Blog

V steno, ki se je dotikala sveta, so vgradili najbolj popolno okno. Steklo brez madežev. Brez prask. Vsak, ki bi pogledal skozenj, bi prav gotovo rekel, da je pred nekaj trenutki po njem polzela krpa. Ampak – če dobro pomislim, so vsa okna v trenutku, ko prestopijo v življenje izven tovarne, točno takšna.

Če bi vam rekla, da vem, kdaj se je pojavil prvi madež, bi se vam zlagala. Spomin ne seže tako daleč nazaj. Če bi rekla, da vem, kdaj se je pojavil drugi, bi se vam prav tako zlagala. Vse začetne temne lise na oknu so bile tako neznatne, da si jih opazil le pod določenim kotom sredi opoldneva. Želela sem verjeti, da bodo sčasoma izginile. Povrhu vsega me ni nihče nikoli podučil, katera čistilna sredstva delujejo.

Se pa živo spominjam trenutka, ko se je pojavil 47. madež. Bil je vinsko rdeč, skoraj simetrične oblike. Njegova površina je presegala vsoto vseh dotedanjih. Vem za št. 108. Zamolklo rumena nedoločljive oblike. Št. 267 je bila kot odtis čevlja velika senca temno modre barve. Pa št. 435, 502, 612,… Ampak na koncu koncev natančni podatki niso ključnega pomena. Ko tisoče lepljivih slojev raznih barv in oblik brez milosti prekrije vsak kvadratni mikrometer steklene površine, je vsa statistika povsem brez uporabne vrednosti.

Že nekaj dni sem bila v pričakovanju sončnega vzhoda, ko sem spoznala, da je v moji sobi meja med dnevom in nočjo izginila. Bila je le … noč. Po neskončnih dnevih brez svetlobe sem se nehala spraševati, če izven mojih zidov sonce še vedno vzide. Ko se oko privadi teme, srce pozabi, da nekje obstaja drugačen svet. Duša začne verjeti, da si čiščenja okna niti ne zasluži.

Še sama ne vem, kaj se je zgodilo. Mogoče je bilo zaradi neurja in velike količine dežja, ki je odmočilo barvo. Morda se je vanj zaletel nebogljen ptiček s svojim kljunom. Morda pa je to le še ena stvar, ki nima zveze z zemeljskimi silami.

Na zidu se je pojavila svetla pika, ki je risala premico do svetlega otoka sredi okna. Droben kot šivanka … pa vendarle … sredi nerazpoznavne umazanije je zrasel brezbarven otok. En samcat žarek se je kot čarobna nitka povezal s spominskimi celicami. In tam, kjer je bilo s temo prepredeno okno, sem kot oddaljen spomin videla svet, ki je drugačen od mojega. Svet, ki je zibal morje in nosil nebo. Svet, ki je utripal ob zvokih smeha.

Od tistega dne naprej so bile stene vsak dan bolj prepredene z nežnimi žarki. Barva se je okrušila dovolj, da sem skozi otoke videla življenje zunaj zidov. Vse je bilo tako… novo. Kot da vidim prvič. In začutila sem premik v predelu srca. Takrat sem vedela, da je del sonca našel pot do nečesa, kar je bilo nekoč živo.

Naučila sem se, da je najlažje odstraniti madež takoj, ko se pojavi, pa čeprav je videti neznaten in nepomemben. Zato skrbim za svoje okno, ker je edino okno, ki ima moč preslikati svetlobo na mojo dušo. Čeprav pogled skozi okno še vedno ponuja rahlo popačeno sliko, globoko v sebi vem, da tema pravzaprav ne obstaja. Tema je le … odsotnost svetlobe.

Trenutno stanje duha: V pričakovanju Gardalanda 😀

“Tristo kosmatih cipres!”, pomislim vsakič, ko slišim ime, ki so mi ga nadeli ti smešni ljudje. Vrba žalujka?! Oh, kako velik nesporazum! Kdor me sodi po žalostno povešenih vejah, ne ve, da sem polna življenja in navihana od korenin, pa vse do najmanjših listov, ki se rojevajo na vejah.

Res sem na prvi pogled drugačna. Definicija iz drevesnega medicinskega slovarja se glasi: Vrbitis je prirojena napaka. Zaradi nepopolno izvedenega procesa fotosinteze se veje upognejo navzdol. Mišice listov so nerazvite, zaradi česar se tudi listi povesijo.

Drevesa v osnovni šoli so me zafrkavala zaradi moje nesposobnosti nasmeha s krošnjo. Zelo dobro se spominjam sošolca Hrasta, v katerega sem bila nesmrtno zaljubljena. Med glavnim odmorom me je spotaknil, da sem padla, kolikor so bile dolge moje veje. Skrila sem solze v sebi. Nisem pokazala, da je zdrobil nekaj nežnega v meni.

Da bi okrepila svoje mišice, sem se vpisala na aerobiko in fitnes. Celo badbinton se je znašel na mojem spisku, pa se je lopar vsakič smešno zavozlal v moje veje. Med kolesarjenjem sem imela težave z zapletanjem številnih korenin med špice kolesa. Da sploh ne omenjam, da je bilo iskanje dovolj velike in hkrati vizualno užitne kolesarske čelade – misija nemogoče. Sanjala sem o svetleči rdeči čeladi. Na koncu sem se morala sprijazniti s prav grdo modro, ki mi je povrh vsega še lezla na oči. Brazgotina na lubju me še zdaj spominja na mojo kratko kolesarsko kariero. Skratka, verjemite mi, RES sem se trudila, da bi razvila te moje zakrnele mišice, pa ni pomagalo. Nisem želela sprejeti same sebe. Upirala sem se z vsemi koreninami. Oh, koliko noči sem prejokala. Tako zelo sem si želela biti normalno drevo.

In še dandanes bi klonila pod vsako najmanjšo sapico, če ne bi na sprehodu po gozdu spoznala Macesna. Pokazal mi je, da sem kljub svoji napaki vredna ljubezni in spoštovanja. Druga drevesa naju ne razumejo. Ne vidijo najine nevidne vezi, ki je veliko močnejša od predsodkov, da iglavci niso dovolj dobri za listavce in obratno. On razume MENE.

Tudi on ima prirojeno “napako”. Ampak pisan mi je na lubje bolj, kot sem si predstavljala v najlepših sanjah. Pomaga mi nesti stvari, za katere so moje mišice prešibke. In jaz mu stojim ob strani, ko enkrat letno kljub neštetim obiskov zdravnikov ostane brez iglic. V težkih trenutkih, ko si želi biti samo navaden iglavec, mu povem, da je tudi popolnoma razgaljen zame najbolj čudovit. Če bi bil drugačen, ne bi bil popoln zame.

Ko gledam nazaj, lahko rečem, da se kljub padcem nisem nikoli vdala. Čutila sem, da imam poseben dar, ki se kot manjkajoč košček puzzla spleta v svet dreves. S premagovanjem ovir sem lahko navdih za druga drevesa. Pokažem jim lahko, da resnične ovire niso zunaj drevesnih debel, ampak globoko pod lubjem. Velikokrat besedo popolnost razumemo narobe, preveč objektivno in povezano z zunanjim videzom. Vsak je lahko popoln, če si le dovoli, da zaklad iz globine duše priplava na površje.

Trenutno stanje duha: Sončnooooo 🙂

Sreda pozno zvečer. Poštar potrka na vrata mojega srca. Neobičajna ura za dostavo. Darilni paket. Kot majhen navdušen otrok ga začnem odpirati. Embalaža je namreč neverjetno čudovita in pričakujem tudi enako vsebino. Vendar se mi prsti ustavijo,  ko vidim, da na paketu ni naslova. Sploh ne vem, če je namenjen meni.

Sem pa ga že odprla dovolj, da sem videla, da je v njem najlepše darilo – ljubezen. Nežna in mehka. Del mene je želel raztrgati papir in stisniti darilo k sebi, kot majhen otrok svojo najljubšo igračo. Del mene pa je vedel, da se moram najprej prepričati, če je res namenjen meni. Darila z raztrganim papirjem in razmetano vsebino namreč nihče ne želi imeti in sebično bi bilo misliti le na moje želje.

V tistem trenutku sem se spomnila na vse izgubljene pakete, za katere sem zmotno predvidevala, da so zame in so bili do takrat, ko so prišli do pravega naslovnika, že deformirani do nerazpoznavnosti. NE. Dovolj je bilo. Tudi moje darilo je že prišlo v napačne roke in prispelo nazaj na moj naslov razcefrano in polomljeno. Niti čas ga ni zlepil. NE. Nikoli več ne bom jaz tista, ki grobo trga papir.

Lahko bi pustila darilo neodprto. Ampak potem ne bi nikoli izvedela, če je zame. Nikoli ne bi izvedela, če je v njem nekaj izjemnega in neponovljivega. In nikoli ne bi izvedela, če je v njem že davno izgubljeni del moje duše.

Pogumna bom. Pazljiva. Potrpežljiva. Odprla ga bom zelo počasi in z občutkom. Če ne bo zame, ga bom z vsem spoštovanjem zapakirala tako lepo nazaj, da bo to še vedno tudi navzven zelo čudovito darilo.

Pred dnevi sem tudi jaz po dolgem času poslala darilo. Upam, da je prav tako prispelo v roke nekoga, ki se zaveda, kako dragoceno je. Ki se zaveda, kako pomembno je, da ga pusti nedotaknjenega, če ni namenjeno njemu. Najbolj pa si želim, da se paket znajde na pravem naslovu, kjer si bo nekdo vzel čas za odpiranje – in se mu bo kljub rahlo razmetani vsebini – zdelo najlepše darilo v vesolju.

Trenutno stanje duha: 🙂

A poznate tisti vic: Kako veš, da je ženska stara? Ko svečke na njeni torti stanejo več kot torta. Danes, 15.3.2059, sem zarezala v torto z 80-imi svečkami in sem glede na to pravilo že zeeelo stara . Ko se pogledam v ogledalo, se počutim nenavadno, ker se moj videz nikakor ne sklada z notranjim počutjem. Moja duša in srce sta namreč še vedno napeta in brez gub.

Pred 50-imi leti sem začela pisati blog. Ko sem nekega dne dobila “štafeto”, sem izbrala naslov naslednjega spisa: Moja avtobiografija – nekje v prihodnosti. Ja, na nek način sem želela sama sebe prisiliti, da se ustavim in vprašam, kam sploh želim iti? Po mojih merilih mi je drastično primanjkovalo jasnih kvantitativnih ciljev, takšnih, ki jih odkljukaš na seznamu. Ko sem v tistih dneh želela nanizati spisek, ni bila slika nič bolj čista. Vendar sem popolnoma kristalno jasno začutila NEKAJ. Na tisti točki življenja sicer nisem imela jasno začrtanih ciljev glede tega, kaj želim početi, kaj želim doživeti, vedela pa sem, kaj želim čutiti! Vedela sem, kakšen duhovni svet si želim. Razmišljanje glede ciljev v zunanjem svetu me je spomnilo, da je moje potovanje skozi življenje podobno vožnji z avtomobilom sredi noči. Ob snopu svetlobe se  razkrije le del ceste – ampak to še ne pomeni, da se pot ne nadaljuje v temnih kotičkih, ki jih ne vidim! Moje takratno spoznanje se je še neštetokrat potrdilo v praksi – za ovinkom ni bilo nikoli slepe ulice!

Kot vsakega otroka je tudi mene izoblikovalo okolje, v katerem sem odraščala. Naučila sem se ceniti materialne stvari in sama poskrbeti zase. Veliko težje so bile tiste nematerialne lekcije, ki sem se jih učila z veliko zamudo, ko je večina vrstnikov že poznala svet. Najbolj bogate lekcije so ravno tiste, ko te življenje obrne na glavo in stresa tako dolgo, dokler je ne dojameš. Napačen faks. Napačni ljudje. Napačni vzorci. Izgubila sem sebe. Upanje. Vero v življenje. Tema. Globoka depresija. Nevarna hoja po robu. Ta daleč najtežja izkušnja je presekala moje življenje na dvoje. Spoznala sem, da so občutki moj kažipot in da me zanikanje lastnih čustev oddaljuje od najbolj pomembne osebe v mojem življenju – sebe.

Ko sem sestavljala delčke svojega pravega jaza, sem začela spoznavati, kaj sploh pomeni živeti z vsako celico telesa. Učila sem se na vsakem koraku. Ples. Knjige. Filmi. Jeziki. Fotografija. Glasba. Norela sem na koncertih in zabaviščnih parkih, letela z balonom, letali in padalom. Moj radovedni duh me je vodil po neverjetno čudovitih kotičkih Zemlje, ki so polnile zakladnico spominov, albume in stene mojega doma. Oboževala sem svojo “službo”, svobodno, ustvarjalno, brez okvirjev. Iz dela sem odhajala z občutkom, da sem dala najboljši del sebe, ki se nikoli ne izrabi, ampak se z ustvarjanjem le še povečuje.

Na mojem prioritetnem seznamu je bila ljubezen vedno na vrhu. Vendar sem nekje na poti nehala verjeti, da obstaja. Ogradila sem se z visokim zidom, kjer je bilo dovolj varno. Zdaj pa verjamem, da prava ljubezen nežno in potrpežljivo odstrani opeko za opeko. Ob nekom, ki ti daje sebe dan za dnem, ki te spoštuje, lahko noro bitje srca traja večno.

Nekje sem prebrala, da se življenje se meri po številu dihov, ki jih naredimo, ampak po številu doživetij, ki dih jemljejo. Teh se je v mojem življenju nabralo ogromno. Veliko sem dajala in ogromno prejemala. Bila sem JAZ in dovolila ljudem biti ONI. Delila sem sanje in ljudje so z menoj delili svoje. Bila sem navdih in bila mnogokrat navdihnjena od čudovitih ljudi, ki me obkrožajo.

Če bi umrla že leta in leta nazaj, bi lahko rekla, da sem zares živela svoje sanje. Tole zdaj je pa še samo smetana na jagodah .

Trenutno stanje duha: Vsaj nekaj časa se več ne bom obremenjevala z “meglo”, ki me obdaja :)))