Scott Jurek je eden najboljših ultramaratoncev na svetu. Ko govori o sebi, pove, da ni najbolj nadarjen tekač. Tudi ni najhitrejši tekač. Pa vendar ima v sebi nekaj, zaradi česar zmore vztrajati in preteči 100 ali celo več kot 200km. Raziskuje in potiska meje svojih zmogljivost tako daleč in neizprosno, kot je le mogoče. Čeprav razmišljanje o tem, kako daleč je ciljna črta, občasno priplava na površje, se skuša med tekom osredotočiti le na naslednji korak ali na naslednjih nekaj kilometrov.
Njegov opis teka na razdalje, ki si jih sama težko predstavljam, me spominja na življenje. Kolikokrat nam vzame pogum razmišljanje o tem, kako zelo daaaleč je naš cilj? Kolikokrat se težko osredotočimo zgolj na naslednji milimeter, na naslednji korak? Živimo v preteklosti ali v prihodnosti, namesto v sedanjosti.
Scott ni le izjemen športnik, ampak tudi izjemen človek, ki zna živeti v sedanjem trenutku in oviro za oviro premagovati ovire na življenjski poti.
- “Vsak lahko nosi svoje breme lahkotno ali pa z velikim naporom. Lahko te skrbi, kaj bo jutri, ali pa ne. Lahko si zamišljaš grozljivo prihodnost ali pa takšno, ki je posuta s cvetjem. Vseeno je, kaj od tega izbereš, le da ostaneš v gibanju, da nekaj narediš. Z iskanjem pravih odgovorov ni nič narobe, toda to ni gibanje. Nobena stvar ne more nadomestiti gibanja.”
- “Sem in tja smo vsi poraženci. Ne dobimo tistega, kar bi si želeli. Prijatelji ali naši najdražji odidejo. Sprejmejmo odločitev, ki jo obžalujemo. Poskušamo najboljše in naredimo najsabše. Vendar pa poraz ni tisto, kar človeka označi. Označuje nas, kako izgubljamo. In tisto, kar naredimo potem.
Števec prvih korakov: 26/365
