Priznam, vedno sem bila mnenja, da gredo samo najbolj dolgočasni in neizvirni ljudje vsako leto na dopust v isti kraj. Toliko koščkov sveta čaka, da jih odkrijemo, in vedno znova pristati na enakem mestu, je imelo v moji glavi negativno oznako.
Dokler. Ja :). Dokler nisem spoznala, da ni pomembno, kje sem, ampak kdo je ob meni. Dokler nisem spoznala, da si od dopusta želim mir, mir in še enkrat mir. Ne potrebujem izletov in avantur, po katerih bi se vrnila domov samo še bolj utrujena. In dokler nisva z mojim dragim odkrila mini kraja Brist v Dalmaciji. Do takrat sploh nisem vedela, da ponuja naša soseda tako prijetne kraje. Ozka ulica, posejana s hiškami, ki jih lahko skoraj prešteješ na prste. Le ena mini trgovinica, ki je po založenosti bolj podobna trafiki, a je na srečo malenkost večje mesto dovolj blizu, da ga dosežeš z daljšim sprehodom po čudoviti potki. Majhna družinska gostilna s hrano za prstke polizat. Mini plaže skoraj na pragu, spanje ob zvokih valov in mir, mir, mir. Letos že četrtič, bilo je čudovito, diši po še :).
Vedno, ko grem od doma, skušam najti posebno skodelico, ko jo priključim svoji skupinici “šalčk z zgodbami”. Poziranje nove skodelice in nekaj utrinkov si lahko ogledate v nadaljevanju :).
