Današnji izlet preko državne meje je v meni zbudil spomine na čase, ko je bil nakupovalni izlet v Avstrijo posebna avantura. Kinder jajček, čokolada Milka, margarina Rama, Jolly barvice, pa mislim da je bil na seznamu še riž v vedru in koncentrirani sok za mešanje z vodo – to so bili glavni aduti, ki med nakupom niso smeli manjkati.
Nikoli ne bom pozabila svojih prvih Jolly barvic, bilo jih je kar 24, lepo zloženih v kovinski škatli. To je bil v tistih časih zame največji zaklad. In nikoli ne bom pozabila, kako sem novo zlato (ali je bila morda srebrna?) barvico posodila sošolki za barvanje njene pustne krone za princesko. Njenega imena se sploh ne spomnim več, se pa kristalno jasno spomnim, da jo je odnesla domov in na mojo veliko grozo prinesla naslednji dan nazaj – polovico krajšo.
Verjetno bi v današnjih časih težko našli otroka, ki bi ga razžalostila ena sama barvica. Ko takole gledam nazaj, sem vesela, da sem živela v času, ko ogromno stvari ni bilo samo po sebi umevnih. Ko se nismo utapljali v morju igrač, ampak smo si znali drobne stvari popestriti z domišljijo. Ko ni bilo tako ogromnih razlik med vrstniki in ko na igrišču ni bilo pomembno, kaj in koliko ima kdo doma.
Zame je Avstrija vedno predstavljala sosedovo bolj zeleno travo. Kjer je ponudba boljša in je možno kupiti bolj posebne stvari. V času, ko še pri nas ni bilo velikih nakupovalnih središč, je bilo sanjsko obiskati založene police z oblačili. Ko sem začela živeti zase, je bil obvezen obisk Ikee.
Tako sva se danes z mojim dragim in visokimi pričakovanji odpravila na obisk k sosedom. In razočarana ugotovila, da trava tam ni več tako zelena. Da ponudba v primerjavi z našo slovensko ponudbo ni več tako raznolika in da večina izdelkov ne ustreza najinemu okusu. Barve, oblike in vzorci enostavno niso bili to, kar bi želela.
Morda sem samo postala čudno izbirčna in je nekdanji raj v resnici še vedno raj. Pa saj nisva iskala nič pretirano zahtevnega, ampak skoraj nisem mogla verjeti, da v vsej poplavi ponudbe nisva našla niti ene same navadne bele garderobne omare, ki bi po dimenzijah vsaj približno ustrezala najinim zahtevam. Bila sem v polni pripravljenosti, da opustošim stojalo s servetkami, pa sem našla samo ene, ki so mi bile všeč.
Imam pa dodatne škatlice za sortiranje ustvarjalnega materiala, te so resnično bomba in tako dobrih še nisem videla pri nas, tokrat bodo na vrsti gumbki, jupiii :). In nove super-duper klešče za oblikovanje nakita, za katere sem žal šele doma ugotovila, da so primerne samo za tanjše žice, kot jih uporabljam :(.
Zapis zaključujem z mislijo, da moramo skrbeti za našo zelenico in se nam sosedova trava ne bo zdela več tako zelena. Seveda dodajam še domačo nalogo za dan št. 70 – uhančki z lesenimi metulji in steklenimi perlicami :).
Metuljčkomer: 70/365
Trenutno stanje duha: Kot bi me povozil majhen vlakec – kdor trdi, da vse ženske obožujemo sprehode po trgovinah, se pošteno moti 🙂
iiii keri lepiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Hvala :).
Roza sledijo – seveda 🙂