Blog

Ko sem že skoraj dokončala tale prosti spis, sem se spomnila, da eden od mojih že objavljenih prostih spisov spominja na tega … Ker pa je minilo že nekaj časa, odkar so se moji prsti nazadnje sprehajali po tipkovnic, in če sem se že potrudila, ga bom kljub temu objavila – da spomnim samo sebe na to, da si je za stvari, ki nas na nek način polnijo, potrebno vzeti čas …

Do potresa tistega dne, je imelo srce obliko srca. Čeprav je bila njegova površina prepredena s sledovi prask in vreznin, si po obliki takoj in nezmotljivo vedel, da gre za srce. Tistega dne pa ga je udarec ob skalo ločil na dva dela. Od srca sem se ločil jaz, izgubljeni košček. Čeprav nisem bil velik, je bil moj položaj v srcu ravno na mestu, ki mu daje obliko – in iz popolnega srca je tako nastala nepopolna gmota.

Po potresu sem obležal obtolčen in izmaličen. Čutil sem, da tudi srce ni moglo sprejeti svojega nepopolnega videza, saj ni in ni nehalo krvaveti iz luknje. Kljub svoji majhnosti sem bil odločen varovati vrata, ki vodijo do srca – mojega bivšega doma.

Sprva sem bil zelo naiven vratar. Verjel sem mnogim, ki so obljubili, da lahko srce potolažijo in mu povrnejo prvotno obliko. Odprl sem vrata, saj sem si najbolj na svetu želel, da se luknja v srcu zaceli. Obiskovalci so namesto izpolnjenih obljub zadali nove rane in za seboj pustili razdejanje. Krivil sem sebe in po mnogih nočeh poslušanja joka srca sem se odločil, da ne bom več nikomur odprl vrat. Upal sem, da bo slap krvi za zaprtimi vrati sčasoma presahnil. Moral sem verjeti, da bo viharjem sledilo jasno nebo. Moral sem, sicer bi jok srca oviral mojo odločnost. Oh, če bi izbirali varnostnika leta, bi prav gotovo dobil prvo nagrado, tako dobro sem opravljal svoje delo.

Nekega dne je začelo bruhati iz srca, da je vsak dan bolj osamljeno, luknja s slapom krvi pa se veča, namesto da bi se manjšala. Tistega dne sva se s srcem prav grdo sporekla. Zakričal sem mu: “Ali se več ne spomniš potokov krvi, ki so jih prinesla druga srca? Jaz se!”

Srce je kričalo: “Ali ne vidiš? Kaj so puščice in vreznine, ki prihajajo od drugih src v primerjavi z luknjo in katere lije? Ali se ti ne spomniš, da je luknja na nepopolnem delu mene nastala tistega dne, ko si se odlomil ti?”

Tišina. Tišina. Tišina.

V tistem trenutku se je omet znotraj mene luščiti in odpadati v gromozanskih kosih. Videl sem. Če bi si na dan potresa dovolil potopiti v globine svojega središča, bi si morda priznal uničujoč občutek lastne krivde zaradi njegove kraterju podobne luknje. Če bi na dan potresa začutil srce, potem bi videl tisto, kar sem zagledal v trenutku tišine.

Vedel bi, da srce ni iskalo drugega srca, temveč svojo prvotno popolno obliko. Tudi z drugim srcem od strani je bilo zgolj nepopolna gmota. Vedel bi, da srce ni osamljeno zaradi pomanjkanja obiskovalcev, temveč zaradi tega, ker je izgubilo del samega sebe – osamljeno je bilo, ker je izgubilo … mene. In vedel bi, da srce ni krvavelo zaradi ran, ki so mu jih zadala druga srca, ampak zato, ker sem se odlomil jaz.

Nebo se je zjasnilo, ko sem spoznal, da ni moje poslanstvo biti vratar, ampak bivati na izmaličenem delu srca  in dopolniti njegovo obliko. Ko sem se postavil nazaj na svoje mesto, sem zaprl luknjo in rdeč slap je skozi luknjo stekel vame. Kako dolgo, predolgo je minilo, odkar sem se počutil tako živega …

Trenutno stanje duha: Sanjarim o novem domeku 🙂

Občudoval je let ptic in hitrost, s katero so se bile sposobne premikati. Ni bil žalosten, ker je počasnejši. Občudoval je čudovite obleke cvetlic. Ni bil žalosten, ker ljudje niso hvalili njegovih čudovitih barv. Sprejemal je drugačnost – in ko je VEDEL, da ima vse, kar obstaja, v sliki sveta svoje mesto, je začutil mir.

Le nekaj ga je močno zabolelo – pogled na sonce. Sonce je bilo vse, kar on kot oblak nikoli ne bo mogel biti. Nikoli ne bo s toplo paleto risal vijug na usta ljudi vse do nasmeha. Vedno bo nekdo, ki v najbolj osamljenih trenutkih joka nad Zemljo, ker ni ljubljen in sprejet.

Visoko nad drevesi in hišami se je počasi in utrujeno premikal. Oddaljenost od sveta je zanj pomenila varnost. Ampak šivi ran so vedno znova popuščali in solz ni mogel zadržati – čeprav je vedel, da ga bodo ljudje odganjali zaradi tega. Sovražil se je, ker jih ni mogel zajeziti in postati neviden. Sovražil se je, ker ni bil kot sonce. Ko je napel vse sile in zadrževal v sebi kapljice žalosti, so se spremenile v ledene krogle toče in takrat so ga ljudje preklinjali še bolj. Njegove najbolj glasne notranje bitke so na Zemlji imenovali grom. Sredi najbolj divjega grmenja je začutil toploto bližajočega Sonca

“Iz katerega dela tebe izvira takšna bolečina?”

” TI nikoli ne bi mogel razumeti, kako je biti oblak. Tako nepomemben sem … želim si le … da bi me imeli ljudje radi … tako kot imajo radi cvetlice in ptice … tako kot imajo radi …  tebe …”

“Motiš se, poznam sleherno vlakno bolečine. Poznam mraz. Malokdo se spomni, da je vsako sonce nastalo iz ranjenega oblaka – ko mu je čas zgladil brazgotine, iz katerih so bruhale dežne kaplje. Takrat me je začela počasi prekrivati vroča rumena barva. Veš, na koncu plitke oči vidijo le to, kar sem postal – ne pa preplezanih gora, ki so vodile do cilja.”

“TI … ti si bil nekoč oblak? Ampak … četudi je tako kot praviš … je samo izbranim oblakom namenjeno postati sonce … jaz pa … sem samo … navaden oblak.”

“Če si želiš biti sonce … je to tvoja usoda. Tvoje sanje postanejo realnost, če verjameš vanje. Če verjameš, da si samo navaden oblak, boš vedno pripet na ozadju povprečja.  Kot večina drugih misliš, da bodo rane, iz katerih prihaja dež izginile, že jih boš sovražil dovolj dolgo in si boš dovolj močno želel biti brez njih. Ampak dokler ne boš sprejel sleherne brazgotine in se je naučil ljubiti, ne bodo izginile. Tudi sonce celi, če si le dovolj pogumen in se ne skrivaš pred njim. Zaklad tebe je v sprejemanju – samega sebe. Šele ko brezpogojno sprejmeš vsako celico sebe, si sposoben sprejeti nekoga drugega. Ker zunanji svet je samo zrcalo našega notranjega. Če znotraj nas ne gori sprejemanje, ga ne bomo našli za ograjo našega fizičnega ovoja.”

Oblak je … zaprl oči … in pustil soncu, da posije globoko vanj. Tokrat je čutil, da si zasluži toploto. Rana iz katere je tekel dež, se je zmanjševala, dokler ni zaprla prehoda kapljicam. In takrat je na nebu zažarela … čudovita mavrica.

Trenutno stanje duha: Mavrično 🙂

Ne maram dni, ko se moram zgodaj zbuditi. Ampak že nekaj tednov me še pred sončnim vzhodom zbudi jutranji direndaj. Oh, kako je bilo lepo, ko sem živel v škatli mestne papirnice. Oboževal sem samotna in tiha jutra. Mir, ki ga je prinesla noč, je bil zame čaroben. Še glasovi strank, ki so podnevi obiskovale trgovino, so zaradi zvočne izolacije kartonske škatle priplavali do mene le kot nežen šepet. Dokler nisem ostal v mojem kvadratnem domu popolnoma sam, sem ga delil z svojimi enajstimi brati. Verjel sem, da čaka name prav posebna usoda. Verjel sem, da bom kot dar posebnemu človeku preživel nadvse razburljivo življenje.

Bil je dan kot vsak drug, ničesar nisem slutil – čeprav sem vedno mislil, da bom že zjutraj spoznal dan, ki bo obrnil tok reke mojega življenja. Deček, ki je z očali izgledal prav smešno, je od vseh svinčnikov izbral ravno mene. Rekel je, da mu je všeč moja barva. Pha, pa ravno v roke nekoga, ki zna videti le zunanjost, sem priletel! Gospa, ki je prišla z njim, mu je predlagala, naj za darilo izbere nekoga cenejšega. Zdel sem se ji predrag. Kako je lahko sploh pomislila, da je svinčnik, ki odseva nebo in sonce na svetlečem lakastem premazu, vreden enako kot tisti navadni, katerih lepota se z mojo sploh ne more primerjati???

In na to »posebno« pot sem čakal celo življenje??? Ob misli, da je to moje poslanstvo, je vse v meni utripalo od žalosti. To, da so vse moje brate izbrali pred mano, sem vedno povezoval s svojo posebno usodo –  in ne s tem, da so izbrali boljše od mene. V tistem trenutku pa sem jim zavidal njihovo usodo.

In tako je postala moj novi dom oguljena temno modra peresnica – z enim samim prostorom. Njena zadrga je imela polomljena dva zobca, zaradi česar je pri vsakem odpiranju globoko zavzdihnila. Preveč ponosna je bila, da bi se pritoževala na glas. Kot da že sam bivanjski prostor ne bi bil dovolj obupen, sem imel še kup pisanih sostanovalcev. Barvice. Različnih dolžin. Prav tako navadne, brez laka. Počutil sem se kot kralj na seniku. To preprosto ni bilo primerno bivališče za tako imeniten svinčnik. V enem samem dnevu sem bil umazan od drugih barvic. Sploh jim ni bilo mar, če se me dotikajo.

Barvice so bile tako živahne. Poplesavale so, si pele in bile ponosne na svoje barve. Ko so me prvič videle, so radovedno zrle vame. Jaz pa sem jim dal jasno vedeti, da niso primerna družba zame. Saj sploh nimajo nobene olike! Popolnoma nevzgojene so. Govorijo ena preko druge. Prask na njihovih telesih niti ne skušajo prekriti. Čeprav mi je sprva ustrezalo, da so me pustile pri miru, je trd oklep osamljenosti vedno tesneje objemal mojo dušo. Ko sem poslušal njihov smeh in zaznal toplino v drobnih dotikih njihovih teles, je plevel praznine prerasel smeh na mojem licu .

Motilo me je, ko me je deček vzel v roke in me vodil po papirju. Neznansko nesrečen sem bil, ker me je potem vedno ošilil in jaz sem izginjal. Se krčil in manjšal. Začel sem se zavedati, da me nekega dne ne bo več. Ko bom  neštetokrat ošiljen in tako majhen, da bom povsem nekoristen, me bodo zalučali v smeti in pristal bom na smetišču.

Nekega dne, ko me je deček odložil ob rob papirja, sem se prvič zazrl v njegove oči. Videl sem drobno solzo, ki se je trudila, da ne bi spolzela iz njegovega rjavega očesa. Pogledal me je – in nekaj se je zlomilo v meni. Videl sem, da je prav tako osamljen. In JAZ sem tisti, ki ga lahko potolažim. V tistem trenutku mi je bilo vseeno zame … vseeno, če se moj lak ne sveti …vseeno, če sem umazan in poln prask … vseeno, ker sem z vsakim dnem bližje svojemu koncu. Njegovo srce je bilo tako mehko. Jaz sem iz lesa in prenesem marsikaj, pa mi je kljub temu hudo. Kako mora šele trpeti njegovo drobno srce? In vzel bi nase bolečino, pa je nisem mogel.

Če bi videl več sveta, bi vedel, da imajo nekateri otroci bleščeče peresnice z nešteto žepki, v katerih biva nepregledno število svetlečih barvic. Če bi videl več sveta, bi vedel, da otroke pred spanjem ljubeče pokrijejo starši. Če bi videl več sveta, bi vedel, da je tale deček drugačen in da je ta hiša, polna otrok brez staršev, prepredena z bolečino. Če bi videl več sveta, bi vedel, da imajo otroci prijatelje, tale fantič pa jih ni imel. Zafrkavali so ga zaradi očal, ker je bil droban in tih, in ker je po cele dneve risal in pestoval svoj najbolj dragocen zaklad – peresnico njegove pokojne mamice – edino darilo, ki mu ga je lahko s ponosom v očeh kupila.

Od tistega dne je bilo vse drugače. Moj svet je postal poln prečudovitih barv, ki so mi jemale dih. Ni me motilo prebujanje pred sončnim vzhodom. Ni bilo lepše glasbe za moja ušesa, kot je bilo veselo prepevanje in poplesavanje barvic. Čeprav skromne, so vedele, kaj pomeni živeti, kaj pomeni ljubiti in podpirati.

Ko smo skupaj v krogu zaplesali okrog dečka, sem nas zagledal v odsevu njegovih oči in slišal bitje njegovega srca. Počutil se je pomembnega. Razkrile smo mu skrivnost, ki jih drugi ne poznajo. Povedale smo mu, da je poseben. Sprememba v njegovem obnašanju je bila neverjetna. Več se je smejal. Ni več hodil s sklonjeno glavo. Postavil se je zase. V tistih redkih trenutkih, ko ga kak fant vendarle ni pustil pri miru, pa se je od kdo ve kod znašla na stolu pod zadnjico ostro ošiljena barvica ali svinčnik, ki je porednega fanta zbodla tako, da tega še dolgo ni pozabil. Vsak prijatelj včasih potrebuje pomoč, a ne? 🙂 .

*** Opomba: Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu  bloga ***