Knjiga & film – Stran 4

14/365 Jorge Bucay: Ljubiti z odprtimi očmi

Če ste prebrali čudovito knjigo Ti povem zgodbo? (nekaj zgodbic iz knjige najdete tudi na blogu), povem vam avtorja ne rabim posebej predstavljati. Argentinec Jorge Bucay je mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb in eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. Knjiga Ljubiti z odprtimi očmi je njegova druga knjiga na moji bralni polički.

Čeprav mi je bila Ti povem zgodbo? bolj pri srcu, saj obožujem zgodbe, sem tudi v tej našla nekaj vrstic zase. Gre za zgodbo z zabavnim zapletom, ki pa je hkrati tudi izjemen vodnik po ljubezenskih odnosih. Nekaj drobtinic in knjige :):

“Najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi raje poiskali še ene celote?”

“Ko postanemo celovita oseba, ki ne potrebuje drugega za preživetje, bomo zagotovo našli nekoga enako izpolnjenega, s katerim si bomo lahko delili, kar imamo.”

“Bistvo partnerske zveze ni rešitev, temveč srečanje. Ali boje rečeno – srečanja. Jaz s tabo. Ti z mano. Jaz s sabo. Ti s tabo. Midva s svetom.”

“V naši osebnosti, naši biti, obstajajo skriti vidiki. Da bi jih lahko videli, potrebujemo ogledalo. Edino ogledalo, v katerem se lahko uzremo, je drugi. (…) Najboljše, najnatančnejše in obenem najbolj kruto ogledalo pa je partnerski odnos. Samo takšen odnos lahko do podrobnosti odrazi naše najboljše in najslabše lastnosti.

“Pari se razidejo zaradi istih reči, zaradi katerih so se združili.”

“Težave vsakega para so v resnici osebne težave posameznika, vpletenega v odnos. Kdor je zmožen ljubiti, bo namreč v drugem vedno našel nekaj vrednega ljubezni.”

“V medosebnih odnosih moramo pustiti prostor bolečini in zmedi, ki splavata na površje, ko se odrečemo svoji strategiji. To je prava pot domov. Pot do kraja, kjer se srečata človeški duši. To je pot ljubezni.”

“Življenje lahko živimo kot vlakovodja, ki natanko ve, kam gre in kakšna je pot do tja. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom.”

“Minili so časi, ko so bile najožje družinske vezi varen in udoben zapik. Zdaj nas prav te zveze postavljajo na križišče, kjer se moramo odločiti, v katero smer bomo zavili. Lahko se trmasto oklepamo starih in oguljenih receptov, čeprav ne dajejo več dobrih rezultatov, saj jih je naš način življenja prehitel. Po drugi strani pa lahko težave v odnosih, ki jih srečujemo na poti, izkoristimo sebi v prid in izurimo najboljše lastnosti, ki jih človek skriva c sebi: zmožnost spoznanja, sočutje, smisel za humor, modrost in vztrajnost pri iskanju resnice. Če izberemo slednjo možnost, nam bo odnos omogočil poglabljanje povezanosti s svojim jazom in z ljudmi, katerim smo naklonjeni, ter razširil našo zavest o tem, kar smo.”

“Ko se odpremo za intimnost, ljubezen, povezavo s partnerjem, se obenem izpostavimo trpljenju in bolečini. Sila, ki nas žene, da se prepustimo čustvom in ustvarimo povezavo, trči ob naš prirojeni čut za varnost, samoobrambo. Čutimo namreč, da se s predajanjem partnerju izpostavimo in postanemo ranljivi. Ko rečemo “ne” bolečini, rečemo “ne” tudi ljubezni, in kar je najhuje, s tem rečemo “ne” tudi samemu sebi.”

“Ljubezen in bližina se zgodita samo, ko se nekomu odpremo in pokažemo svoj pravi obraz. To pa je seveda nemogoče narediti, če čepimo v oklepu ali se skrivamo v svoji strukturi. Ko se zaljubimo, se na začetku nevede odpremo in povežemo s svojim resničnim jazom. Prav zato je zaljubljenost nekaj čudovitega, saj nam omogoči, da se pokažemo take, kot smo. Zaljubljenost je srečanje dveh pristnih bitij. Vsi vemo, da to ne traja dolgo. Prej ali slej se pokažejo ovire, navade, težnje in obrambni mehanizmi. Naučiti se moramo, da je edini način za premostitev teh ovir, če jih sprejmemo kot dejstva, namesto da si pred njimi zatiskamo oči ali jih projiciramo na partnerja. To ne pomeni, da moramo zavreči svojo trenutno identiteto, saj smo jo zgradili, da bi se lažje spoprijeli z življenjskimi težavami. Pomeni le, da jo moramo dobro opazovati, jo do obisti spoznati in ukrepati takoj, ko začne delovati nam v škodo. Predlagam naslednje: opazujmo, kako se odraža naša prisotnost v svetu. Zavedati se moramo tistih vlog, ki zavirajo naš osebni razvoj.”

“Ljudje pridemo v “kompletu” in ljubiti pomeni, da sprejmemo človeka v celoti, ne da bi ga skušali spremeniti. In začeti moramo pri sebi. Najprej moramo sprejeti sebe. Sprejemanje ne pomeni, da se vdamo v usodo v veri, da ne moremo ničesar izboljšati. Ravno nasprotno; prepričana sem, da nam prav sprejemanje in umirjenost prineseta resnične spremembe. Vse se spreminja v svojem naravnem ritmu. Če se tega zavedamo, se brez strahu predamo, saj vemo, da ne bomo obtičali na mestu, ker življenje teče naprej. Čeprav se sliši protislovno, je res, da s tem, ko si prizadevamo za spremembe, zaviramo naravni tok sprememb. Po drugi strani pa sprejemanje pomeni dopuščati naravni tok sprememb, ki se bodo dogajale tudi, če si zanje ne bomo prizadevali. Živeti pomeni biti nenehno v gibanju: tega ne moremo spremeniti.

Misel dneva: Čas je dragocen diamant, zato temu primerno ravnaj z njim. Marsikaj lahko nadomestimo, zamenjamo, popravimo, izgubljene minute so nenadomestljive.

Števec prvih korakov: 14/365

Zlata pravila za srečno življenje I.

Ni v moji navadi, da objavljam neavtorska besedila. Pa vendar nekaterih stvari sama ne bi mogla povedati bolje in raje uporabim že zapisane besede. Včeraj sem iskala vzpodbudno misel in se po dolgem času sprehodila med besedami knjige Zlata pravila za srečno življenje, avtorice Chérie Carter Scott. Toliko vrstic se mi je zdelo svežih, še ne poznanih. Ja, pozabljam to, kar sem nekoč že vedela. Tako pač je v šoli življenja, zapomnimo si le tisto, kar smo se zares naučili.

Da se znova spomnim temeljnih resnic, bom knjigo ponovno prebrala. Tokrat v bolj počasnem in temeljitem tempu. Jedro vsakega pravila bom zapisala na blog, tako mi bodo bolj na dosegu roke :). Pa začnimo :).

Vsak človek na svetu ima svojo zbirko lekcij, katerih se mora naučiti. Te nimajo nič skupnega z nauki drugih in so edinstvene. Dokler jih ne obvlada, se pojavljajo vedno znova in znova.

Pravila v knjigi ne ponujajo nobenega hitro učinkujočega zdravila za čustvene ali duhovne bolečine in niso skrivnost, ki bi v trenutku privedle do razsvetljenja. Njihov edini namen je, da vam dajejo zemljevid, po katerem se lahko ravnate, medtem ko potujete po poti duhovne rasti

Prvo pravilo: PREJELI BOSTE TELO

V trenutku, ko ste prispeli na zemljo, vam je bilo dano telo, da bi v njem prebivalo vaše duhovno bistvo. To telo vsebuje pravi »vi« – vse upe, sanje, strahove, misli, pričakovanja in prepričanja, zardi katerih ste edinstven človek, kakršni ste. A čeprav boste vi in vaše telo prepotovala skupaj celo življenje, bosta za vedno ostala dve ločeni in različni bistvi.

Telo, ki vam je dano, bo vaše, dokler se vam ne bo tukaj iztekel čas. Naj ga ljubite ali sovražite, sprejemate ali zavračate, edino je, ki ste ga prejeli v tem življenju. Ker ga ne morete izplačati ali zamenjati, je bistveno, da se ga naučite preobraziti iz zgolj posode v ljubljenega družabnika in dosmrtnega zaveznika, saj je odnos med vami in vašim telesom najprvotnejši in najpomembnejši odnos v vašem življenju. Je načrt, po katerem bodo zgrajeni vsi drugi vaši odnosi.

Prvo pravilo vam postavlja izziv, da s svojim telesom sklenete premirje, tako da lahko učinkovito služi svojemu namenu, in sprejmete njegove dragocene lekcije o sprejemanju, cenjenju samega sebe, spoštovanju in ugodju.

Sprejemanje

Težnja po izboljšanju sebe je povsem zdrava, dokler izhaja iz ljubezni do sebe, ne pa občutka neprimernosti. Če verjamete, da bi bili srečnejši, če bi bil kateri koli del vašega telesa drugačen, potem nauka sprejemanja še niste usvojili. Imejte radi vse dele sebe, in če jih ne morete, jih spremenite. Če jih ne morete spremeniti, potem jih sprejmite takšne, kot so.

Dobra samopodoba

Dobre samopodobe vas bo življenje naučilo tako, da bo preskušalo, ali ste pripravljeni gledati nase kot na častno osebnost, ne glede na to, kakšni ste videti ali kako deluje vaše telo. Pogosto se opomnite, da je dobra podoba o sebi kratkotrajna. Imeli jo boste, jo izgubili, jo negovali, hranili in bili prisiljeni, da jo znova in znova gradite. To ni nekaj, kar je mogoče doseči in ohraniti, ampak vseživljenjski proces, ki ga je potrebno raziskovati in gojiti.

Od kod izhajajo vaši občutki vrednosti? Preiščite in odkrijte pot do tega vira, saj ga boste v življenju morali vedno znova in znova obiskovati. Ko boste zlahka našli svojo pot do jedra vaše bistvene vrednote, boste vedeli, da ste se te lekcije naučili.

Spoštovanje

Telo vam bo izkazovalo čast, ko jo boste vi njemu. Jemljite ga kot organizem, ki je vreden spoštovanja in se odziva na vse. Zlorabljajte ga ali zanemarjajte, pa vam bo odpovedalo na različne načine, dokler se ne boste naučili spoštovanja. Za resnično spoštovanje telesa se je treba najprej naučiti, kaj telo potrebuje, da deluje po najboljših zmožnostih, in se nato obvezati k spoštovanju teh potreb.

Užitek

Telo vas uči užitka skozi vaših pet čutov. Edina skrivnost tega, kako se naučiti uživanja, je v tem, da v svojem življenju napravimo zanj čas in prostor. Če se ne boste tu pa tam ustavili, da bi uživali v svojih čutih, se vam bo življenje zdelo precej suhoparno. Užitek je kot olje, ki poskrbi, da mehanizem vašega življenja gladko teče. Kaj vam prinaša užitek? Počnite to, in to pogosto, saj bo prineslo vedrost vašemu srcu in storilo čudeže vaši duši.

Trenutno stanje duha: V mislih pri naslednjem metulju. Nič bat, nisem pozabila, le odločila sem se, da ne bom več tlačila različnih sestavin v en sam prispevek 🙂

Kluun Spet Vznemirja!

Knjiga Pride ženska k zdravniku je najodmevnejši nizozemski roman zadnjih let. Avtor Ray Kluun opisuje ljubezensko zgodbo svojega življenja. O moškem, ki si želi živeti. O ženski, ki ji je usojeno umreti. Stijn in Carmen. Oba sta mlada, uspešna in polna življenja. Carmen zboli za rakom. Stijn se na svoj način spopade z realnostjo in vedno pogosteje skače čez plot.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje držala v roki knjigo, ki bi tako slikovito potrdila rek, da knjiga pravzaprav bere nas in ne mi njo. Začetek zgodbe je zbudil v meni jezo, uh, grrr, če bi bil tale glavni junak pred menoj! Knjiga se namreč močno dotika teme varanja, ki je po mojih osebnih normah nedopustno in predstavlja enega najhujših “prekrškov”. Besedi varanje in ljubezen enostavno ne sodita v isti stavek! Glavni junak pa opisuje varanje tako lahkotno, kot bi šel v trgovino po mleko in kruh! Po kakšnih 50-ih prebranih staneh sem si rekla, da imam tega kretena resnično dovolj in odložila knjigo z namenom, da se je več ne dotaknem. Koga pa sploh zanima, kar ima za povedati takšen sebičen cepec brez vesti?

V naslednjih dneh so me “glodale” podobe iz knjige. Vedno bolj se mi je pletla po glavi moja reakcija z odporom. Jasno sem se zavedala, da avtorja obsojam po dolgem in počez. Ker za varanje v mojih očeh NI opravičila. Nekaj pa me je vendarle znova pritegnilo k branju – moja radovednost. Zanimalo me je, kaj je TISTO, kar je prepričalo množice bralcev. In želela sem se spopasti s svojimi predsodki, ter pogledati na svet skozi oči nekoga, katerega moralne vrednote se razlikujejo od mojih.

Kluun je prav gotovo iskren realist. Ogromno dogodkov bi lahko olepšal, da ne bi izpadel tako slab – pa jih ni. Sprašujem se, kakšen je razlog za to iskrenost. Ali ne verjame, da je naredil karkoli narobe in zaradi tega piše s takšno lahkoto? Ali pa čuti, da se mora javno “spovedati grehov” in si zasluži, da ga bralci obsojajo? Skozi celotno zgodbo nisem uspela odgovoriti na to vprašanje, saj nikjer ni jasno pokazal obžalovanja za svoja dejanja. Del mene, ki mu največ pomeni poštenje in nesebična ljubezen, pa vendarle želi verjeti, da zdaj VE in obžaluje sleherno bolečino, ki jo je povzročil s svojimi dejanji. Ta del mene se oklepa iluzije, da je njegovo iskreno priznanje zahtevalo pogum.

Prava zveza je tista, v kateri partnerja ne zanikata svojih lastnih želja. Če imamo nekoga resnično radi, pa moramo biti pripravljeni kdaj pa kdaj postaviti sebe na stranski tir. Stijn pa je večino časa bolj kot na ženino trpljenje sebično mislil na to, kako je ON prikrajšan zaradi njene bolezni.

Kljub vsem napakam, je Carmen Stijna sprejela takšnega, kot je. Kako različne prioritete in moralne norme imamo ljudje! Kar je nekaterim nedopustno, je spet drugim – ne tako velik “greh”. Tudi Carmen je prevarala moža, sicer le enkrat – pa vendar dovolj, da je jasno, da tudi sama ni upoštevala določenih mej. Zvestoba ni bila na vrstu njenega seznama prioritet.

Verjamem, da vsi nismo sposobni ljubiti enako močno. Le redki zmorejo ljubiti kristalno čisto, s slehernim vlaknom srca. Ljubezen ima mnogo obrazov. Nekoč sem nekje prebrala: “Ljubiti je glagol.” Če vzamem kot definicijo, da ljubiti pomeni – dati največ, kar zmoremo, potem verjamem, da je Stijn ljubil svojo ženo v zadnjih tednih njenega življenja. Ko je bila ONA na prvem mestu, ne pa njegovi strahovi, njegove želje in potrebe. Takrat je pokazal nesebičnost. Na koncu knjige se mi je zdelo edino pomembno, da se je ONA počutila ljubljeno, da je bila srečna z njim, da ji je vseeno na nek način znal dati to, kar je potrebovala – da ji je pomagal, da je ŽIVELA, čeprav je umirala.

Carmen in Stijn sta močno zamajala moje predstave o ljubezni. Čeprav so me na začetku konkretno razjezili Stijnovi skoki čez plot, je bilo stran za stranjo bolj očitno, da sta znala drug drugemu dati več, kot bi jima lahko dal kak drug partner. Drug za drugega sta bila PRAVA. Tako je zgodba postavila na glavo mojo teorijo, da je ob nezvestem partnerju nemogoče biti srečen in izpolnjen.

Moje ogledalo je bil tokrat kup papirja s platnicami – pokazalo mi je moje lastno nesprejemanje in “predalčkanje” ljudi z drugačnimi vrednotami. In to, kar sem videla, mi ni bilo všeč! Ker navsezadnje – kdo sem pa jaz, da koga obsojam?! Čustvena paleta tega zrcala je bila pisana, kot že dolgo ne. Vse od jeze, solz, razmišljanja o življenju in smrti … Samo zares iskrena zgodba, brez maske, lahko zbudi takšno reakcijo. Umetna zgodba se ne more dotakniti človeka na toliko ravneh. Čeprav se zgodba konča s smrtjo, je vendarle na nek način polna upanja. Živeti vsak dan posebej ni le vrstica, zapisana v knjigi priljubljenih citatov, ampak realnost, ki jo je živela Carmen. Njena zgodba je še en dokaz, da imamo VEDNO izbiro. Tudi če smo obsojeni na smrt, se lahko odločimo, da bomo ŽIVELI sleherni dan, ki nam preostane. Velikokrat se počutimo ujete, ampak človek je svobodno bitje in meje, ki so le v naših glavah, lahko premikamo le sami.

http://www.mladinska.com/tema.aspx?nodeid=4153&docid=360352

Trenutno stanje duha: Zehajoče 🙂

Sedem Duš

Filmi. Obožujem jih. Sploh če so dobri in jih gledam na velikem platnu. Večina zgodb zbledi v spominu. Nekatere pa se zasidrajo in ostanejo z mano za vedno.

Ena takšnih je zgodba iz filma Sedem duš. To je eden tistih redkih filmov, ko sem se popolnoma zlila s sliko, zvokom in občutki. Posrkal me je vase in ni zapustil niti naslednji dan. In v sebi sem razmišljala. O vzporednicah v življenju. Kako bi bilo, če bi bilo. O krivdi. O odpuščanju sebi. O napakah, ki jih želimo popraviti, pa ne moremo. O nožih, ki prerežejo naša življenja na dva dela – na del PRED in na del PO. O ljubezni.

Skušala sem si samo zamisliti, kako je biti odgovoren za izgubo sedmih življenj. Po moje ni besed v slovarju, ki zmorejo opisati težo, ki pritiska na dušo, ko se ti življenje tako zdrobi v sekundi. Kako se je sploh mogoče še kdaj zravnati in sestaviti? Kako je, če spoznaš LJUBEZEN v trenutku, ko več ni mogoča?

Tipka Delete v realnem življenju ne obstaja. Naša vest je nezmotljiv sodnik, ki ne izpusti niti ene same sekunde dneva. Lahko bežiš, ampak pred sabo ne moreš zbežati. In odpustiti samemu sebi je najtežje.

Zase vem, da sem naredila ogromno napak. Ogromno jih še bom. Ampak kadarkoli naredim napako, jo skušam popraviti, se nekako spokoriti za njo, sicer me nemir ne pusti iz vajeti. Človek nikoli ne ve, kdaj se bo spotaknil, nikoli ne ve, kdaj bo ranil drugo živo bitje, čeprav tega ne bo želel. Človeški faktor zmotljivosti naredi svoje. Ne verjamem pa v naključja. Pravzaprav – napak ni, so le lekcije. Težja, kot je lekcija, večja, kot je “napaka”, več se lahko naučimo, če le ne zremo predolgo v vrata, ki so se nam zaprla.

Trenutno stanje duha: Razmišljujoče…