Ustvarjeno s ♥ – Stran 5

Ko nehamo rasti, začnemo veneti

Čeprav imam toooliko za povedati o odpiranju novih vrat, o sestavljanju novih spoznanj, je v slovarju premalo besed. Kljub mini frustracijam, ker se prsti ustavljajo na tipkovnici, sem vesela, saj so ravno občutki, ki jih ne znamo opisati in preliti na papir, najbolj dragoceni. Pristna čustva, globlja od oceanov, so neprecenljiva. Včasih so lahkotnejša od helijevega balona, včasih težja od gora, a vedno povezana z občutkom, da ŽIVIM.

Morda bo zvenelo kičasto, pa vendar vam povem, da je bila odločitev za oddih od virtualnega raja ena najboljših odločitev, kar sem jih lahko sprejela na trenutni točki življenja. Sebe in svoje življenje sem videla iz popolnoma nove perspektive.

Redno pospravljanje in čiščenja navlake v stanovanju jemljem mogoče celo preveč smrtno resno. Verjamem, da je potrebno narediti prostor za novo, svežo energijo. A nikoli nisem načrtno čistila svojega življenja (in priznajmo si, naš notranji svet je pomembnejši iz zunanjega). Nikoli si nisem vzela časa za resen razmislek o “smetenju” življenja z nepomembnimi rečmi, ki ne delajo iz mene boljšega človeka in ne prispevajo k osebni rasti. Če je naš notranji svet nabit z navlako, ni prostora za sveže ideje in obtičimo na mestu. In ja – brezciljno brskanje po internetu ter “visenje” na družabnih omrežjih še kako prispevata svoj delež k zasičenosti notranjega sveta. Ne rabite verjeti mojim besedam, priporočam vam, da vsaj za kak dan ali dva pospravite računalnik. Preberite knjigo, ki čaka na vas na polički, pojdite v naravo, obiščite prijatelja. Naredite nekaj samo zase in se napolnite s svežo energijo.

Priznam, lažje in udobneje je živeti z načrti na papirju. Trdo delo, redno čiščenje notranjega sveta in odpovedovanje “drobnim” razvadam ne zveni privlačno. Pa vendar predolgo bivanje v coni udobja zelo drago plačamo. Z malodušjem, zdolgočasenostjo, občutkom ujetosti.

Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem se dokopala v tem času, je to, da potrebujem spremembe, potrebujem izzive, potrebujem občasne izlete izven svoje cone udobja. Ko nehamo rasti, začnemo veneti. Če želimo rasti, moramo biti močnejši od nevidne sile, ki nas vedno znova vleče nazaj v cono udobja in se z vsemi štirimi upira spremembam.

Prvi večji izlet iz cone udobja so drobižnice, ki sem se jih po začetnih ne ravno uspešnih poskusih končno ponovno lotila. Izboljšala sem kroj, podlogo. Vaja, vaja, vaja in še enkrat vaja, dokler ne bodo nastale drobižnice, ki bodo ustrezale mojih visokim standardom :). Čeprav te prve drobižnice niso popolne, sem se kar zaljubila v njih 🙂 .

Množenje veselja :)

Saj poznate tisti čudoviti občutek, ko se maksimalno potrudite, da bi nekoga osrečili, pa se veselje vrne nazaj k vam – in to pomnoženo? 🙂 . Navdih za tokratni zapis sta dva dogodka, ki sta mi v zadnjem času ostala v prav posebnem spominu. Prvi se je zaključil z iskricami in hvaležnostjo v očeh starejše gospe, ko sem ji sešila majčko za orientalski ples. Ko je odhajala, mi je stisnila roko in tako iskreno, kot že precej časa nihče, rekla, da je vesela, da me je spoznala.

Drugi dogodek se je pričel s Cupi. Cupi je vzdevek lastnice kuharskega bloga, ki se strašno rada potepa med kuhinjskimi poličkami. Ko sem posebej za njo izdelala copatke, me je prijetno presnetila s svojim zapisom na blogu.

Če preberete, kaj je zapisala, boste vedeli, o čem govorim :). Cupi, še enkrat hvala za vrstice, ki so mi polepšale dan. Ko sem dobila material, sem se lotila predpasnika v stilu copatkov, saj mora imeti vsaka prava kuharica popoln predpasnik :).

No, pa začnimo :)

Priznam, tole ponovoletno ustvarjalno pavzo sem potrebovala bolj, kot sem sprva mislila. Velik del časa sem namenila pospravljanju materiala, ki ga bom sedaj, ko se podajam v šiviljske vode, potrebovala manj. Začela sem iskati blago ter gumbke za novo kolekcijo predpasnikov, oblekic, copatkov in toaletk. Uiii :). Razmišljala sem o tem, v katero smer želim iti naprej.

Ko se začneš bolj resno ukvarjati z ustvarjanjem in gradnjo svoje znamke, se začneš zapleteti v iskanje formule za uspeh. Začneš razmišljati o tem, kaj bi bilo zanimivo za prodajo. Vse lepo in prav, seveda je potrebno upoštevati tudi ta faktor. A iskanje odgovorov lahko zamegli sliko in začneš pozabljati, zakaj sploh počneš, kar počneš. Del neokrnjenega veselja prekrijejo drobna razočaranja, saj naenkrat vse dojemaš bolj osebno.

Zavedati sem se začela, da je postal moj cilj pomembnejši od poti. Zavedati sem se začela, da iščem zunaj sebe. “Popolnost ni takrat, ko nimamo več ničesar dodati, temveč takrat, ko nimamo več česa odvzeti.” Če sem iskrena, je vsega okrog mene preveč. Preveč želja, preveč različnih poti, preveč ciljev. In ravno to je tisto, kar je po moje najtežje. Izluščiti posebnost, ki te loči od ostalih ustvarjalcev, ter odstraniti vse nepotrebno. Spoznati, kaj od vsega počneš z NAJvečjo strastjo in kaj lahko narediš zares odlično.

Vem, naučiti se moram prisluhniti sami sebi, ločiti nianse in odtenke, ki so med seboj na prvi pogled podobni, a pomenijo nekaj povsem drugega. Ok, dovolj filozofiranja, gremo na praktični del :).

Predpasnik. Iz blaga iz rožicami, ki me je zelo prijetno presenetilo. Z gumbki, ki so tako luštni, da bi jih najraje pojedla (čeprav vem, da bi mi bilo potem žal, hihi :)). Predpasnik me spominja na pomlad – kljub sveže zapadlemu snegu.

Tako, tole je moj mini novi začetek, vem da jih bo še mnogo, pa vendar mi bo tale ostal v posebnem spominu :).

Copatarica Elenah, drugi del :)

Sedaj, ko so me copatki popolnoma potegnili v svoj svet, se je zataknilo pri paketih z nujno potrebnim materialom :(. Kar je po eni strani tudi dobro, saj sem čas, rezerviran za copatkanje, namenila novemu projektu, ki naj zaenkrat ostane skrivnost. Vam pokažem fotografije, ko bom prilezla dovolj daleč :).

Tile trije pari so zadnji copatki, dokler me ne razveseli poštar s paketi novega materiala. Prvi so metuljčkasti, podobni tem, le da sem jih opremila s termoflisom. Drugi in tretji so izjemoma nemetuljčkasti, ampak kaj naj rečem, nekateri so bolj za pike :). Prvič sem zašila posebne personalizirane copatke – na podplatu je ime ponosne lastnice :).

Copatarica Elenah :)

Ideje, ki so v moji glavi videti fantastično, v realnosti velikokrat ne izgledajo tako dobro. Tu in tam pa sem mi vendarle posreči, da je mi je izdelek “v živo” še bolj všeč od slike v glavi. Tile copatki so me prijetno presenetili in če se vam zdi, da se spreminjam v čisto pravo copatarico, vas občutek ne vara :).

Za lepe kuhar’ce :)

Pred časom me je prijetno nasmejal opis, ki ga je dodala ustvarjalka ob svojem luštnem unikatnem predpasniku: “Tudi če ne znate dobro kuhati, boste ob tem vsaj lepe.” :).

Jaz bi k svojim predpasnikom pripisala: “Ko si vzameš čas, da začiniš obroke z ljubeznijo, ter si hkrati oblečena v nekaj posebnega (in ne v staro razvlečeno trenerko), česar nima nihče drug v vesolju, je svet lepši :).”

Končno sem si vzela čas za fotografiranje unikatnih metuljčkastih predpasnikov. Prvi predpasnik je večji brat teh copatkov :). Predpasniki so izdelani iz bombažnega metuljčkastega blaga. Za popolnejše prileganje telesu sem dodala gubice v pasu ter elastiko v prsnem predelu. Vsak predpasnik ima žep za drobnarije ter gumbke za okras (saj veste – brez gumbkov bi bil svet dolgočasen :)).

Popolni par :)

Krmarjenje med različnimi področji ustvarjanja (šivanje, nakit, papirčkanje) zahteva več časa, energije in eurekov, a ima en veeelik plus. Izdelam lahko barvno ter stilsko ujemajoče komplete. Obleka & nakit, čestitka & nakit, predpasnik & copatki. Kombinacij je neskončno, meja je le moja domišljija 🙂 .

Obožujem obleke in oblekice, nikoli jih nimam dovolj. Zelo rada jih nosim in vsaj tako ali pa še raje jih izdelujem. Poletje je zaprlo svoja vrata, pisane vzorce so zamenjale umirjene barve, model oblek se je pretopil v toplejše različice. Ostal je jersey, ki mehko objame telo.

Tale minimalistični model obleke je v moji ustvarjalni sobici na vrhu seznama priljubljenih. Popestrimo ga lahko s šalom, pasom ali kosom prav posebnega nakita. Moj večni problem je iskanja perl ali kakršnega koli drugega materiala za nakit v odtenkih, podobnih blagu. Tokrat sem ga rešila tako, da sem izdelala prstan kar iz koščka blaga, ki je ostal od obleke. Priznajte, prstan iz blaga se sliši vsaj malce nenavadno, ampak bolj popolnega para si res ne bi mogla zamisliti 🙂 .

Copatki-manija :)

Copatki so eden izmed tistih projektov, ki jih počasi gradim v glavi in potrebujejo čas, da dozorijo. O copatkih razmišljam, odkar sem pred leti naredila prve. Ampak manjkal jim je pridih posebnosti, tista pikica na i, ki jo vztrajno lovim pri svojih izdelkih.

Ponovno se je izkazalo, da najboljše ideje slej ko prej ponovno priplavajo na površje. Prave ideje so tiste, ki se ne pustijo utopiti, ne glede na to, kako dolgo so pod vodo 🙂 . V zadnjem času se počutim kot nori znanstvenik s štrlečo frizuro, ki se zapre v svoj laboratorij, z otroškim navdušenjem eksperimentira do onemoglosti ter pozabi na svet okrog sebe 🙂 . Se pa počutim bolj varno, ker v moji ustvarjalni sobici ne more nič ekspodirati (vsaj upam, da ne :)) .

Tile so meni osebno najljubši. Metulji, pike in živahne barve v enem izdelku – pa saj bi potrebovala slinček, hihi 🙂 .

Pravila so zato, da se kdaj pa kdaj tudi kršijo, in namesto obveznih metuljev, sem dodala pikapolonice. S pikapolonicami sem izpolnila željo prijateljici, ki jih obožuje. Zaradi njene goreče antipatije do mrzlih dni, sem copatke toplo podložila s termoflisom. Če bo zaradi tega vsaj malce bolj vesela to zimo, bom misijo Copatki označila kot zelo uspešno :).

Moja prva medijska objava, uiii :)

Saj veste, vsi “prvič” so posebni in nepozabni. V reviji Lisa je bil prispevek iz sejma v ljubljanskem Maxiju in med fotografijami je bila moja metuljčkasta stojnica ter obesek iz blaga :). Priznam, revijo sem vzela v roke neštetokrat in vsakič mi je bilo toplo pri srčku, pa tudi malce važna sem bila, hihi :).

Vem, včasih zvenim kot pokvarjena plošča, ki igra vedno znova enako melodijo. Vedno znova pišem o zamenjavi starih koščkov, ki sem jih prerasla, s svežimi koščki sestavljanke. Vedno znova delam prve korake in vedno znova se mi zdi, da sem šele na začetku poti. Cilj je vedno nekje daleč pred mano in če sem se česa naučila v preteklih letih, sem se naučila tega, da ne bomo nikoli zares tam, kjer bi radi bili. Zato moramo najprej poiskati svojo lastno pot, potem pa uživati v slehernem koraku. In vse, kar se dogaja v zadnjem času, je zame dokaz, da sem končno na pravi poti. Ni popolna, ni enostavna, je pa moja, samo moja :).

Vzponi in padci

Del oblačnega vikenda sem preživela na Artovi kreativni tržnici v Europarku. Ponovno sem odšla domov z glavo prepolno vtisov, občutkov, idej in rahlo filozofsko/psihološko obarvanih razmišljanj :).

Ko menim, da dajem od sebe popolnoma vse, ugotovim, da se moram potruditi še bolj in dati še več – sicer bom potonila. Ne da bi se sploh zavedala kdaj, počasi rastem in preskakujem ovire, ki so se mi zdele v preteklosti previsoke. Sredi zmede in vprašajev odkrivam delčke same sebe, ki mi pomagajo prestavljati palico, ki jo moram preskočiti, vedno višje.

Vzponi in padci so sestavni del vsakega začetka. Tega se zavedam, pa vendar je začetek težji, kot sem pričakovala. Dejstvo, da izdelki, v katere vložiš vse, kar imaš v tistem trenutku, ne ustavljajo mimoidočih, je težko pogoltniti. To, da se tvoj okus ne sklada z okusom večine, tudi. Vendar menim, da moraš namesto kameleonskega prilagajanja povprečju poiskati popolnoma svojo pot. Nekje nekdo išče to, kar lahko daš le ti. Če vztrajno prestavljaš palico vedno višje, se bodo vrata pričela odpirati. Če se nisi pripravljen odreči prostemu času ter vsem nenujnim življenjskim stvarem – bo tudi žetev temu primerna. Ob dobrih dneh jekleno trdno verjamem tem besedam, ob slabih dneh manj ali pa sploh ne. Pa vendar se vsakič, ko se moji dvomi večajo kot kepa snega, zgodi nekaj, kar mi pomaga ponovno verjeti :). Stik z ljudmi, pohvale, tople besede ter sijoče oči ob pogledu na moje metuljčke so zame neusahljivi vir navdiha. Hvaležnost, ki jo ob tem občutim, prav tako.

Nazaj k sejmu :). Tokrat sem imela prvič na voljo samo polovičko stojnice, kar je bila dobra vaja za sejme, kjer so stojnice dražje in imaš možnosti najeti polovčko.

Da se ne bom s sejemskimi fotografijami ponavljala kot pokvarjena plošča, vam pokažem le nove pridobitve :). Prva novost je napis z logotipom in sloganom. Po dolgem razmišljanju in iskanju prave ideje, sem logotipu dodala “Unikatni metuljčkasti izdelki. “Uf, kako so odločitve težke. Vendar se tolažim z dejstvom, da niso večne, lahko jih spremenim kadarkoli, samo brez panike, prosim :).

Druga novost so mehke metuljčkaste broške. Idejo sem dobila na prvem sejmu, ko sem razmišljala, da ima veliko ljudi raje nekaj, kar lahko pokaže, ne pa skriva v torbici. Metuljčkom iz blaga, ki sem jih do sedaj pretopila v obeske za ključe, sem dodala osnove za broške. Sedaj jih lahko pripneš na jakno ali najljubšo torbico – in se tisti dan počutiš vsaj malce bolj posebna :).

Tretja novost so metuljčkasti predpasniki – za kuharce, ki s(m)o rade lepe tudi doma za štedilnikom :). Ker je ostala razstavna lutka doma, prilagam fotografijo zloženega predpasnika, zašitega iz meni najljubšega blaga :P.