Velikokrat se zalotim, da skušam samo sebe stlačiti v kalup. V kalup določenega načina življenja in načina ustvarjanja. V glavi imam sliko, kakšna bi morala biti, kaj bi morala početi. Čeprav vem, da se ta priučena slika ne sklada z mojim bistvom, se včasih težko odlepim od nje. Ampak na srečo se te slike obnašajo podobno kot lepilni trak – če ga vztrajno vedno znova odlepimo od površine, lepilo na njem izgubi moč in postane popolnoma neuporabno :).
Moja današnja metuljčkasta škatlica je topel domek za uhančke in verižico, narejeno za Dan št. 6. Moja prva ideja je bila točno takšna škatlica, kot je na sliki. Pa sem odpihnila idejo, zdela se mi je premalo popolna. Odločila sem se za drugo idejo, jo obračala na vse možne načine in skušala spremeniti v nekaj, kar bi mi dalo “to-je-TO” občutek. A ni tako tudi v življenju? Občutek nam pravi, da nekaj enostavno ni pravo za nas. Pa vendar vztrajamo, dodajamo okraske in maskiramo v nekaj, kar žal že v osnovi ni. Predstavljate si nekoga, ki mu ni všeč okus hruške. Lahko počne karkoli želi, lahko celo pobarva hruško z rdečo barvo, pa vendar ne bo imela okusa po slastnih češnjah. Face it. Bo treba v sadovnjak po češnje :). Enako velja za službo, partnerja, ali karkoli že skušamo stlačiti v “moral bi” kalup.
Da zaključim zgodbo o slavni škatlici. Naredila sem popolnoma novo, takšno ob kateri pomislim: “Ja, to je pa že bolj meni podobno.” Všeč so mi enostavne linije in oblike, nakranclanih stvari ne maram, če mene vprašate – manj je včasih res več :).
Metuljčkomer: 10/365
Trenutno stanje duha: Komaj čakam na češnje 😛 🙂
