Nekaj tednov je minilo, odkar je nekdo usmeril žarek sonca na zaprašeno misel, ki je sicer že od nekdaj v meni, ampak vedno znova pozabljam resnico. Prah je obrisal z besedami: “Helena, edino, kar zares imaš, je Helena. Ničesar drugega nimaš. To, kar imaš oblečeno, ne bo vedno na tebi. Tudi osebe v tvojem življenju prihajajo in odhajajo. Edino, kar boš vedno imela, si ti. Zato je najbolj pomembno, da imaš Heleno.”
Kolikokrat v življenju se navežemo na stvari, na osebe, na delovna mesta, ki so v našem zunanjem svetu? Seveda trpimo, ko jih izgubimo. Ampak na svetu ni večje bolečine, kot je tista ob izgubi samega sebe. Naš notranji svet je tisti, na katerega imamo vpliv, zunanji svet se velikokrat vrti po svoje, saj ima vsak človek svojo zgodbo, iz katere nas lahko izbriše. Le na vrtu, ki ga gojimo znotraj sebe, piše naše ime – to je edino, kar zares imamo. Nihče nam ne more vzeti naših občutkov, naših spominov – teh najbolj dragocenih draguljev, ki se lahko brusijo le znotraj nas. In tukaj je mozaik mojih najljubših občutkov …
Največji del mozaika so čudoviti občutki ljubezni in nežnosti. Strinjam se z mislijo, ki sem jo zasledila pred kratkim: “Ne osrečuje nas to, da nas nekdo ljubi. Okrog nas je lahko kup ljudi, ki nas imajo radi, pa smo v sebi še vedno nesrečni in osamljeni. Osrečuje nas občutek, ko mi ljubimo in dajemo ljubezen.” Najvišji zidovi se topijo, ko ljubezen usmerimo k samemu sebi. Ko se srce počuti dovolj varno, da se na široko odpre ljubezni in sprejemanju, izginejo tudi temelji hiše, v katero smo ga zaradi strahu zaklenili.
Oranžni del mozaika je občutek, ko se zaradi smeha zatresejo vse celice telesa. Druge dimenzije je bežen spontan nasmeh otroka ali enega od tistih redkih odraslih, ki je uspel rešiti ta del sebe pred lažnimi normami družbe.
Občutki, ki rastejo v meni, ko okušam, vonjam, gledam, poslušam, tipam, sestavljajo roza del mozaika … Okus slastne juhe, sladoleda, testenin … mmm … vonj morja, pomladi … mmm … ko se oči srečajo z čudovitimi barvami, vzorci, posebnimi oblikami in linijami – najbolj popolne še vedno najdem v naravi … mmm … zvok čudovite glasbe, šumenje valov, žuborenje potočka … mmm … nežen dotik, poljub, objem … mmm …
Vijolični del pripada občutkom ob tem, ko počnem nekaj, kar me veseli. Napetost in valovanje občutkov ob branju dobre zgodbe ali filmu … kreativnost na nešteto različnih načinov, ko se v meni rodi nekaj posebnega, drugačnega in riše sveže stopinje v še neodkriti puščavi … ples, ki ga občutim v vsaki pori telesa …
Znotraj zelenega delčke mozaika so čudoviti spomini … spomini na trenutke, na ljudi, ki so mi dali VEČ, me spremljali na poti, mi pomagali do naslednjega križišča in z menoj počakali, da je zasvetila zelena luč … tukaj so kopije slik krajev, ki v trpežnih okvirjih, varne pred bledenjem, prekrivajo poličke v moji glavi …
Zadnji košček mozaika je pravzaprav barvna paleta, brez katere bi bili vsi delčki slike enake barve in brez sijaja – občutek, da sem ŽIVA … ko vibrira sleherna celica moje duše s frekvenco, ki ji ni enake v celem vesolju – hkrati pa je v božanski harmoniji s frekvenco vesolja …
Trenutno stanje duha: Še malo, pa obrnem nov list 🙂
