Prepričana sem bila, da se meni ne more zgoditi. Ne le zato, ker ne poznam nikogar, ki bi tako vzorno skrbel za svoje telo in imel tako nepopisano zdravniško kartoteko, temveč zato, ker verjamem, da Življenje nameni najtežja bremena močnim ljudem, ki jih zmorejo nesti. In jaz sebe nikoli nisem štela v kategorijo močnih ljudi. Nežna, jokam za “vsako figo”, z ultra občutljivim telesom. Ko sem zatipala bulo v prsih, me ni skrbelo, zato je bil toliko večji šok, ko sem slišala iz ust zdravnika: “Tkivo je rakasto. Žal mi je.” Sedaj vem, o čem govorijo ljudje, ko doživijo šok – zdi se ti, da gledaš film, glavna oseba tega filma pa je nekdo drug, nikakor ne TI. Diagnoza ni bila zame le šok – bila je tudi opomnik, da je čas, da pogumno izberem in izrazim sebe. Da je čas, da se neham sekirati za vsako malenkost in skrbeti, kaj bodo drugi rekli. Čas, da spustim strahove, zamere in obsodbe.
Za mano je 5 mesecev kemoterapij (na sliki sem jaz med zadnjo kemoterapijo), izguba dolgih las, operacija, obsevanja, soočanja s posledicami tako agresivnega zdravljenja. Bilo je precej težkih trenutkov, tudi takšnih, ko sem razmišljala, da raje umrem, kot da grem skozi to izkušnjo. Ni se zdravilo le telo, zdravila se je moja duša. Vse, kar sem tlačila vase celo življenje, se je čistilo. Pa vendar je bilo v tem paketu poleg bolečine zapakiranih veliko dragocenih lekcij:
Biti nežen in občutljiv ne pomeni, da si šibek – čeprav sem to dvoje vedno enačila.
Misli, s katerimi se hraniš, so enako ali celo bolj pomembne od hrane, ki jo vnašaš v telo. Lahko ješ super zdravo hrano – a če se hraniš s strahovi, zamerami ter obsodbami, če si ne dovoliš živeti SEBE – ne moreš biti zdrav.
Odnos s seboj je najpomembnejši odnos, ki ga boš kdajkoli imel. Do sebe se vedi kot do svojega najboljšega prijatelja, spodbujaj se, namesto da se kritiziraš – pa ti bo vsaka celica tvojega telesa vračala to ljubezen.
Moč uma je neverjetna. Nikoli ne bom pozabila, kako se je moje telo odzvalo na besedo Rak. Nekaj dni pred diagnozo sem pretekla svoj prvi 5km Maraton, dan po diagnozi pa sem komaj zmogla preteči tretjino te razdalje. Glas v moji glavi je kričal: “Ti imaš raaaaka, ti si na smrt bolna, ti ne zmoreš!”. Kljub temu, da nisem bila nič bolj bolna kot na dan maratona, je moje telo popolnoma odpovedalo, ker je verjelo umu. Takrat sem svojega sopotnika poimenovala Mak, po eni od mojih najljubših rožic. Kemoterapije sem preimenovala v Nežnoterapije – in si vsakič predstavljala, kako vestno opravijo svoje delo, nato pa nežno zapustijo moje telo.
Ko se nehaš spraševati “Zakaj se je to zgodilo meni” in začneš spraševati: “Česa me to uči”, se vse spremeni. Prvo vprašanje te postavi v vlogo žrtve, drugo pa v vlogo vodje lastnega življenja.
Dovoli si čutiti vsa čustva, ne le tista družbeno sprejemljiva. Ko so mi ljudje govorili “samo pozitiva”, me je imelo, da bi koga mahnila. Povsem ok je, če si prestrašen, žalosten, jezen, razočaran, zlomljen. Čustva želijo biti videna, slišana, želijo ti pokazati pot. Tlačenje čustev vodi v bolezen – zato najdi način, kako jim prisluhniti in nato spustiti – preko dnevnika, terapevta, boksanja vzglavnika, dolgih sprehodov … karkoli pač deluje zate.
Sprejmi 100% odgovornost za svojo srečo. Nihče ti ničesar ne dolguje. Ni naloga drugih ljudi, da te osrečijo – tako kot ni tvoja naloga, da njih osrečiš.
Bodi srečen že ZDAJ. Uživaj na vsakem koraku poti, ne le na cilju. Tudi če nisi zdrav, če si brez denarja, ali nimaš nečesa, kar si želiš, se lahko vprašaš: “Kako si lahko polepšam TA trenutek, ta dan? Kaj lahko naredim, da bo bolj poln?”.
Ne moreš biti osredotočen na dve stvari hkrati – in imaš izbiro, na kaj se boš osredotočil (tudi takrat, ko si prepričan, da nimaš izbire). Ko sem izbrala zaupanje, ni bilo prostora za strah. Ko se mi je uspelo osredotočiti na nekaj lepega, ni bilo prostora za slabost. Ko sem se izbrala biti hvaležna za vse, kar imam, nisem premlevala o tem, česar nimam.
Odpusti si. Najprej sebi (to je najtežji del), nato vsem, ki so te kakorkoli prizadeli ali razočarali. Tudi če si naredil stvari, ki jih ocenjuješ kot napake, tudi če si naredil stvari, ki se jih globoko sramuješ. Kljub vsemu si čudovita, edinstvena duša.
Pogumno sledi srcu in izrazi sebe. Presneto, nehaj že iskati potrditev in dovoljenje pri drugih ljudeh, da lahko živiš, kot želiš. Nikomur ti ni treba “polagati računov” – le samemu sebi. Tudi če nihče ne razume, zakaj si nečesa želiš. Vedno bodo ljudje, ki se s tvojimi izbirami ne bodo strinjali – a boš samo zaradi njih zatajil samega sebe?
Dovoli drugim, da pogumno izrazijo sebe. Da so, kakršni pač so. Ne sodi, saj ne poznaš njihovih ran. Ne pričakuj, da se bodo spremenili tebi na ljubo.
Sprejmi, česar ne moreš spremeniti, namesto da porabljaš dragoceno energijo – raje jo vlagaj v nekaj, kar lahko spremeniš.
V nesreči prijatelja spoznaš. Spoznaš pa tudi, kdo ni tvoj prijatelj oz. kdo zate ne bi naredil toliko, kot bi ti zanj, če bi bila situacija obratna. Boleč, pa vendar zelo hiter način, da prefiltriraš krog ljudi, v katere vlagaš svoj dragocen čas.
Življenje ti nikoli ne naloži več, kot zmoreš nesti. Vsaka težka situacija ti hkrati odklene dodatno notranjo moč in pripelje v tvoje življenje vse, kar potrebuješ, da greš skoznjo. Zaupaj.
Ko si v temnem tunelu, samo hodi. Leva noga pred desno, desna pred levo. Dokler ponovno ne zagledaš svetlobe.
Namen težke preizkušnje redko razumemo, ko se pojavi pred nami. Zakaj je bila tako zelo pomembna, se razkrije šele potem, ko je za nami.
