisto, ki je zapisana v meni. Tokrat ne bom govorila o sebi, temveč o ljudeh, ki plujejo skozi moje strani. Zelo radovedne knjige iz planeta, katerega ime naj zaenkrat ostane skrivnost, so me namreč prosile za opis ljudi na Zemlji. Ja, vas že skoraj slišim, kako govorite – saj to je neumnost! Knjiga nima oči, knjiga nima ušes, kako lahko sploh kaj pove o nas? Res, ne vidim in ne slišim – vsaj ne na človeški način. Vendar moji list poznajo človeški dotik in barve, ki so v ljudeh. Moje črke sestavljajo drobni delci, ki prevajajo govor človeškega srca v moj jezik.

Imam prijateljice, skozi katere celo življenje ni plula nobena roka. Skozi moje jih je nešteto. Imam to srečo, da sem se rodila v avanturo, ki se ji reče knjižnica. Nekoč sem še štela. Seštevala sem dotike. Otroške dotike. Odrasle, pa kljub vsemu nežne dotike. In pa tiste odrasle, ki jih je življenje oropalo čutnosti živčnih končičev na dlaneh. Seštevala sem solze, ki so zmočile posamezen list. Vesele solze so čistile prostor okrog ljudi. Solze, oropane upanja, so se s svojo grenkobo zažirale v človeško kožo in moje liste. Ampak veste, sprejemala sem vse, saj vem, kaj je moje poslanstvo. Že davno sem nehala šteti. Številke niso pomembne, štejejo občutki. In tega so me naučili ljudje.

Srečujem jih v knjižnici. Opazujem jih iz 4 police, trenutno sem 27 iz leve proti desni. Super kraj za opazovanje. Večina jih gre mimo, ne da bi se ozrli. Na nekaterih domovih se znajdem s pomočjo spiska. Majhna skupina ljudi me najde, ko se pogovarjam z njihovim srcem. Nekatera srca govorijo tako tiho, skoraj neslišno, boječe, ker so njihovi lastniki prepogosto kričali na njih in jih skušali na silo utišati. Skušam jih opogumiti, naj zakričijo z vso močjo in pripeljejo človeka k meni.

Kdo so ljudje? Beseda je tako hm … nič posebnega. Ampak so, še kako so posebni! Tako različni so. Neverjetno. Že celo življenje čakam, da bom našla vsaj dva, ki sta enaka. Ampak ne. Kolikor je ljudi, toliko je različnih duš. Fascinantno! Čeprav mislijo, da berejo mene, berem jaz njih. In se čudim. Dokler ne bom pristala raztrgana nekje v košu, se ne bom nehala. Ko že mislim, da vem vse, me presenetijo. In ugotovila sem tudi zakaj. Ljudje se namreč nenehno spreminjajo. Nihče ni danes enak, kot je bil včeraj. Ujeti ljudi v besede je enako, kot če bi skušal v pest stisniti nekaj kubičnih centimetrov vode. Če že moram podati definicijo, je definicija tale: Ni definicij. Pa sem kar pametna (saj ne, da se hvalim, hi hi 🙂 ), ampak ne, res še do danes nisem odkrila skupne  formule.

Odkrila sem sicer skupno spremenljlivko vseh človeških formul. Hrepenenje po ljubezni, po sprejetosti.  Večno in neskončno. To je skupno vsem ljudem. Tudi tistim, ki so pozabili, kako mehak je lahko objem. Ki so pozabili, kako nežna je lahko dlan in ki so pozabili, kako diši domač kruh. Ob prebiranju vrstic se včasih spomnijo. Nekateri pri prvem potovanju skozi mene. Nekateri šele 10-ič. Nekateri žal nikoli.

S popotniki sem spoznavala svet izven knjižnice. Pozdravila sem piramide, nešteto sončnih zahodov, se pretegovala na visečih mrežah in se premetavala po kovčkih. Kraji na Zemlji so mešanica neverjetnih barv! Če je zunanji svet zrcalo notranjih svetov, ni nobenega dvoma, da so ljudje v svojem bistvu čudoviti!

Tudi mene je čas spremenil. Staram se. Listi niso več tako beli in polni so gub. Nam knjigam namesto kreme proti gubam pomaga, če nas pogladi človeška roka. Ampak ko smo zgubane, nas ljudje ne božajo več, čeprav še potrebujemo dotik. Ampak takšni so ljudje. Preveč gledajo na videz in ne vidijo tega, kar je pomembno. Knjige imamo celo svoj najbolj znan rek: “Ne sodi knjige po platnicah”, ampak ljudje ga ne slišijo. Moje platnice so polne brazd in ljudje pozabljajo name. Samo nekateri še začutijo, da se je tekom mojega življenja med napisane vrstice zapisalo še nešteto brezbarvnih. Le redki začutijo dušo knjige in znajo prebrati tudi te nevidne vrstice.

*** Opomba: Zapis je preseljen – original je objavljen na prejšnjem naslovu mojega bloga ***

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja