Kategorija: Knjiga & film

Morda si ob branju srce parajočih zgodb rečete, da se ne dogajajo v vašem svetu. A to je laž, s katero je enostavneje živeti. Zase vem, da moram verjeti v dobro. Moram verjeti, da je svet varen kraj in da je “zlo” nekje daleč, zelo daleč. Sicer bi me hromilo. “Ne beremo mi knjig, knjige berejo nas”. Še za kako resnične so se izkazale te besede ob branju knjige, ki je zamajala moje iluzije.

V najtemnejšem kotu je prvenec Elizabeth Barnes. Mimogrede: Elizabeth dela (oz. sedaj, ko je slavna, morda več ne :)) kot analitičarka v policijski obveščevalni službi. K branju so me pritegnile besede: “Najboljši roman 2011 po izboru Amazona”. Knjiga je brez dvoma najbolj srhljiv roman, kar sem ga prebrala do sedaj. In ne, knjiga ne spada v žanr grozljivk, a že sama misel, da se delčki te sicer izmišljene zgodbe dogajajo povsod po svetu, pretrese do kosti. Travme, posledice travm, kaj vse je zmožen človek preživeti in navsezadnje – kaj je človek zmožen storiti sočloveku. Napeto branje, ob katerem utegnete na trenutke pozabiti dihati.

Ste gledali nanizanko Prijatelji? V enem izmed delov, je Joey rekel, da hrani knjige, ki ga strašijo, v zamrzovalniku. In jaz sem ob branju moje zadnje knjige pomislila, da je to ravno prava knjiga za hrambo pod ničlo :). Sredi branja sem odložila knjigo, ker je bila preveč kruta. Rekla sem si, da je ne morem več brati, kasneje pa spoznala, da je še huje obstati sredi zgodbe in bom mirna šele, ko bom prebrala zaključek.

Čeprav je knjiga vse prej kot zabavno poletno branje, bi jo uvrstila na seznam poučnega čtiva za ženske. Nazorno prikaže stopnjevanje komaj vidnega besednega ter fizičnega nasilja v zvezi do točke neobvladljivosti. Opozorilni znaki, ob katerih marsikatera ženska samo zamahne z roko, so lahko tihi alarm, del večje zgodbe. Hkrati je knjiga prepredena z neverjetno natančnimi opisi doživljanja obsesivno kompulzivne motnje in super za vse, ki vas zanima človeška psiha.

Števec prvih korakov: 106/365

 

Po lahkotnih vrsticah izpod peresa Sophie Kinsella je bilo prav prijetno prebrati nekaj bolj “resnega”. In to na mah, kot se za knjigožerko, ki je bila predolgo brez knjig na domači knjižni polički, tudi spodobi :).

Smisel konca je roman, s katerim je Barnes (1948), eden najpomembnejših britanskih pisateljev, leta 2011 pobral Bookerjevo nagrado (za najboljši roman v angleščini, avtorjev iz držav Commonwealtha, Irske, Pakistana, Južnoafriške republike). Mene je bolj kot sama zgodba navdušil njegov stil pisanja. Saj veste, ko preberete stavek in so besede povezane med seboj na prav poseben način, ti pa samo nemo občuduješ celoto.

Zanimivo, kako pritegnemo zgodbe, ki se skladajo s vprašanji ter razmišljanji, ki jih pestujemo na točno določeni točki življenja. V zadnjem času veliko razmišljam o vplivu človeka na soljudi, o tem, kako premalo se zavedamo moči naših besed in dejanj. Podobno kot kamen, ki ga vržeš v vodo, razburka gladino in rodi drobne valove, tako naša življenja zaznamujejo svet okrog nas. Morda val zbledi, preden doseže sočloveka, morda je pa dovolj visok, da ga potopi. Preden vržemo kamen v vodo, velja razmisliti o posledicah, ki jih morda ne bomo mogli nikoli popraviti.

Števec prvih korakov: 103/365

Sestavila sem seznam knjig od Sophie Kinsella in na veliko veselje ugotovila, da sem pri branju njene zbirke izpustila Mi daš svojo številko?.

Moram priznati, da me je v primerjavi z ostalimi njenimi knjigami tale za odtenek razočarala. Nisem ljubiteljica osladnih ženskih zgodb in čeprav imajo vse njene zgodbe pravljičen pridih, me to pri prejšnjih ni motilo, bilo je simpatično. Morda je tale za odtenek bolj pocukrana kot ostale, ali pa me le vsebina ni tako pritegnila. Morda pa sem le v obdobju, ko mi dišijo bolj realne, življenjske zgodbe.

Za vse, ki vam je Sophie prirasla k srcu in se sprašujete, če ste katero izpustile, prilagam spisek knjig, ki sem jih so sedaj zasledila v slovenski verziji.

Pod psevdonimom Sophie Kinsella:

• Mi daš svojo številko?
• Se me spomniš?
• Španske počitnice
• Neugnano dekle
• Gospodinja da te kap
• Moje skrivnostiMala strastna zapravljivka
• Strastna zapravljivka se poroči
• Strastna zapravljivka osvoji Manhattan
• Strastna zapravljivka in njena sestra
• Strastna zapravljivka in njen otrok

Pod rojstnim imenom Madeleine Wickham:

• Hiša naprodaj
• Koktajli za tri
• Vsiljivka
• Igra parov
• Poročni dan

Števec prvih korakov: 102/365

Napredujem, že drugi film ta teden :). Na mojem filmskem jedilniku je bila tokrat kriminalka / drama / triler Side effects. V začetnem delu filma sem sicer malce zehala, kar se je krepko popravilo proti sredini filma. Čeprav sem ob koncu potegnila vzporednico z že videnimi zgodbami, me je razplet vseeno ujel nepripravljeno :).

Števec prvih korakov: 97/365

Morda sem malce blond, ker nisem našla povezave med naslovom filma in njegovo zgodbo. Nikjer namreč nisem opazila borov :), morda pa gre za meni nepoznano metaforo? :).

The place beyond the pines je kriminalka / drama, z odlično igralsko zasedbo. Odlični igralci znajo govoriti brez besed. Neizrečeno enostavno začutim med vrsticami.

Izbire. Odločitve. Tok življenja. Posledice naših dejanj. Konci in novi začetki. O tem sem razmišljala jaz. Priporočam ogled vsem, ki obožujete filme, ob katerih premlevate o življenju :).

Števec prvih korakov: 93/365

Madeleine Sophie Wickam, bolj znana pod  psevdonimom Sophie Kinsella, je avtorica priljubljenih ženskih romanov. Obožujem knjige, objavljene pod njenim psevdonim, saj so začinjene z izdatno mero humorja, ki krepko zaviha ustne kotičke. Priznam, nisem ljubiteljica tipičnih pocukranih ženskih romanov, a Sophie zna zgodbe zapakirati na prav poseben način, ki kljub kičastim dododatkom ne povzročajo sladkorne :). Če iščete knjigo za dopust ali branje na plaži, je Sophie Kinsella super izbira.

Žal sem prebrala že vse knjige, ki jih je do sedaj objavila pod psevdonimom Sophie Kinsella, in nestrpno čakam na nove. Sedaj sem se lotila še njenih bolj “resnih” romanov, podpisanim z rojstnim imenom. Igra parov je druga “resna” knjiga, ki sem jo prebrala. Če vas zanimajo le vrhunci književnosti, jo odsvetujem, ampak če si želite lahkotno knjigo za sprostitev, vas ne bo razočarala :).

Števec prvih korakov: 84/365

Vedno znova si obljubim, da se bom poboljšala in se pogosteje razvajala s filmskimi večeri. Vedno znova mi veliki načrti spolzijo skozi prste. “To do” spisek se daljša, dnevi pa so vsak dan krajši. Zveni znano? Sumim, da je vse skupaj zarota :).

Življenje je prekratko, da bi ga zapravljali za dolgočasne stvari, in filme, ki me ne prevzamejo v začetnih minutah, enostavno izklopim. Tega sem pogledala do konca. Kljub dokaj nizki oceni na Imbd-ju, bi mu jaz prisodila vsak kakšno desetinko več. Soliden triler, ob katerem sem vlekla vzporednice s trilerjem Unfaithful in veliko mlajšim Richard Gereom.

Zaključek? Če menite, da imate na grbi težek vagon stresa in težav, se vam bo ob ogledu filma zazdel precej lažji :).

Števec prvih korakov: 83/365

Ne maram filmov, plitkih kot luža na robu cestišča. Filmi z veliko začetnico pustijo v srcu košček filmskega platna. Kljub temu se kdaj pa kdaj priležeta dve uri, ko pozabim na vse in se le zabavam (življenje pač ne rabi biti vedno dramatično resno :)). V ta predalček dajem Jack Reacherj-a. Triler / kriminalka je adaptacija novele One shot iz leta 2005.

Skoraj ne morem verjeti, da je lansko leto Tom Cruise praznoval Abrahama (!). V tem filmu sem ga prvič videla starejšega, z gubicami, ki jih niso skrili pod kupom ometa :D. Kooončno ga niso skušali spremeniti v mladeniča in moram priznati, da mu leta pristojijo :).

V resničnem življenju ne maram moških, ki igrajo frajerje in se trudijo biti duhoviti ter strašansko kul. Ampak Jack Reacher se ne rabi pretvarjati – kdor zna, pač zna :).

Ocena: film morda res nima visoke umetniške vrednosti, ima pa obilo drugih kvalitet :).

Števec prvih korakov: 47/365

Naljubši so mi filmi, ki temeljijo na resničnih dogodkih. Nekaj posebnega je na zgodbah, ki niso umetno ustvarjene na papirju, ampak so se nekoč in nekje zgodile. Občutek, ko gledam umetne “junake”, se ne more primerjati z resničnimi. S tistimi, ki so navdihnili mnoge s svojo življenjsko zgodbo. Takrat razmišljam o prepletanju usod, o prepletanju poti človeških duš, in o zgolj navideznih naključjih.

Španski film Mar Adentro  (Morje v meni) je bil že dolgo časa na mojem seznamu filmov, ki so se mi “izmuznili”, a so vsekakor vredni ogleda. Film, posnet po resnični zgodbi, je bil leta 2004 nominiran za Oskarja (za najboljši tujejezični film).

Ramón Sampedro se je rodil leta 1943 v Xuñu v Coruñi. Z 19 leti se je vkrcal na norveško ladjo, da bi prepotoval in spoznal svet. Pri 25 letih je pri plavanju doživel nesrečo, ko je skočil v preplitvo vodo in si ob udarcu na morsko dno zlomil vrat. Ostal je paraliziran od vratu navzdol in ostanek življenja preživel privezan na posteljo. Živel je s svojo družino. Hotel je umreti, vendar mu je popolna ohromelost onemogočala, da bi uresničil svojo odločitev. Sklenil je ustvariti zakonski precedens, da bi izvršil svoj namen. Njegova zahteva se je leta vlekla po sodiščih in bila pogosta tema časopisnih člankov tako doma kot v tujini, vendar ni prinesla želenih rezultatov.

Čeprav se Ramón fizično ni mogel premikati, je premikal srca soljudi. Besede, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin:

• “Ko ne moreš pobegniti in se moraš nenehno zanašati na druge ljudi, se naučiš jokati z nasmehom.”
• “Življenje ni obveza, temveč izbira.”
• “Če nekoga zares ljubiš, mu pustiš oditi.”
• “Oseba, ki me resnično ljubi, bi mi pomagala umreti. To je ljubezen.”

Števec prvih korakov: 25/365