Včeraj sem izvedela, da te ni več med nami v fizičnem svetu. Zato sem šla v hrib še zate. Ker si tudi ti oboževala naravo in hribe, dokler si zmogla.
Draga sošolka, hvaležna sem, ker sta se najini poti po tolikih letih križali – si pa želim, da bi naju pripeljalo skupaj kaj bolj prijetnega od bolezni. Čeprav je bila tvoja diagnoza veliko bolj resna od moje, čeprav so bile tvoje bolečine močnejše, se nisi nikoli pritoževala. Nosila si toliko teže na svojih ramenih, a si kljub temu želela pomagati drugim. Bodrila in opogumljala si men, medtem ko si šla sama skozi pekel.
Zdaj sem jaz še vedno tukaj, vsak dan močnejša, ti pa si tam nekje za mavrico. A sem vesela zate, ker vem, da te ne boli več. Zdaj si svobodna ❤️.
Želim si, da bi te imela možnost bolje spoznati. Želim si, da bi šli na več sprehodov. Želim si, da bi večkrat premlevati modrosti, ki jih lahko prinese le tako težka preizkušnja, kot si jo prestajala ti. Pogrešala bom tvoj širok nasmeh, ki je grel bolj od poletnega sonca – tudi takrat, ko sem vedela, da nisi dobro.
Kako resnična je misel: “Ljudje bodo pozabili, kar si rekel, pozabili bodo, kar si naredil – a nikoli ne bodo pozabili, kako so se počutili ob tebi.” Zelo živo se spominjam trenutka, ko sem te po dolgih letih videla na obletnici mature. Občudovala sem, kako si se pogovarjala z vsemi, vsakomur prisluhnila s tako iskrenim zanimanjem, ki ga premorejo redki. Ja, takšna si bila … vsakomur si dala občutek, da je pomemben. Brez sodb, le globoko sočutje.
Ko sem izvedela, da si že takrat vedela, da se je tvoj sopotnik Rak, vrnil, sem te občudovala še bolj. Imela si vse razloge, da bi mislila le nase – a tebe so bolj zanimala življenja drugih. Želela si razumeti, zakaj je nekdo takšen, kot je. Želela si videti onkraj mask.
Redki so ljudje, kakršna si bila ti ❤️. Sem ti želela to velikokrat povedati … a saj veš, včasih gredo besede težko iz jezika. Včasih verjamemo, da bomo imeli še priložnost, da zberemo pogum in jih izrečemo – a potem zmanjka časa. In včasih mislimo, da ljudje, ki so tako čudoviti, to že vedo.
Ampak zdaj razmišljam, da morda nisi vedela, kako te vidimo ljudje okrog tebe – in mi je žal, da ti vsega tega nisem povedala. Zato ti povem sedaj, ker vem, da me slišiš.
Vesela sem zate, da si svoja zadnja leta živela še bolj v zavedanju tega, kar je zares pomembno. Da si kljub vsemu živela bolj polno, kot bo večina kdajkoli. Odnosi so pomembni, to si govorila vedno znova in znova. Govorila si o ljudeh, navzven uspešnih, a v sebi praznih.
Oh, ko bi le več ljudi imelo tako močno željo ŽIVETI, kot si jo imela ti. Ko bi le več ljudi videlo svet skozi tvoje oči. Ko bi le več ljudi imelo tako čisto srce. Potem bi bil svet lepši ❤️.
Morda se je na koncu vdalo tvoje telo, a tvoj um se ni nikoli. Le kje si našla toliko moči v sebi? Imela si upanje, do zadnjega verjela v to, da se čudeži dogajajo.
Hvala za čas, ki si ga podarila meni – čeprav si vedela, da ga nimaš več veliko. Hvala za spodbudo in podporo. Zaradi tebe se mi je zdelo moje breme lažje.
Pošiljam ti objem tja gor med angele ✨, vem, da se imajo dobro v tvoji družbi ❤️.
Helena
