Ko razmišljam o našem notranjem programu, ne morem mimo risanja vzporednic z računalniškimi programi. Naj se še tako zelo trudimo, bo izpis na monitorju vedno skladen s programom. Ampak tako kot vsake toliko časa računalnik potrebuje posodobitve in zamenjavo zastarelih programov z novejšimi različicami, moramo tudi mi nadgrajevati naš notranji program.
V praksi ni tako enostavno. Ne moreš se vsako leto prvega januarja s klikom nadgraditi v izboljšano verzijo samega sebe (npr. klik … Helena, verzija 2013 :)). Vsak dan znova imamo možnost za drobne korake, za očem nevidne spremembe, ki se kot kamenčki zlijejo v celoto.
Čeprav nerada delam analize ob lepo zaobljenih datumih (saj se mi zdi vsak dan enako popoln za začetke), pa vendarle gledam nazaj na leto 2012 in razmišljam o mojih programih. Kateri so novejši in rišejo lepe slike, kateri so stari in zreli za v smeti.
Leto 2012 je zame prineslo nekaj zelo velikih sprememb in pomembnih odločitev – za katere sem v srcu čutila, da so pravilne zame, čeprav so bili koraki prekleto težki in boleči. Narediti to, kar je zate najbolje, ni vedno enostavno, a je vsak korak, ki te pripelje bližje samemu sebi, vreden bolečine. Vesela sem, da sem danes bližje moji lastni resnici, kot sem bila pred enim letom. Kar je pa pravzaprav edino, kar je zares pomembno.
Ena izmed velikih lecij, ki čaka, da jo prežvečim v tem letu je ta, da lahko naredim KARKOLI si želim, vendar ne morem narediti VSEGA, kar si želim. S časom imam vedno borbe, ker bi rada naredila toliko vsega, a žal nimam nikoli dovolj časa. Zato je domača naloga za to leto bolj jasna postavitev prioritet, bolj jasno začrtana pot in predvsem biti bolj prijazna do sebe, ko mi ne uspe narediti niti polovico od načrtovanega :).
Metuljčkomer: 304/365
Trenutno stanje duha: 
