Obožujem dneve, podobne vznožju slapa, ko me obdaja nešteto drobnih kapljic, polnih besed in ustvarjalne energije. Žal jih ne morem zajeti več kot za dlan in jih shraniti za dneve, podobne preteklim, za dneve, ko se počutim kot izžeta pomaranča. Saj veste tista pomaranča, ki kljub stistkanju enostavno noče več sodelovati pri prizvodnji sladkih kapljic.
Za vse dobre stvari v življenju je potrebno najprej narediti prostor. Kljub nenehnemu odnašanju krame imam vedno znova občutek, da se moje življenje spreminja v neurejeno staro ropotarnico. Nenehno odnašanje drobnih stvari daje tako varljivo dober občutek. Ampak ločiti se od tistega, kar zavzema največji delež in nas najbolj vleče na dno, je pa tako prekleto težko. Iz svojega besednega zaklada moram nujno črtati besedico “nemogoče”, saj NUJNO potrebujem večji prostor :).
Današnji metuljček je nastal iz na prvi pogled naključno izbranih črt in vzorčkov. Ko sem ob koncu pogledala risbo, sem presenečena ugotovila, da v njej vidim del sebe. Podobno kot včasih v sanjah preko simbolike razkrivam dogajanje v podzavesti. Nepričakovan in zanimiv rezultat :).
Metuljčkomer: 80/365
Trenutno stanje duha: Samo še napol budno … Zzzzz …
