Ko razmišljam o življenju, ne morem mimo primerjav s sestavljanko. Pa naj gre za vsako posamezno življenje, zlepljeno iz tisoče koščkov, ali pa za zlivanje življenja vseh ljudi na svetu v ogromno sliko, večjo kot si sploh lahko predstavljamo.
Pred leti sem imela nekakšno puzzle-obsesijo in sem sestavljala koščke kot po tekočem traku. Mislim, da sem jih sestavila 13, največji ima 3000 kosov. Začetni del misije Puzzle je bil vedno iskanje delčkov z odrezanim robom, iz katerih sem sestavila okvir. Običajno je bil del slike lažje sestavljiv od ostalih in je izstopal iz slike. Kot npr. sonce. Nič lažjega, le vse rumene delčke je bilo potrebno poiskati.
In točno na tej točki se trenutno nahajam. Sestavila sem sonce, otročje lažji del slike, in začetni bonus je porabljen. Sedim pred sliko, skozi moje dlani potujejo ogromno delčkov sestavljanje in vse se zdi tako blazno zakomplicirano.
Velik del ustvarjenih metuljev se mi zdi “been there, done that”, le nekaj takšnih, ki se mi zdijo vredni ponovitve in nadaljnjih izboljšav. V glavi je ogromno novih idej, za katere še nimam potrebnega materiala in znanja. Sem na mostu, na enem bregu vidim oguljenost in dolgočasje, na bregu v smeri mojega pogleda pa je nekaj neznanega in oddaljenega, nekaj, kar se zdi preveč zahtevno.
Morda je čas, da sedem na most in z nogami rišem kroge po zraku nad vodo. Čas za spuščanje ladjic in metanje kamenčkov v vodo :). Ali pa čas za igranje z miško v programu Corel Draw :). Slika metulja je iz arhiva razstave metuljev, mmm, komaj čakam na naslednje leto. Ne vem kdo je avtor misli, je pa v moji zakladnici lepih misli že kar nekaj časa.
Metuljčkomer: 73/365
Trenutno stanje duha: Grrr, računalnik me danes nima najbolj rad 🙁
