Končno sem pospravila vse standardne izgovore (mraz, dež, utrujenost, pomanjkanje časa) v omaro in obula tekaške copate. Biti v naravi in narediti nekaj dobrega zase je božansko :). Na moje veliko presenečenje sem ugotovila, da me ni zapustila čisto vsa kondicija iz lanskega leta in nisem sopihala kot pes sredi julijske vročine :).
Še ena kratka zgodbica za vse, ki dobite ošpice že ob sami misli na tek :). Od nekdaj sem bila velika ne-ljubiteljica športa. Razen plesa in badbintona se mi je zdelo vse preveliko mučenje. Na samem vrhu “Niti pod razno” seznama je bil tek. Moram priznati, da so se mi izjave drugih ljudi v slogu “Rad tečem”, zdele znanstvena fantastika :).
Nekega dne so me (zelo!) presenetile lastne misli, da bi rada tekla. Poiskala sem program teka za začetnike in odšla sopihanju naproti :). Čeprav nisem bila med najbolj pridnimi in vztajnimi, sem spremenila pogled na tek. Na tekašnih potkah sredi gozda sem prvič v življenju začutila, da tek ni trpljenje. Začutila sem veselje ob gibanju in popolni mir ob odklopu od vsakdanjih težav.
Čeprav sem bila v svojih očeh vedno le anti-športnica, sem začela gledati nase malce drugače. Morda je pa nekje v meni zakopana športna žilica, a do sedaj nisem našla prave kombinacije zase? Tek ima ogromno meni pomembnih sestavin. Lahko tečeš kjerkoli in kadarkoli. Lahko tečeš sam, ni potrebno nikogar iskati in usklajevati terminov (je pa vsekakor luštno teči v dvoje :)). Razen udobnih teniških copat ne potrebuješ nobene posebne opreme. Ni potrebno plačevati članarine in ni se potrebno peljati do najbližje telovadnice. Če si utrujen, enostavno tečeš manj in počasneje. Tek je tako fleksibilen in prilagodljiv, da lahko vsak najde svojo potko. Tek je svoboda na tisoč in en način, in jaz obožujem svobodo :).
Ker sem prve letošnje kilometre naredila brez fotoaparata, prilagam eno malce hudomušno slikico iz prejšnje sezone :).
Števec prvih korakov: 39/365
