Blog

Hitri Tečaj Slovnice Za Zarjavele Spominske Celice – 4. Del

Tokrat so na vrsti ločila.

Teoretično bi lahko pisali svoje zapise brez ločil in jih dodali en kupček na koncu zapisa, pa naj jih vsak bralec vzame, kolikor jih potrebuje. Se mi pa zdi, da bi tako zapisano besedilo prebrali le mazohistnično nagnjeni ljudje, poleg tega bi nas proglasili za nepismenega bebca. Naj nam ločila še kako smrdijo, pa moramo priznati, da imajo svoj namen in nam, branja željnim ljudem, vsaj za 30 let podaljšajo življenje … uh, bolje da neham, ker zvenim kot kak zagrizen slavist, čeprav sem v resnici milje daleč od tega opisa  .

V tem delu španske limonade o pravopisu je na vrsti vejica. Še strokovna definicija, ki vas utegne zazibati v moreč spanec z glavno vlogo stroge učiteljice slovenskega jezika – z napihnjenim obrazom, rdečim od jeze zaradi vašega pestrega izbora slovničnih napak: VEJICA je nekončno ločilo (kar pomeni, da ne paradira na samem koncu povedi) in nam pomaga razčlenjevati poved na posamezne dele oz. ločuje več stavkov v povedi.

V naslednjem delu tega mini hitrega tečaja sledi zabava s tripičjem, vezajem, pomišljajem in morda celo gospo piko.

VEJICO PIŠEMO:

1.) Med enakovrednimi stavčnimi deli – besedami in besednimi zvezami

Mama, teta Marička in soseda Francka so odšle delat v Trst.

2.) V večstavčni povedi : Stavki v povedi so lahko v enakovrednem (Srečal sem prijatelja in sva šla na pijačo.) ali neenakovrednem razmerju (Srečal sem prijatelja, ki ga nisem videl že veliko časa.):

  • pred podrednimi veznikiDA, KO, KER, ČE, KJER, KADAR, KI, ČEPRAV  (saj se spominjate osnovnošolske fraze: Pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače)

Rekla sem ti, da si en velik bebec, ki ne zna poslušati, ko kaj govorim.

Vprašal me je, kdo je napisal Sonetni venec, jaz pa sem mu odgovoril, da jaz nisem bil.

Na izlet nismo šli, ker je bilo slabo vreme.

Zelo bom vesela, če boste naredili izpit.

*** POSEBNOSTI:

Tudi če stavka obrnemo, vejica med njima ostane – tako bi se zgoraj napisana poved z zamenjanima stavkoma glasila takole: Čeboste naredili zaključni izpit, bom zelo vesela.

Če sta v stavku 2 veznika skupaj, pišemo vejico samo pred prvim veznikom. Sami veste, da če se ne boste učili, ne boste dobili dobre ocene na testu. Tako kopičenje veznikov ni priporočljivo.

Vejice ne pišemo med deli večbesednega veznika. Medtem ko je bral knjigo, je preteklo veliko časa. Kljub temu da ga ne maram, mu vedno namenim par vljudnih besed.

  • pred prirednimi veznikiTODA, AMPAK, SAJ, ZATO, VENDAR …

V službo sem peljala rally, saj sem bila zelo pozna.

Moj šef vedno teži na veliko, vendar se me njegove besede ne dotaknejo, saj ga raje kar preslišim.

3.) Med vrinjenimi stavki, pristavkom in ostalo povedjo

France Prešeren, naš največji slovenski pesnik, je bil zaljubljen v Julijo.

Ker je bil lanski dopust, ki sem ga načrtoval že zelo dolgo, popolna polomija, bom letos kar doma.

4.) Med pastavkom, polstavkom in preostalo povedjo

Živijo, kako si kaj? Ojla, Tina, ne hiti tako naprej. Da, naslednji teden pišemo test. Stala sem tam, vsa nesrečna in žalostna, in pride mimo en težak. 

5.) Med navedbo kraja in datuma: V Novi Gorici, dne 12. 3. 2007

Kdaj pišemo vejico pred veznikom in?

  • pri vrinjenih stavkih, ko se nadaljevanje nanaša na del pred vrinjenim stavkom: Vzel je list papirja, ki je bil precej zmečkan, in svinčnik.
  • pri pojasnjevanju s frazo in sicer oz. in toVzel je list papirja, in to velik.

Kdaj pišemo vejico pred veznikom bodisi?

Veznik bodisi ima v slovenščini dva pomena:

  • dvodelni priredni veznik bodisi — bodisi (v pomeni ali — ali): Prišel bo bodisi danes bodisi jutri. V tem primeru pred bodisi ni vejice (izjema je seveda, če je vmes kakšen vrinjen stavek: Prišel bo bodisi danes, ko sije sonce, bodisi jutri, ko bo dež.).
  • podredni veznik (redko; v pomenu čepravče): Njegove opombe, bodisi še tako pametne, zavračajo. V tem primeru pred bodisi stoji vejica.

Trenutno stanje duha: Začela sem z učenjem tipkanja z vsemi prsti (na rokah, da ne bo pomote :))

Hitri Tečaj Slovnice Za Zarjavele Spominske Celice – 3. Del

IMENOVALNI PRILASTKI

Za razliko od angleščine morajo biti v slovenščini imenovalni prilastki desno od jedra. Pravilno je torej: hotel Turistvitamin Cnaslov IPdelec alfaprogram Mariner. Pri osebnih imenih in priimkih pa po navadi uporabimo svojilni pridevnik, ki je potem levi ujemalni prilastek, v primerih, ko svojilnega pridevnika ne moremo narediti, pa naredimo desni prilastek s pomočjo rodilnika.

Zgledi: Dopplerjev pojav, Froelichov svišč, Fraktal Ljapunova, vozli Čebišova, praštevilo Germainove. Pri tem se ravnajmo po najpogostejšem zapisu. Druga dopustna možnost je v primerih, ko je imenovalni prilastek posamezna črka ali kratica, pisava s stičnim vezajem: C-vitaminIP-naslov. V nekaterih primerih je ta oblika edina mogoča: c-molD-dur.

ZAPIS OSEBNIH IMEN

V slovenščini mora biti ime vedno pred priimkom. Dopustna izjema so kvečjemu abecedni seznami, kjer pa mora potem biti med priimkom in imenom vejica.

VZDEVKI

Vzdevki so od imena ločeni z nestičnim vezajem. Primer: Karel Destovnik – Kajuh.

DVOJNI PRIIMKI

Med prvotnim in privzetim priimkom se piše nestični vezaj, ki pa se ga lahko tudi opusti. Primer: Melita Pivec – Stele ali Melita Pivec Stele.


POVRATNI SVOJILNI ZAIMEK

Povratni svojilni zaimek (svoj) moramo uporabiti, kadar se svojina nanaša na osebek.

Janez je popravil svojo napako. tako pomeni, da je Janez popravil napako, ki jo je naredil sam, Janez je popravil njegovo napako – pa pomeni, da je Janez popravil napako, ki jo je naredil nekdo drug.

Zaradi svojega dela ga mnogi matematiki imajo za ustanovitelja topologije – pomeni, da ga imajo matematiki (ki so v tem stavku osebek) za utemeljitelja topologije zaradi dela, ki so ga opravili oni, in ne zaradi dela, ki ga je opravil on sam – v tem primeru bi zapisali: Zaradi njegovega dela ga mnogi matematiki imajo za ustanovitelja topologije.

 

Trenutno stanje duha: Hm …

Hitri Tečaj Slovnice Za Zarjavele Spominske Celice – 2.Del

TEŽAVE PRI SPREGANJU GLAGOLOV
glagol napačno pravilno
zadeti zadanejo zadenejo
razsvetliti razsvetljijo razsvetlijo
izpolnjevati izpoljnjujejo izpolnjujejo

VELELNIKI GLAGOLOV NA -ČI

Glagoli na -či, ki imajo v povednem sedanjiku končnico -žem, tvorijo velelnik s končnico -zi in ne -žipostreči – postrežem – postrezi (in nepostreži).

VARIANTNA PREDLOGA Z/S IN K/H

Za izbiro prave variante je pomembna pisava naslednje besede in ne njena izgovarjava. Pri branju pa izgovarjavo prilagodimo izgovarjavi naslednje besede. Tako pišemo: z Zoisom, kar preberemo [s cójzom]. Pred številkami je treba upoštevati izgovarjavo številke.

·         z / s

Predlog s je pred nezvenečimi nezvočniki. To so: c č f h k p s š t. Najlaže si jih zapomnimo s stavkom “Tsuhškafec pušča.” Pred vsemi drugimi črkami je predlog z.

·         k / h

Predlog h pišemo pred besedami, ki se začnejo s črkama k in g (h kovaču, h godu). Pred vsemi drugimi črkami je predlog k.


EDEN / EN

Eden je samostalniška oblika števnika en za imenovalnik ednine moškega spola. Kadar števnik uporabljamo pridevniško, je treba uporabiti en (En človek je prišel.), kadar stoji samostojno (kot samostalnik), pa je treba uporabiti eden (Vsi za enega, eden za vse.). V marsikaterih primerih pa je namesto eden bolje uporabiti kar zaimek nekdo: namesto Eden je včeraj prišel. je bolje Nekdo je včeraj prišel. (razen kadar hočemo posebej poudariti število).


 

Trenutno stanje duha: Podopustniško 🙂

Hitri Tečaj Slovnice Za Zarjavele Spominske Celice – 1. Del

Se tudi vam kdaj zgodi, da se sredi veselega tipkanja vprašate, kako se pravzaprav katera beseda pravilno zapiše? Že res, da smo to tematiko v šoli predelovali po dolgem in počez (mimogrede, če se je kdo na tej točki vprašal – po dolgem se piše z presledkom,počez pa brez presledka) – ampak kljub temu spominske celice kdaj pa kdaj zatajijo. Pobrskala sem po internetu in naredila mini raziskavo, na katerih področjih znanje iz šole največkrat zarjavi.


POGOSTO ZATIPKANE BESEDE

napačno

pravilno

manjkajoče črke
nadaljni nadaljnji
življenski življenjski
avstroogrski avstroogrski
domišlija domišljija
napačne črke
upliv vpliv
uplivati vplivati
odvečne črke
sumnjičav sumničav
zaželjen zaželen
vozelj vozel
knjižnjica knjižnica
mineralolog mineralog
kolaboracionalist kolaboracionist
zamenjane ali manjkajoče črke
metereolog meteorolog
astreoid asteroid
manjkajoči presledek
srednjevelik srednje velik
takoimenovan tako imenovan


BESEDE, KATERIH PISAVO JE SPREMENIL SLOVENSKI PRAVOPIS 2001

Zadnji Slovenski pravopis 2001 je pri pisavi nekaterih besed dodal črko j. Pri nekaterih sestavljenih prislovih, kjer je SSKJ dopuščal tudi pisavo skupaj, je zdaj predpisal pisanje narazen.

staro (napačno)

novo (pravilno)

olimpiada olimpijada
amoniak amonijak
meridian meridijan
vegetarianec vegetarijanec
ponavadi po navadi
odkod od kod
odkoder od koder
dozdaj do zdaj
odzdaj od zdaj
zazdaj za zdaj
potihem po tihem
potiho po tiho
nanovo na novo


-LEC / -VEC

Pravilo pravi, da se uporablja končnica -vec v primerih, ki imajo v predzadnjem zlogu črko l. Taki primeri so: volivec in ne volilec (enako velja tudi pri ženskih oblikah: volivka), delavecsestavljavec,razstavljavec … Druga možnost za končnico -vec so primeri, ko je bila beseda izpeljana iz pridevnika na -v. Taki primeri so: glodaveczajedavec,grabežljivecjecljavec …


ZEMLJEPISNA IMENA

napačno

pravilno

Novo Mesto Novo mesto
Bela Krajina Bela krajina
Kranjska gora (kraj) Kranjska Gora
Šmarna Gora (vzpetina) Šmarna gora


SVOJILNI PRIDEVNIKI IZ SAMOSTALNIKOV MOŠKEGA SPOLA NA -A

Samostalniki moškega spola, ki se končajo na -a, se lahko sklanjajo tako po moškem kot po ženskem vzorcu. Možnosti sta enakovredni, znotraj istega besedila se je treba izogibati mešanju vzorcev. Svojilni pridevniki pa imajo vedno moško končnico -ov/-ev.

napačno

pravilno

Žigin Žigov
Lukin Lukov
Obamin Obamov
Teslin Teslov
Krležin Krležev

 
Trenutno stanje duha: Radovedno 🙂

Pogled skozi moje okno (PS)

V steno, ki se je dotikala sveta, so vgradili najbolj popolno okno. Steklo brez madežev. Brez prask. Vsak, ki bi pogledal skozenj, bi prav gotovo rekel, da je pred nekaj trenutki po njem polzela krpa. Ampak – če dobro pomislim, so vsa okna v trenutku, ko prestopijo v življenje izven tovarne, točno takšna.

Če bi vam rekla, da vem, kdaj se je pojavil prvi madež, bi se vam zlagala. Spomin ne seže tako daleč nazaj. Če bi rekla, da vem, kdaj se je pojavil drugi, bi se vam prav tako zlagala. Vse začetne temne lise na oknu so bile tako neznatne, da si jih opazil le pod določenim kotom sredi opoldneva. Želela sem verjeti, da bodo sčasoma izginile. Povrhu vsega me ni nihče nikoli podučil, katera čistilna sredstva delujejo.

Se pa živo spominjam trenutka, ko se je pojavil 47. madež. Bil je vinsko rdeč, skoraj simetrične oblike. Njegova površina je presegala vsoto vseh dotedanjih. Vem za št. 108. Zamolklo rumena nedoločljive oblike. Št. 267 je bila kot odtis čevlja velika senca temno modre barve. Pa št. 435, 502, 612,… Ampak na koncu koncev natančni podatki niso ključnega pomena. Ko tisoče lepljivih slojev raznih barv in oblik brez milosti prekrije vsak kvadratni mikrometer steklene površine, je vsa statistika povsem brez uporabne vrednosti.

Že nekaj dni sem bila v pričakovanju sončnega vzhoda, ko sem spoznala, da je v moji sobi meja med dnevom in nočjo izginila. Bila je le … noč. Po neskončnih dnevih brez svetlobe sem se nehala spraševati, če izven mojih zidov sonce še vedno vzide. Ko se oko privadi teme, srce pozabi, da nekje obstaja drugačen svet. Duša začne verjeti, da si čiščenja okna niti ne zasluži.

Še sama ne vem, kaj se je zgodilo. Mogoče je bilo zaradi neurja in velike količine dežja, ki je odmočilo barvo. Morda se je vanj zaletel nebogljen ptiček s svojim kljunom. Morda pa je to le še ena stvar, ki nima zveze z zemeljskimi silami.

Na zidu se je pojavila svetla pika, ki je risala premico do svetlega otoka sredi okna. Droben kot šivanka … pa vendarle … sredi nerazpoznavne umazanije je zrasel brezbarven otok. En samcat žarek se je kot čarobna nitka povezal s spominskimi celicami. In tam, kjer je bilo s temo prepredeno okno, sem kot oddaljen spomin videla svet, ki je drugačen od mojega. Svet, ki je zibal morje in nosil nebo. Svet, ki je utripal ob zvokih smeha.

Od tistega dne naprej so bile stene vsak dan bolj prepredene z nežnimi žarki. Barva se je okrušila dovolj, da sem skozi otoke videla življenje zunaj zidov. Vse je bilo tako… novo. Kot da vidim prvič. In začutila sem premik v predelu srca. Takrat sem vedela, da je del sonca našel pot do nečesa, kar je bilo nekoč živo.

Naučila sem se, da je najlažje odstraniti madež takoj, ko se pojavi, pa čeprav je videti neznaten in nepomemben. Zato skrbim za svoje okno, ker je edino okno, ki ima moč preslikati svetlobo na mojo dušo. Čeprav pogled skozi okno še vedno ponuja rahlo popačeno sliko, globoko v sebi vem, da tema pravzaprav ne obstaja. Tema je le … odsotnost svetlobe.

 

Trenutno stanje duha: V pričakovanju Gardalanda 😀

Vrba žalujka pripoveduje (PS)

“Tristo kosmatih cipres!”, pomislim vsakič, ko slišim ime, ki so mi ga nadeli ti smešni ljudje. Vrba žalujka?! Oh, kako velik nesporazum! Kdor me sodi po žalostno povešenih vejah, ne ve, da sem polna življenja in navihana od korenin, pa vse do najmanjših listov, ki se rojevajo na vejah.

Res sem na prvi pogled drugačna. Definicija iz drevesnega medicinskega slovarja se glasi: Vrbitis je prirojena napaka. Zaradi nepopolno izvedenega procesa fotosinteze se veje upognejo navzdol. Mišice listov so nerazvite, zaradi česar se tudi listi povesijo.

Drevesa v osnovni šoli so me zafrkavala zaradi moje nesposobnosti nasmeha s krošnjo. Zelo dobro se spominjam sošolca Hrasta, v katerega sem bila nesmrtno zaljubljena. Med glavnim odmorom me je spotaknil, da sem padla, kolikor so bile dolge moje veje. Skrila sem solze v sebi. Nisem pokazala, da je zdrobil nekaj nežnega v meni.

Da bi okrepila svoje mišice, sem se vpisala na aerobiko in fitnes. Celo badbinton se je znašel na mojem spisku, pa se je lopar vsakič smešno zavozlal v moje veje. Med kolesarjenjem sem imela težave z zapletanjem številnih korenin med špice kolesa. Da sploh ne omenjam, da je bilo iskanje dovolj velike in hkrati vizualno užitne kolesarske čelade – misija nemogoče. Sanjala sem o svetleči rdeči čeladi. Na koncu sem se morala sprijazniti s prav grdo modro, ki mi je povrh vsega še lezla na oči. Brazgotina na lubju me še zdaj spominja na mojo kratko kolesarsko kariero. Skratka, verjemite mi, RES sem se trudila, da bi razvila te moje zakrnele mišice, pa ni pomagalo. Nisem želela sprejeti same sebe. Upirala sem se z vsemi koreninami. Oh, koliko noči sem prejokala. Tako zelo sem si želela biti normalno drevo.

In še dandanes bi klonila pod vsako najmanjšo sapico, če ne bi na sprehodu po gozdu spoznala Macesna. Pokazal mi je, da sem kljub svoji napaki vredna ljubezni in spoštovanja. Druga drevesa naju ne razumejo. Ne vidijo najine nevidne vezi, ki je veliko močnejša od predsodkov, da iglavci niso dovolj dobri za listavce in obratno. On razume MENE.

Tudi on ima prirojeno “napako”. Ampak pisan mi je na lubje bolj, kot sem si predstavljala v najlepših sanjah. Pomaga mi nesti stvari, za katere so moje mišice prešibke. In jaz mu stojim ob strani, ko enkrat letno kljub neštetim obiskov zdravnikov ostane brez iglic. V težkih trenutkih, ko si želi biti samo navaden iglavec, mu povem, da je tudi popolnoma razgaljen zame najbolj čudovit. Če bi bil drugačen, ne bi bil popoln zame.

Ko gledam nazaj, lahko rečem, da se kljub padcem nisem nikoli vdala. Čutila sem, da imam poseben dar, ki se kot manjkajoč košček puzzla spleta v svet dreves. S premagovanjem ovir sem lahko navdih za druga drevesa. Pokažem jim lahko, da resnične ovire niso zunaj drevesnih debel, ampak globoko pod lubjem. Velikokrat besedo popolnost razumemo narobe, preveč objektivno in povezano z zunanjim videzom. Vsak je lahko popoln, če si le dovoli, da zaklad iz globine duše priplava na površje.

Trenutno stanje duha: Sončnooooo 🙂

Najlepše darilo (PS)

Sreda pozno zvečer. Poštar potrka na vrata mojega srca. Neobičajna ura za dostavo. Darilni paket. Kot majhen navdušen otrok ga začnem odpirati. Embalaža je namreč neverjetno čudovita in pričakujem tudi enako vsebino. Vendar se mi prsti ustavijo,  ko vidim, da na paketu ni naslova. Sploh ne vem, če je namenjen meni.

Sem pa ga že odprla dovolj, da sem videla, da je v njem najlepše darilo – ljubezen. Nežna in mehka. Del mene je želel raztrgati papir in stisniti darilo k sebi, kot majhen otrok svojo najljubšo igračo. Del mene pa je vedel, da se moram najprej prepričati, če je res namenjen meni. Darila z raztrganim papirjem in razmetano vsebino namreč nihče ne želi imeti in sebično bi bilo misliti le na moje želje.

V tistem trenutku sem se spomnila na vse izgubljene pakete, za katere sem zmotno predvidevala, da so zame in so bili do takrat, ko so prišli do pravega naslovnika, že deformirani do nerazpoznavnosti. NE. Dovolj je bilo. Tudi moje darilo je že prišlo v napačne roke in prispelo nazaj na moj naslov razcefrano in polomljeno. Niti čas ga ni zlepil. NE. Nikoli več ne bom jaz tista, ki grobo trga papir.

Lahko bi pustila darilo neodprto. Ampak potem ne bi nikoli izvedela, če je zame. Nikoli ne bi izvedela, če je v njem nekaj izjemnega in neponovljivega. In nikoli ne bi izvedela, če je v njem že davno izgubljeni del moje duše.

Pogumna bom. Pazljiva. Potrpežljiva. Odprla ga bom zelo počasi in z občutkom. Če ne bo zame, ga bom z vsem spoštovanjem zapakirala tako lepo nazaj, da bo to še vedno tudi navzven zelo čudovito darilo.

Pred dnevi sem tudi jaz po dolgem času poslala darilo. Upam, da je prav tako prispelo v roke nekoga, ki se zaveda, kako dragoceno je. Ki se zaveda, kako pomembno je, da ga pusti nedotaknjenega, če ni namenjeno njemu. Najbolj pa si želim, da se paket znajde na pravem naslovu, kjer si bo nekdo vzel čas za odpiranje – in se mu bo kljub rahlo razmetani vsebini – zdelo najlepše darilo v vesolju.

Trenutno stanje duha: 🙂

30-dnevni program hvaležnosti – 1.dan :)

Kolikokrat v življenju se vam je zazdelo, da ne glede na vložen trud pristanete na isti točki? Da se vedno znova in znova izgubite?

Če se v takšnih trenutkih spomnim zgodbe o letalu, se mi zdi breme veliko lažje. Pot letala proti cilju ni nikoli ravna premica. Na cilj prileti zaradi ogromnega števila sprememb smeri. Enako je pri potovanju skozi življenje. Ključ je v tem, da se ne ustavimo vsakič, ko se počutimo izgubljene, ampak naredimo le drobne popravke smeri.

Ravno zato je pomembno, da imamo pred očmi jasen cilj. Ko neurje nevarno obrača letalo, je Program hvaležnosti ena izmed orodij, ki pomagajo ohraniti občutek za smer. Program je najbolj učinkovit, če ga izvajamo najmanj 30 dni zapored brez prekinitve – v tem času se namreč možgani “navadijo” določenega vzorca. Vsak dan zapišemo:

  • 10 stvari, za katere smo hvaležni in jih že imamo v svojem življenju. Zakaj je tole pomembno? Ker smo z hvaležnostjo in pozitivnimi čustvi še naprej magnet za vse to. Velikokrat ne vidimo obilja, ki nas obkroža in ga jemljemo kot nekaj samoumevnega. Vsak dan skušajmo spomniti čimveč novih stvari, namesto prepisovanja seznama prejšnjega dne.
  • 10 stvari, ki jih želimo imeti v življenju, pa jih še nimamo. Pomembno je, da vse to zapišemo v sedanjiku, kot da jih že imamo in smo zanje hvaležni. Misel je energija, ki privlači. Pomembno je, da poleg sedanjika uporabimo obliko pritrdilnih stavkov (namesto: “Hvaležna sem, ker nisem brezposelna”, zapišemo: Hvaležna sem, ker imam super službo”). Vesolje namreč ne pozna besedic DA in NE, prepozna pa besedici dolg ter obilje.

Danes je dan št. 1. O rezultatih pa kdaj drugič :).

Trenutno stanje duha: Glasba je že ena stvar, za katero sem hvaležna 🙂

Moja avtobiografija – nekje v prihodnosti (PS)

A poznate tisti vic: Kako veš, da je ženska stara? Ko svečke na njeni torti stanejo več kot torta. Danes, 15.3.2059, sem zarezala v torto z 80-imi svečkami in sem glede na to pravilo že zeeelo stara . Ko se pogledam v ogledalo, se počutim nenavadno, ker se moj videz nikakor ne sklada z notranjim počutjem. Moja duša in srce sta namreč še vedno napeta in brez gub.

Pred 50-imi leti sem začela pisati blog. Ko sem nekega dne dobila “štafeto”, sem izbrala naslov naslednjega spisa: Moja avtobiografija – nekje v prihodnosti. Ja, na nek način sem želela sama sebe prisiliti, da se ustavim in vprašam, kam sploh želim iti? Po mojih merilih mi je drastično primanjkovalo jasnih kvantitativnih ciljev, takšnih, ki jih odkljukaš na seznamu. Ko sem v tistih dneh želela nanizati spisek, ni bila slika nič bolj čista. Vendar sem popolnoma kristalno jasno začutila NEKAJ. Na tisti točki življenja sicer nisem imela jasno začrtanih ciljev glede tega, kaj želim početi, kaj želim doživeti, vedela pa sem, kaj želim čutiti! Vedela sem, kakšen duhovni svet si želim. Razmišljanje glede ciljev v zunanjem svetu me je spomnilo, da je moje potovanje skozi življenje podobno vožnji z avtomobilom sredi noči. Ob snopu svetlobe se  razkrije le del ceste – ampak to še ne pomeni, da se pot ne nadaljuje v temnih kotičkih, ki jih ne vidim! Moje takratno spoznanje se je še neštetokrat potrdilo v praksi – za ovinkom ni bilo nikoli slepe ulice!

Kot vsakega otroka je tudi mene izoblikovalo okolje, v katerem sem odraščala. Naučila sem se ceniti materialne stvari in sama poskrbeti zase. Veliko težje so bile tiste nematerialne lekcije, ki sem se jih učila z veliko zamudo, ko je večina vrstnikov že poznala svet. Najbolj bogate lekcije so ravno tiste, ko te življenje obrne na glavo in stresa tako dolgo, dokler je ne dojameš. Napačen faks. Napačni ljudje. Napačni vzorci. Izgubila sem sebe. Upanje. Vero v življenje. Tema. Globoka depresija. Nevarna hoja po robu. Ta daleč najtežja izkušnja je presekala moje življenje na dvoje. Spoznala sem, da so občutki moj kažipot in da me zanikanje lastnih čustev oddaljuje od najbolj pomembne osebe v mojem življenju – sebe.

Ko sem sestavljala delčke svojega pravega jaza, sem začela spoznavati, kaj sploh pomeni živeti z vsako celico telesa. Učila sem se na vsakem koraku. Ples. Knjige. Filmi. Jeziki. Fotografija. Glasba. Norela sem na koncertih in zabaviščnih parkih, letela z balonom, letali in padalom. Moj radovedni duh me je vodil po neverjetno čudovitih kotičkih Zemlje, ki so polnile zakladnico spominov, albume in stene mojega doma. Oboževala sem svojo “službo”, svobodno, ustvarjalno, brez okvirjev. Iz dela sem odhajala z občutkom, da sem dala najboljši del sebe, ki se nikoli ne izrabi, ampak se z ustvarjanjem le še povečuje.

Na mojem prioritetnem seznamu je bila ljubezen vedno na vrhu. Vendar sem nekje na poti nehala verjeti, da obstaja. Ogradila sem se z visokim zidom, kjer je bilo dovolj varno. Zdaj pa verjamem, da prava ljubezen nežno in potrpežljivo odstrani opeko za opeko. Ob nekom, ki ti daje sebe dan za dnem, ki te spoštuje, lahko noro bitje srca traja večno.

Nekje sem prebrala, da se življenje se meri po številu dihov, ki jih naredimo, ampak po številu doživetij, ki dih jemljejo. Teh se je v mojem življenju nabralo ogromno. Veliko sem dajala in ogromno prejemala. Bila sem JAZ in dovolila ljudem biti ONI. Delila sem sanje in ljudje so z menoj delili svoje. Bila sem navdih in bila mnogokrat navdihnjena od čudovitih ljudi, ki me obkrožajo.

Če bi umrla že leta in leta nazaj, bi lahko rekla, da sem zares živela svoje sanje. Tole zdaj je pa še samo smetana na jagodah .

Trenutno stanje duha: Vsaj nekaj časa se več ne bom obremenjevala z “meglo”, ki me obdaja :)))

Kluun Spet Vznemirja!

Knjiga Pride ženska k zdravniku je najodmevnejši nizozemski roman zadnjih let. Avtor Ray Kluun opisuje ljubezensko zgodbo svojega življenja. O moškem, ki si želi živeti. O ženski, ki ji je usojeno umreti. Stijn in Carmen. Oba sta mlada, uspešna in polna življenja. Carmen zboli za rakom. Stijn se na svoj način spopade z realnostjo in vedno pogosteje skače čez plot.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje držala v roki knjigo, ki bi tako slikovito potrdila rek, da knjiga pravzaprav bere nas in ne mi njo. Začetek zgodbe je zbudil v meni jezo, uh, grrr, če bi bil tale glavni junak pred menoj! Knjiga se namreč močno dotika teme varanja, ki je po mojih osebnih normah nedopustno in predstavlja enega  najhujših “prekrškov”. Besedi varanje in ljubezen enostavno ne sodita v isti stavek! Glavni junak pa opisuje varanje tako lahkotno, kot bi šel v trgovino po mleko in kruh! Po kakšnih 50-ih prebranih staneh sem si rekla, da imam tega kretena resnično dovolj in odložila knjigo z namenom, da se je več ne dotaknem. Koga pa sploh zanima, kar ima za povedati takšen sebičen cepec brez vesti?

V naslednjih dneh so me “glodale” podobe iz knjige. Vedno bolj se mi je pletla po glavi moja reakcija z odporom. Jasno sem se zavedala, da avtorja obsojam po dolgem in počez. Ker za varanje v mojih očeh NI opravičila. Nekaj pa me je vendarle znova pritegnilo k branju – moja radovednost. Zanimalo me je, kaj je TISTO, kar je prepričalo množice bralcev. In želela sem se spopasti s svojimi predsodki, ter pogledati na svet skozi oči nekoga, katerega moralne vrednote se razlikujejo od mojih.

Kluun je prav gotovo iskren realist. Ogromno dogodkov bi lahko olepšal, da ne bi izpadel tako slab – pa jih ni. Sprašujem se, kakšen je razlog za to iskrenost. Ali ne verjame, da je naredil karkoli narobe in zaradi tega piše s takšno lahkoto? Ali pa čuti, da se mora javno “spovedati grehov” in si zasluži, da ga bralci obsojajo? Skozi celotno zgodbo nisem uspela odgovoriti na to vprašanje, saj nikjer ni jasno pokazal obžalovanja za svoja dejanja. Del mene, ki mu največ pomeni poštenje in nesebična ljubezen, pa vendarle želi verjeti, da zdaj VE in obžaluje sleherno bolečino, ki jo je povzročil s svojimi dejanji. Ta del mene se oklepa iluzije, da je njegovo iskreno priznanje zahtevalo pogum.

Prava zveza je tista, v kateri partnerja ne zanikata svojih lastnih želja. Če imamo nekoga resnično radi, pa moramo biti pripravljeni kdaj pa kdaj postaviti sebe na stranski tir. Stijn pa je večino časa bolj kot na ženino trpljenje sebično mislil na to, kako je ON prikrajšan zaradi njene bolezni.

Kljub vsem napakam, je Carmen Stijna sprejela takšnega, kot je. Kako različne prioritete in moralne norme imamo ljudje! Kar je nekaterim nedopustno, je spet drugim – ne tako velik “greh”. Tudi Carmen je prevarala moža, sicer le enkrat – pa vendar dovolj, da je jasno, da tudi sama ni upoštevala določenih mej.  Zvestoba  ni bila na vrstu njenega seznama prioritet.

Verjamem, da vsi nismo sposobni ljubiti enako močno. Le redki zmorejo ljubiti kristalno čisto, s slehernim vlaknom srca.  Ljubezen ima mnogo obrazov. Nekoč sem nekje prebrala: “Ljubiti je glagol.” Če vzamem kot definicijo, da ljubiti pomeni – dati največ, kar zmoremo, potem verjamem, da je Stijn ljubil svojo ženo v zadnjih tednih njenega življenja. Ko je bila ONA na prvem mestu, ne pa njegovi strahovi, njegove želje in potrebe. Takrat je pokazal nesebičnost. Na koncu knjige se mi je zdelo edino pomembno, da se je ONA počutila ljubljeno, da je bila srečna z njim, da ji je vseeno na nek način znal dati to, kar je potrebovala – da ji je pomagal, da je ŽIVELA, čeprav je umirala.

Carmen in Stijn sta močno zamajala moje predstave o ljubezni. Čeprav so me na začetku konkretno razjezili Stijnovi skoki čez plot, je bilo stran za stranjo bolj očitno, da sta znala drug drugemu dati več, kot bi jima lahko dal kak drug partner. Drug za drugega sta bila PRAVA. Tako je zgodba postavila na glavo mojo teorijo, da je ob  nezvestem partnerju nemogoče biti srečen in izpolnjen.

Moje ogledalo je bil tokrat kup papirja s platnicami – pokazalo mi je moje lastno nesprejemanje in “predalčkanje” ljudi z drugačnimi vrednotami. In to, kar sem videla, mi ni bilo všeč! Ker navsezadnje – kdo sem pa jaz, da koga obsojam?! Čustvena paleta tega zrcala je bila pisana, kot že dolgo ne. Vse od jeze, solz, razmišljanja o življenju in smrti … Samo zares iskrena zgodba, brez maske, lahko zbudi takšno reakcijo. Umetna zgodba se ne more dotakniti človeka na toliko ravneh. Čeprav se zgodba konča s smrtjo, je vendarle na nek način polna upanja. Živeti vsak dan posebej ni le vrstica, zapisana v knjigi priljubljenih citatov, ampak realnost, ki jo je živela Carmen. Njena zgodba je še en dokaz, da imamo VEDNO izbiro. Tudi če smo obsojeni na smrt, se lahko odločimo, da bomo ŽIVELI sleherni dan, ki nam preostane. Velikokrat se počutimo ujete, ampak človek je svobodno bitje in meje, ki so le v naših glavah, lahko  premikamo le sami.


http://www.mladinska.com/tema.aspx?nodeid=4153&docid=360352

Trenutno stanje duha: Zehajoče 🙂