Danes me je ponovno prešinilo, kako dnevi neopazno polzijo skozi moje prste. Še manj kot dva tedna me ločita od okroglega metuljčastega jubileja in v moji glavi ponovno sveti opozorilna lučka (!). Zdaj je čas, da začnem razmišljati o tem, kaj bi še rada vključila v projekt in zdaj je čas, da zberem v šopek vse, kar se mi je zdelo do sedaj najboljše in najbolj JAZ.
Zakaj čutim pomanjkanje časa ne glede na to, koliko ga imam? Vedno hitim, vedno lovim nekaj, česar verjetno niti ni mogoče uloviti. Celo eno leto se mi sedaj zdi prekratko. Zakaj vedno razmišljam o naslednjih kljukicah, namesto da bi preprosto vdihnila ta dan, ta trenutek? Ja, prav gotovo je v moji glavi predalček (ali dva :)), ki mu ne malce pospravljanja in loščenja ne bi škodilo – ampak vsaj takrat, ko se izgubim v ustvarjalnem svetu, me nered ne moti :D.
Metuljčkomer: 289/365
Trenutno stanje duha: 🙂
