Skupina ljudi živi nekje ob mojih petah, nekje daleč, kamor ne želim seči. Za svojimi lažnivnimi maskami se morda zdijo sami sebi blazno pomembni in veliki. Ja, včasih se oglasi v meni gospa Jeza, ker takšni ljudje brez sramu hodijo po drugih ljudeh. Pa vendar vem, ne morem jim nastavili ogledala in jih prisiliti, da se končno vidijo. Misija nemogoče.
Ja, kar težka lekcija je tale. Se upreti nečemu, kar utripa v meni in ne povrniti slabega s slabim. Pa vendar je vedno lažje enostavno odkorakati proč in pustiti za seboj osebe, katerih vrednote je potrebno iskati s povečevalnim steklom. Vedno lažje je biti tukaj, kjer sem. S čvrsto hrbtenico, ponosno dvignjeno glavo in s srcem brez blatnega dna. Vem, na današnjem trgu je vrednost tega smešno majhna, uradno so pomembnejše druge stvari. Denar. Moč. Vem pa tudi, da nisem edini primerek svoje vrste, popolnoma izumrli še nismo :D.
Vsak živi svoje življenje. Vsak se odloča zase. In vsak bo na neki točki moral sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Danes se zavedam dejstva, da sem planet zase in lahko pometam le pred svojim pragom.
Še ena misel za konec – včasih je trava na sosedovem planetu res bolj zelena. A le takrat, ko mi zanemarjamo skrb za svojo zelenico, on pa ne. Na to so me spomnili tile zeleni uhančki :).
Metuljčkomer: 137/365
Trenutno stanje duha: Utrujeno, ampak želela sem ujeti ta trenutek 🙂
