Česar ne ujamem, odnese čas s seboj v svoji veliki torbi. Ne odnaša le minut, dogodkov, ki se niso zgodili, tudi vse neuresničene ideje gredo z njim.
Pri ustvarjanju obožujem spontanost, neponovljivost. Stare ideje velikokrat pustim, da se na njih nabira prah – za metuljčke in zapise na blogu vzamem le tiste najbolj sveže. Po moji teoriji bodo tiste NAJboljše ideje slej ko prej znova priplavale za mano in se ne bodo pustile odgnati. Kot nadležna muha :).
Včerajšnjemu podstavku za pisala sem dodala še tri nova, prav tako prenovljena iz starih podstavkov. Vsak je drugačen, narediti dve popolnoma enaki stvari se mi zdi kot sestavljanje istega puzzla večkrat zapored – boooring :).
Metuljčkomer: 24/365
Trenutno stanje duha: 🙂
Pa naj bo komentar tu, če sem že kliknila…
Pisani metuljčki, pisane barve.
Sama vse to uporabljam za samopsihoterapijo.
To se namreč sama grem…
Pisani, barvni, nežni, pozdrav, R.
Barve in metulji božajo tudi mojo dušo 🙂