V preteklih dneh čutim padanje v globino, ko se sprašujem, kaj za vraga sploh počenjam in ali morda pot, na katero pripenjam odtise stopinj, ne vodi v slepo ulico. Ujeta v mrežo teh misli sem se zbudila s prepolno glavo čudnih misli in prišla v službo slabe volje, kot že dolgo ne.
Kot že tolikokrat, ko začnem dvomiti v korake, sem razmišljala o tem, da si želim nek znak, da sem na pravi poti. Nek signal, kažipot. Le nekaj minut za tem sem odprla svoj virtualni poštni nabiralnik in v njem našla sporočilo, ob katerem sem dobila cmok v grlu. Pa ne le zaradi besed, ampak zato, ker je našlo pot do mene ravno v trenutku, ko so moja krila postala pretežka za lahkoten let. In ne, to se ni zgodilo prvič. Vsakič, ko imam dvome, se zgodi nekaj, kar mi da energijo za vsaj nekaj nadaljnih korakov.
Ob vsem tem razmišljam o življenju, kako plete svoje niti. Navidez povsem naključno, brez logičnega vzorca. Pa vendar je na koncu povezav preveč, da bi lahko verjela v naključja. Noben košček sestavljanke ni na mizi kar tako, brez razloga. Moč nevidnih sil je ogromna in nas vedno potiska proti točno določeni točki, kjer moramo biti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov.
Ker vem, da bom še večkrat prebrala tole sporočilo, ga bom shranila prav na posebno mesto v ta zapis – za nekaj nadaljnih korakov bo zadostovalo, potem čakam na nov znak ali kažipot :).
“Helena HVALA za vaš blog … ga prebiram že od včeraj zvečer … no vmes sem pa le malo zatisnila oči 😉 … se tako najdem v vaših besedah, da mi je kar nerodno … tako razumem to željo po ustvarjanju, nemir, ki ga ideja vnese vate, dokler stvari ne spelješ … otroško radost ob pogledu na uspel izdelek … srečo … pa vsa tista radovednost, igrivost, ki te kar pelje … pa še ves tok zavesti, ki sledi …
Hvala … sem ravno v obdobju, ko se moram odločiti kaj sama sabo. Kako … se začeti poslušati in čeprav mi je globoko v sebi jasno za kaj gre, kaj hočem, kaj si želim, kaj mi pripada … pretvoriti to še v realnost in stati za tem :).
HVALA, kar se da prijeten dan … sicer pa je danes že torek in torej je nedelja veliko bližje kot včeraj ;).”
Seveda da ne pozabim – metuljček št. 66, verižica k včerajšnjih uhančkom :).
Metuljčkomer: 66/365
Trenutno stanje duha: 🙂
Ja, Metuljčica, spet čudovita verižica. Ker mene uhani pač ne zanimajo.
SEveda je drugače z metuljčki. Z modrimi metuji, kot je bil tisti veliki kovinski.
JA; tudi sama dobivam mnogokrat take signale za energijo, včasih tudi po kakšnem e.pismu ali na blogih, ali v tisku v meni ljubih revujah.
Še nekaj me je ganilo. Tvoje pospravljeno stanovanje.
Jaz imam tako stanovanje, da še stopiti ne moreš vanj. Posebej v mojo sobo ne. Je vrag, ko nikoli nisem bila fizična delavka, nikoli se nisem imela za gospodinjo in nikoli nisem bila čistilka. Čeprav sem vse življenje poleg službe skrbela edino za družino. Z življenjem in delom in financami. In tako je še danes. Težko je biti na starejša leta, četudi v pokoju in nisi zdrav, biti nekaj, kar nikoli nisi bil in edino Drugi to od tebe zahtevajo.
Naj ti metuljčki poneso v nežne sanje, R.
Zavestna Samost,
hvala za pohvale 🙂
Ne vem sicer, kje si videla pospravljeno stanovanje, morda sklepaš po pospravljenih škatlicah z materialom? Je pa res, da se v nepospravljenem stanovanju ne počutim dobro, zato se res trudim, da je lepo. Ni pa vedno, seveda ni vedno dovolj časa, sploh v ustvarjalni sobici je velikokrat kaos. Ampak v pospravljenem in urejenem stanovanju se tudi sama sebi zdim bolj pospravljena :).
H.