Blog

Življenje, kot ga “vidi” knjiga (PS)

Na robu gozda je ponosno raslo drevo, ki so ga v času, ko se tulipani oblačijo v najlepše barve, pretopili v tanke liste papirja. Preplavile so jih besede. Listi so igro črk začutili kot navihano žgečkanje. Skupino listov so zvezali in dodali bleščeče kartonske platnice. In tako sem se rodila jaz, z namenom, da izpolnim svojo poslanstvo – biti ljudem knjiga.

Veste, rada povem tudi kakšno drugo zgodbo, kot tisto, ki je zapisana v meni. Tokrat ne bom govorila o sebi, temveč o ljudeh, ki plujejo skozi moje strani. Zelo radovedne knjige iz planeta, katerega ime naj zaenkrat ostane skrivnost, so me namreč prosile za opis ljudi na Zemlji. Ja, vas že skoraj slišim, kako govorite – saj to je neumnost! Knjiga nima oči, knjiga nima ušes, kako lahko sploh kaj pove o nas? Res, ne vidim in ne slišim – vsaj ne na človeški način. Vendar moji list poznajo človeški dotik in barve, ki so v ljudeh. Moje črke sestavljajo drobni delci, ki prevajajo govor človeškega srca v moj jezik.

Imam prijateljice, skozi katere celo življenje ni plula nobena roka. Skozi moje jih je nešteto. Imam to srečo, da sem se rodila v avanturo, ki se ji reče knjižnica. Nekoč sem še štela. Seštevala sem dotike. Otroške dotike. Odrasle, pa kljub vsemu nežne dotike. In pa tiste odrasle, ki jih je življenje oropalo čutnosti živčnih končičev na dlaneh. Seštevala sem solze, ki so zmočile posamezen list. Vesele solze so čistile prostor okrog ljudi. Solze, oropane upanja, so se s svojo grenkobo zažirale v človeško kožo in moje liste. Ampak veste, sprejemala sem vse, saj vem, kaj je moje poslanstvo. Že davno sem nehala šteti. Številke niso pomembne, štejejo občutki. In tega so me naučili ljudje.

Srečujem jih v knjižnici. Opazujem jih iz 4 police, trenutno sem 27 iz leve proti desni. Super kraj za opazovanje. Večina jih gre mimo, ne da bi se ozrli. Na nekaterih domovih se znajdem s pomočjo spiska. Majhna skupina ljudi me najde, ko se pogovarjam z njihovim srcem. Nekatera srca govorijo tako tiho, skoraj neslišno, boječe, ker so njihovi lastniki prepogosto kričali na njih in jih skušali na silo utišati. Skušam jih opogumiti, naj zakričijo z vso močjo in pripeljejo človeka k meni.

Kdo so ljudje? Beseda je tako hm … nič posebnega. Ampak so, še kako so posebni! Tako različni so. Neverjetno. Že celo življenje čakam, da bom našla vsaj dva, ki sta enaka. Ampak ne. Kolikor je ljudi, toliko je različnih duš. Fascinantno! Čeprav mislijo, da berejo mene, berem jaz njih. In se čudim. Dokler ne bom pristala raztrgana nekje v košu, se ne bom nehala. Ko že mislim, da vem vse, me presenetijo. In ugotovila sem tudi zakaj. Ljudje se namreč nenehno spreminjajo. Nihče ni danes enak, kot je bil včeraj. Ujeti ljudi v besede je enako, kot če bi skušal v pest stisniti nekaj kubičnih centimetrov vode. Če že moram podati definicijo, je definicija tale: Ni definicij. Pa sem kar pametna (saj ne, da se hvalim, hi hi 🙂 ), ampak ne, res še do danes nisem odkrila skupne  formule.

Odkrila sem sicer skupno spremenljlivko vseh človeških formul. Hrepenenje po ljubezni, po sprejetosti.  Večno in neskončno. To je skupno vsem ljudem. Tudi tistim, ki so pozabili, kako mehak je lahko objem. Ki so pozabili, kako nežna je lahko dlan in ki so pozabili, kako diši domač kruh. Ob prebiranju vrstic se včasih spomnijo. Nekateri pri prvem potovanju skozi mene. Nekateri šele 10-ič. Nekateri žal nikoli.

S popotniki sem spoznavala svet izven knjižnice. Pozdravila sem piramide, nešteto sončnih zahodov, se pretegovala na visečih mrežah in se premetavala po kovčkih. Kraji na Zemlji so mešanica neverjetnih barv! Če je zunanji svet zrcalo notranjih svetov, ni nobenega dvoma, da so ljudje v svojem bistvu čudoviti!

Tudi mene je čas spremenil. Staram se. Listi niso več tako beli in polni so gub. Nam knjigam namesto kreme proti gubam pomaga, če nas pogladi človeška roka. Ampak ko smo zgubane, nas ljudje ne božajo več, čeprav še potrebujemo dotik. Ampak takšni so ljudje. Preveč gledajo na videz in ne vidijo tega, kar je pomembno. Knjige imamo celo svoj najbolj znan rek: “Ne sodi knjige po platnicah”, ampak ljudje ga ne slišijo. Moje platnice so polne brazd in ljudje pozabljajo name. Samo nekateri še začutijo, da se je tekom mojega življenja med napisane vrstice zapisalo še nešteto brezbarvnih. Le redki začutijo dušo knjige in znajo prebrati tudi te nevidne vrstice.

*** Opomba: Zapis je preseljen – original je objavljen na prejšnjem naslovu mojega bloga ***

Potepuhi (PS z zamudo :))

Ja, vem, da sem zamudila rok, ampak če sem že začela s pisanjem, bom še zaključila……

Spodnje vrstice ne govorijo o “pravih” popotnikih, ki nizajo nepregledno število  svojih stopinj po zemeljski obli z namenom, da spoznajo svet. Moje besede so veliko bolj namenjene skupini popotnikov, ki imajo za seboj že leta potovanj od doma – v iskanju  DOMA. Morda pri tem premikajo stopala, morda pa le vlakna srca.

V mojem slovarju je dom nek življenjski prostor, ki je fizično omejen z stenami. Pojem DOM pa označuje “prostor”, ki ni nujno določen z stalnimi geografskimi koordinatami. Je “prostor”, kjer se počutimo varno in ljubljeno, kjer smo lahko MI. DOM so ljudje, ki nas začutijo brez besed. DOM so tiste redke stvari, katerih vonj nas spomni na to, kdo v resnici smo.

In tako dobi rek: “Povsod je lepo, doma je najlepše”, novo obliko: “Povsod je lepo, DOMA je najlepše.”

Potepuhi, ki so vedno na poti, ker nimajo DOMA, le redko pokažeju svetu ogromne luknje v srcu. Status brezdomca zakrijejo zidovi, ki ne predstavljajo zavetja, ampak dušijo krike. Dnevi tovrstnih potepuhov so sestavljeni iz izletov. Do hladilnika. Do trgovine. Do gostilne. Do uličnega prodajalca mamil. Do varajočega objema. Do sanjskega sveta brez bolečin. Celo do smrti. Na točki, ko se znameniti rek spremeni v: “Povsod je lepše kot doma”, je dom le drugo ime za solze v očeh, osamljenost v srcu in težke besede namesto objema dobrodošlice.

Mali princ je šele potem, ko je zapustil svoj planet in vrtnico, spoznal, kje je njegov DOM. Tudi Alkimist je po ogromno prepotovanih poteh ugotovil, da je zaklad zakopan na mestu, od koder je prišel.

Včasih je potrebno iti daleč – da najdemo to, kar je že od nekdaj v nas.

Za najlepši in najbolj topel DOM ne potrebujemo najmodernejše hiše z bazenom. Zadostuje že veliko in odprto srce, ter dve roki, ki znata objeti in čutiti – pa četudi smo mi tisti, ki znamo objeti – samega sebe.

Trenutno stanje duha: Še pod vtisi današnje salse 🙂

Ljubezen Druge Dimenzije

Včasih enostavno VEŠ, brez vprašanj, brez zagona možganskih celic.

Dan, kot vsak drug. Množica ljudi okrog mene me duši, razen……enega para oči, ki se me dotaknejo z močjo meteorja in nežnostjo jutranje rose. Neskončnost, ki je ločevala najini duši, se izniči in vsa bolečina se pretopi v občutek, da se utapljam v morju svilnate mehkobe.

Čeprav ne rabim njegovih besed, jih potrebujem, da vem, da tokrat ne sanjam. Pove mi, da sem del njega in sem zarezala v njegovo dušo sled, ki ne more izgubiti bitke s časom.

Čutim. Čutim njega. Čutim naju. Mir se seli vame, v sleherno vlakno. Takšen je torej občutek, ko najdeš svoj dom. Ne odmaknem oči od njegovih. Obožujem občutek, ko me njegov pogled priklene na nekaj, kar poznam samo jaz. Njegovi prstki se nežno spletejo med moje lase, ko me skrije v svoj topel objem, ki diši po varnosti. Njegove mehke ustnice se prvič dotaknejo mojih. Poljubi me čisto nežno, kot da je večnost pred nama.

V meni se rušijo zidovi in slišim rušenje njegovih. Nekje v sebi drhtiva, bojiva se nečesa tako močnega in krhkega hkrati. Ali slišiš moje srce, kako vpije po tvojem in mu šepeta, da ga ne bo ranilo? Nasmehneš se – z ustnicami in z očmi. Takrat vem, da si slišal.

 

 

Trenutno stanje duha: Praznično lenobno 🙂

Lepote, Ki Je Na Vsakem Našem Koraku, Velikokrat Ne Vidimo…

Ko imam betonske džungle vrh glave, me reši edino občutek povezanosti z nečim, kar je večje od mene. In kje drugje, kot pod milim nebom, bi lahko začutila resnično veličino, lepoto in popolnost? Saj vidim kdaj pa kdaj kakšno stvar, ki so jo ustvarile človeške roke in jo tisti hip občudujem – ampak ob nobeni stvari mi ne zastane dih tako dolgo, kot ob kakšnem čarobnem trenutku sončnega vzhoda, pisane mavrice ali drobne pikapolonice, ki se sprehaja po moji roki.
Tempo, ki ga v današnjem času živi večina ljudi, je žal prehiter, da bi se ustavili, povonjali vrtnico ali občudovali dežne kapljice, ki nežno polzijo po oknu. Koliko trenutkov, ki so pravzaprav mali čudeži narave, gre mimo nas vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo – samo zato, ker smo osredotočeni na druge, “pomembne” stvari? Všeč mi je rek: življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo. Ja, saj si rečemo, jutri pa res, jutri BOM opazil, jutri BOM videl. Dnevi pa drsijo neusmiljeno mimo nas in z njimi trenutki, ki so za vedno zamujeni.

V teh prazničnih dneh me je dušilo in iskala sem tisto priljubljeno stopničko, na kateri se zavedam, da je pravzaprav vse popolno, vse se zgodi z razlogom – in tudi jaz sem del nekega večjega načrta. Svoj košček miru sem tokrat našla skoraj tik pred nosom, na mestu, na katerega velikokrat pozabim – na naš mariborski Lent, ob katerem se “crklja” Drava. Čudovito je bilo – pomirjujoč vpliv vode, narava, pihanje regratovih lučk (tole je bilo za večnega otroka v meni :), sončni zahod, celo račke so se sprehajale po potki. Narava, veličina, jaaa, spet diham bolj lahkotno .

Marsikdo mi reče, da preveč sanjam, saj je svet v resnici krut in prav nič lep. Jaz pa pravim – kdor zna najti lepoto v sebi in v sočloveku, jo bo našel tudi v zunanjem svetu. Navsezadnje je svet le ogledalo tega, kar nosimo v sebi.

Še nekaj utrinkov (sem navdušena ugotovila, da dela nov telefon čudovite slike, juhuhu  ):

Trenutno stanje duha: Brez viharjev 🙂

Delitev Sanj

Ena najtežjih lekcij zame je prav gotovo lekcija o delitvi sanj. Lekcija, ki se je še vedno učim. Vsak dan. Včasih iz čiste ničle, kot da še ničesar ne vem……in migriram iz četrtega letnika v prvi razred ali celo vrtec. Zakaj pozabljam nekatere stvari, ki sem jih že nekoč vedela? Zakaj si vedno znova čistim očala, ki so do nerazpoznavnosti blatna?

Nase skušam gledati kot na neodvisen planet. Tudi na soljudi skušam gledati na ta način. Žal pa velikokrat s svojim pilotom ne znamo upravljati, ali pa le-ta sploh ne deluje več, ker so se baterije izpraznile. Domišljamo pa si, da vemo, kakšna je idealna hitrost in os vrtenja planetov okrog nas. Ja, lažje je……si metati pesek v oči……brskati po drugih kleteh……ker tako ne rabimo razmišljat, kako gnili so pravzaprav naši temelji.

Večina ran nastane, ko pričakujemo, da bo nekdo rotacijo svojega planeta prilagodil našemu. Pričakujemo, da bo nekdo delil naše  sanje. In šele v temi se razkrije, da smo se na tej poti za nekaj tisoč milj zgrešili. Takrat se počutimo zavrnjene, majhne, nepomembne. Čutimo, da nekomu ni mar za NAS, za NAŠE želje. Je res, da jih DRUGI zadušijo? Smo res tako majhni, tako nemočni, da ne zmoremo poskrbeti za lasten košček sreče? Ali samo dovolimo, da se naše sanje aklimatizirajo, prilagodijo temperaturi okolice?

Spoznala sem nekoga. Bila sem prepričana, da si sanje deliva. Predvidevanja……da……ker sem si tako zelo želela. Katapultiranje nazaj v realnost pa me je pretrgalo na dvoje nekje globoko. Še danes brazgotina zaskeli. Pa si rečem……tako razumsko……ker srce pač razmišlja bo svoje……rečem si: ne sanja TEBE (!!!!!!!!!!!), pač pa nekoga, zelo podobnega tebi! Ne, nisva se našla v najlepših sanjah. Del mene se je dolgo oklepal nečesa, česar ni bilo, ker sem začutila, da pravljica zares obstaja.

Danes sem se znova ustavila v delovnem zvezku pri tem poglavju……delitev, delitev, delitev…… Korak za korakom pod jasnim nebom sem znova našla pot nazaj……k vsemu temu, kar že vem. Začutila sem, da vsaka pora mojega telesa diha mir……tisti mir, ki ga občutim, ko dovolim sebi in drugim vesoljsko svobodo krmiljenja planeta, čutenja in ustvarjanja lastne realnosti. Obožujem ta občutek, ko VIDIM……da……če bo tisti nekdo delil z mano MOJE sanje, bo to čudovito……dokler pa ne bo……bom v njih čimbolj uživala sama……

Trenutno stanje duha: Kam se je skril sonček? :/

V Iskanju Vrtnice


Vrtnica, bolna si;

nevidni črv,

ki leta ponoči,

v rjovečem viharju,

je našel pot v zibel rujne radosti

in njegova temna, skrivna

ljubezen

ti zdaj srka sok življenja.

William Blake

Občutek imam, da nisem jaz tista, ki najde knjige. Knjige najdejo mene, ko sem pripravljena dojeti sporočilo. In tako me je našla Izgubljena vrtnica.  Nekatere stvari, ki jih sama prej nisem znala sestaviti v celoto, je avtor prelil na papir tako poetično, tako nežno, tako jasno.  Ni jih opisal z golimi besedami, ampak z globino tega, kar je skrito za njimi. Knjiga me je spomnila, da resnično velikih stvari ne moremo zajeti s črnilom, lahko jih le čutimo, ker paleta čustev zdaleč presega besedni okvir. Ob branju sem do kosti začutila, da ni dovolj, da nekdo občuduje lepoto listov moje vrtnice. Ni dovolj, da tudi jaz to občudujem na njegoven vrtu. Če ne bova slišala vrtnic, če ne bova vonjala vrtnic drug v drugem, je to le še ena zveza z neizogibnim koncem. Kdor lahko sliši vrtnice, ve, o čem govorim…

In še nekaj utrinkov iz Izgubljene vrtnice za vse, ki svojo vrtnico še iščete in za tiste, ki ste jo že našli. Predvsem pa so te besede namenjene vsem vam, ki se niti ne zavedate, da je praznina v vas zaradi tega, kar  ste izgubili – vrtnica pa nekje čaka osamljena, poteptana, s sklonjeno glavo – čaka, da prevzamete odgovornost za njo in ji nežno povrnete barve in vonj…

 

Ne, ni tako kot misliš,

nisi me izgubila.

Govorim ti skozi vse,

onstran spomina…

Zdelo se je, da je zrcalo moje duše počeno in se lahko vidim zgolj kot odsev njihovih besed. Tako kot slana voda okrepi žejo tistega, ki jo pije, je njihovo poveličevanje samo še poglabljalo mojo potrebo po njem.

No, tako kot vsak umetnik prelijem na platno tisto, kar je v meni. Vendar sem ugotavljal, da mi barve iz dneva v dan bolj bledijo. Moral sem oditi zaradi svojih izvirnih barv, če se tako izrazim.

Vselej bo nekdo boljši od mene. Vendar ni nikogar, kot sem jaz . Veš, vsakdo ima drugačen prstni odtis. Rad si domišljam, da imamo tudi nekakšen notranjin prstni odtis. Prstni odtis, ki ga prekrijemo, ko si nadenemo modne rokavice…

Za to, da bi se počutila izjemno, potrebuješ le sebe.

Nikoli ne misli, da si kaj izgubila, in ne išči zunaj sebe tistega, kar že imaš.

Vsi življenjepisi so odvisni od razmer. Vrtnice pa slišimo z delom sebe, ki ni vezan na čas, prostor, ali družbeno okolje, v katerem živimo. Zato moraš iz svojega življenjepisa izbrisati vse točke; izobrazbo, pretekle izkušnje, zlasti pa priporočila. Če bi te reči v rožnih vrtovih kaj koristile, bi bili botaniki prvi, ki bi slišali vrtnice. Kar si se naučila doslej, bo tu zate zgolj breme. Težko breme.

Ne boj se, le pokončno stopaj naprej. Če pustiš prtljago tukaj, te bo voda nosila.

Sanje so kvas resničnosti.

Kakorkoli že, prepričanje o tem, da vrtnice pojejo, ni dovolj, da bi vedeli, katero pesem pojejo. Katera je njihova pesem, lahko ugotovimo samo na dva načina. Ali jo slišiš sam, ali pa ti pove nekdo, ki jo sliši. Vendar pa jo je bolje slišati. Vrtnice imajo božanske glasove. Izvabijo te iz tebe, te popeljejo v drug svet in pripeljejo nazaj, prežeto z vrtničnim vonjem. Ta vonj pa ne izvira iz vrtnic, temveč iz tvoje notranjosti; končno spoznaš, kaj pomeni prevzeti odgovornost za svojo vrtnico.

Bog nas ne pušča brez odgovorov. Bog je tako velik, da nas je ustvaril različne. Nekateri menijo, da je preveč mogočen in vzvišen, da bi se vmešaval v naše vsakdanje življenje. A je ravno nasprotno: ker je tako mogočen in vzvišen, je vpleten tudi v najbolj neznatne zadeve. Vselej je z nami, vendar moramo biti, da bi to občutili, tudi mi z njim. Odgovarja nam na nepričakovane načine. Včasih v sanjah, včasih nam spregovori kot vrtnica ali pa morda kot mati ali celo berač.

Vse odgovore že poznaš. Kot sem omenila, si ti nekoč že znala poslušati vrtnice. Moj namen je zgolj opomniti te na stvari, ki si jih pozabila, in nič več. Poslušanje vrtnic je preprosto. Zelo preprosto. Samo spomniti se moraš tega, kar si pozabila, ali pa pozabiti, kar so te naučili.

Drži, nisem nesmrtna. Nekega dne bom ovenela in se vrnila v zemljo. Umrla bom, vendar se moje življenje ne bo končalo. Ker bo ta zemlja rodila drugo vrtnico. Razen tistih, ki me ljubijo zaradi mojega vonja, se me ne bo spominjal nihče. Nihče ne bo pomislil, da bi lahko mrtva vrtnica še naprej širila opojen vonj. Toda ko bodo moji prijatelji vdihavali zrak, ki bo dišal po meni, jim bo obraze razsvetljeval nasmeh. Lahko bodo rekli: “Nisem živel zaman. Moja hoja po temi, dokler ni zacvetela moja vrtnica, ni bila zaman.” Jaz pa bom rekla: “Vesela sem, da sem bila zadovoljna, ker sem bila samo vrtnica…”

Samo tisti, ki imajo pogum, da se odrečeju dobremu, lahko dosežejo boljše.

Nekega dne boš tudi ti slišala vrtnice. Ko se bo to zgodilo, si ne dopoveduj, da je čudež; s tem bi namreč pozabila, da je vsak trenutek v življenju čudež. Ne pozabi, da nam govori vse, ne samo vrtnice.

 

Ljubezen ni ljubezen, če ljubljeni zahteva kaj v zameno.

 

 

Trenutno stanje duha: NUJNO rabim dopust!!! :/

Torbica Za Branketo Smrketo :)

Branka (z “umetniškim” imenom Branketa Smrketa in ptičjim vzdevkom Emma Lastovica), je prijateljica, ki enostavno OBOŽUJE vse, kar je kakorkoli povezano z metuljčki. Mojca (z “umetniškim” imenom Mojca Potepulja in ptičjim vzdevkom Samantha Ščinkavec), je prijateljica, ki ji je Branka zadnje mesece ogromno pomagala. In tako je Mojca prišla na idejo, da bi jaz(trenutno še nimam “umetniškega” imena, moj ptičji vzdevek je Elena Drozg :)), zašila unikatno metuljčkasto (kak drug motiv absolutno izpade že v ožjem izboru!) torbico za Branko – kot darilo v zahvalo za ves njen trud.
Z Mojco sva se odločili za kombinacijo črnega skaja in zlatega metuljčka. Najprej je bila na vrsti izbira motiva (tattoo motivi so zelo uporabni), ki ga je bilo potrebno spraviti v primerno velikost. Pri tem je bil zelo dobrodošel fotokopirni stroj, s pomočjo katerega sem povečala motiv na primerno velikost. Preden izrežem motiv iz lista, ga običajno oblepim s prozorno samolepilno folijo, ki je sicer namenjena zavijanju knjig. Tako je motiv tudi zaščiten pred cefranjem in uporaben za potencialno nadaljnjo uporabo.

Kroj za torbico sem narisala na papir (hm, estetska ocena ne bi bila visoka ), ga izrezala in zarisala na skaj.
Za podlogo sem uporabila zlat saten, ki se ujema z zlatim metuljem. Tudi na praktičen žep za razne drobnarije nisem pozabila.
Motiv metulja je bilo potrebno prenesti na zlato blago – ker je blago elastično, sem nanj zalikala centilin (sicer bi se metulj pri šivanju raztegoval in bi bilo šivanje zelo težko, če ne nemogoče). Ko sem narisala motiv na blago (pri risanju na črno blago so zelo praktični srebrni ali gel svinčniki), sem ga izrezala in nalepila na skaj (sicer bi se pri šivanju premikal in gubal). Za lepljenje sem običajno uporabljala sekundno lepilo v obliki gela, ker se lažje nanaša. Ko sem ga tokrat želela kupiti, sem razočarana ugotovila, da ga ni na zalogi. Sem pa našla sekundno lepilo, ki se nanaša s čopičem in blazno navdušena ugotovila, da je veliko bolj praktično za nanašanje, saj omogoča tanek in natančen nanos. Zadnja faza, kar se tiče metuljčka – je bilo šivanje na skaj. Sprva me je zaskrbelo, ker se je zlato blago ob vbodu blizu roba motiva rahlo cefralo. Je pa bil končen rezultat zaradi tega še lepši in bolj poseben.
Sledilo je šivanje naramnic, okrasne obrobe z zlatim sukancem, sestavljanje torbice, šivanje podloge in zadrge. Morda na prvi pogled ni videti, koliko dela je dejansko vloženo v eno torbico, sploh če je dodan še kakšen detajl. Postopek je še toliko bolj dolgotrajen pri skaju, pri katerem je šivanje, obračanje in vse, kar spada zraven, veliko težje kot pri navadnem blagu.

Moram priznat, da je izdelava te metuljčkaste torbice konkretno stestirala moje potrpljenje. Nekaj v meni pa je skakalo od veselja, ko je Mojca poročala o Brankini reakciji, ko je torbico dobila. Takšni trenutki me vedno znova spomnijo, v čem je pravzaprav najlepši del ustvarjalnega procesa – nasmešek na obrazu in hvaležnosti v očeh.

Trenutno stanje duha: Rahlo zaspano (pa ne zaradi šivanja, ampak nočnih plesnih korakov 🙂

Skromna Gospa Z Velikimi Sanjami, Ki Je V 7 Minutah Sprožila Pravo Revolucijo

Navdušujejo me pozitivne vibracije, ki se širijo z virusno hitrostjo. Pred dnevi me je zelo prijetno presenetil tale video:

http://www.youtube.com/watch?v=9lp0IWv8QZY

Z zanimanjem sem te dni spremljala gledanost le-tega. Več kot očitno gre za efekt snežne kepe, ki se kotali po hribu navzdol. Če upoštevam, da ima tale video od 11.4., ko je bil objavljen, pa do danes, že več kot  20 MILIJONOV ogledov, lahko povsem upravičeno rečem, da je sprožil pravo revolucijo – in samo v šestih dneh navdušil milijone ljudi (priporočam, da si preberete še komentarje pod posnetkom). Tole je čudovit dokaz, da lahko posameznik, ki navzven ni videti prav nič posebnega, nosi v sebi veličino, ki si je ne znamo niti predstavljati. S tem posnetkom se ne širi zgolj prelep glas, ampak ideje o sanjah, upanju, veri in tudi človeških predsodkih.

Lekcija številka 1 – je lekcija o predsodkih.

Kolikrat že samo zaradi predsodkov, ki nam mažejo očala, NE VIDIMO. Mali princ je dobro vedel, da je bistvo očem nevidno in da moramo gledati s srcem. O eni stvari sem prepričana – da je v trenutku, ko je Susan začela peti, sleherni človek v publiki začel gledati na njo iz te “srčne perspektive”. Redki so ljudje, ki tako veliko množico pripravijo do tega, da za človeško masko vidi neskončno čudovite travnike. Posebnost še zdaleč ni le v njenem glasu, temveč v njeni zmožnosti, da odpre srca in zbudi čustva. Pogled na reakcijo komisije pove vse – v njih je porušila jez in za tistih nekaj minut so se popolnoma predali.

Lekcija številka 2 – je lekcija o sanjah.

  • Za sanje ni nikoli prepozno. Niti pri 35-ih letih. Niti pri 47-ih. In niti pri 90-ih. Dokler živimo, imamo možnost, da naredimo prvi korak.
  • Prave sanje nikoli ne umrejo. Sanje niso slika, ki jo zgolj obesimo na steno in pozabimo, da je tam.  Lahko si rečemo, ah, ni pomembno, lahko živim brez tega, da jih doživim. Velikokrat se zgodi, da jih več ne slišimo, ker smo nehali poslušati svoje srce, ampak – sanje se ne razblinijo v nič. Ko bomo stari, se bomo – ali spominjali poti, ki smo jo prehodili do cilja, ali pa bomo polni vprašanj, očitkov in obžalovanja, da v ključnem trenutku nismo rekli življenju DA.
  • Naše najgloblje želje so naš edini kažipot, ki nas popelje na pot tega, kar v resnici SMO.
  • Ko ljudje vidijo v naših očeh hrepenenje, ko začutijo z nami, bodo navijali za nas. Poleg tega jim bomo vzpodbuda in navdih, da si bodo tudi sami upali – upati.

 

Zgodba o Susan Boyle me spominja na Paul Pottsa – zmagovalca predlanskega Britain’s Got Talent Show-a – skromnega mladeniča z božanskim glasom, ki je kljub neverjetnemu daru dvomil sam vase.

Od vseh youtube videov sem tega videla največkrat od vseh. In vedno znova se v meni nekaj premakne, ko vidim prelomno točko, ki se zrcali v njegovih očeh. V tistih nekaj trenutkih je nehal sanjati življenje – in začel živeti sanje.

Za konec:

Vsakdanje novice, ki kažejo svet bolj ali manj v temni luči, dušijo upanje, dušijo sanje, dušijo to, kar je lepega in spontanega v nas. Ljudje smo sestradani drugačnih zgodb – zgodb, ob katerih se vračamo k dragulju znotraj nas. Takrat začnemo razmišljati, če nemara sami sebi ne zapiramo vrat  mogočega. Veliko ljudi si sploh ne upa sanjat ravno zaradi tega, ker bi neizpolnitev preveč bolela. V takšnih trenutkih se spomnimo, da naša ladja vendarle ni narejena za pristan!

Največje bogastvo ni to, kar imamo, temveč to, kar smo! In ni lepšega – kot dati sebi in drugim priložnost, da premagamo svoj oklep in zasijemo v barvah, o katerih nismo niti sanjali.

Trenutno stanje duha: Neverjetno 🙂

Kdaj Vam Je Bilo Nazadnje Resnično Nerodno?

Danes okrog druge ure zjutraj (presenetljivo zgodaj – ponavadi ob tej uri lokal še ni prazen), sem se (na svojih plesa še vedno željnih nogicah) vračala domov. Čas do 11. nadstropja sem izkoristila tako, da sem premerila svoj novi plašček v super-velikem ogledalu našega dvigala. Pa se takole obrnem, da vizualno ocenim še hrbtno stran in AAAAA GROZAAA! Pogledam, kaj pa je tole??? JA, nekje pri stiku rokava s plaščem, je visela CENA. In ne samo etiketa s ceno (!), na njo je bil pritrjen še en listek v (nikakor je ne moreš zgrešiti!) RDEČI barvi z napisom 50%. Aha, plašček je bil na moje veliko veselje 50% ceneje (ampak pred vsemi se mi pa tudi ni treba s tem hvaliti, a ne? :)).


In kako je prišlo do tovrstnega pripetljaja? Plašček je sicer nov, je pa že nekaj časa čakal v omari, ker je bilo zanj še prehladno, zadnje dni pa presenetljivo – prevroče. Iz sprednje strani plaščka cenovna-stop-signalizacija ni bila opazna in sem šla v tej zasedbi veselo od doma.  Ampak kdor me je videl iz hrbtne strani, bi moral biti skoraj slep, da tega ne bi opazil. Ok, očitno zraven slabega vida tudi slabo slišim, ker se je definitivno marsikdo nasmejal na ta račun. Ja, priznam, v trenutku tragikomičnega spoznanja mi je bilo rahlo nerodno, hkrati sem se pa po svoji dobri navadi sami sebi konkretno nasmejala.

 Pa si oglejmo še nekaj dokaj pogostih nerodnih situacij:

– Po polurnem krohotanju raznim šala ugotovite, da imete med zobmi mak – od štručke, ki ste jo pojedli za malico. Zdaj niste več popolnoma prepričani, če so se prisotni smejali vašim šalam, ali zgolj vašemu kontrastnemu nasmehu.

– Na dan, ko ste še posebej razigrane volje in se veliko smehljate, imate na zobeh sledi živo rdeče šminke.

– Sredi pomembnega sestanka, koncerta, obiska gledališča,  banke ipd.,  vam prične zvoniti telefon. Glasnost zvonjenja je nastavljena na 5/5, melodija pa je iz sledečega repertoarja: iz risanke A je to, Wernerjeva Ne gane me, hiperaktivni otroški smeh ali mukanje lačne krave.

– V restavraciji ugotovite, da vlečete za seboj cca. 40 cm toaletnega papirja (potiskanega z rožicami in metuljčki!), ki se je zarotniško spojil s podplatom vašega čevlja na WC-ju.

– Kot domina padete preko mini ovire ali pa kar na ravnem terenu, ker ste se spotaknili ob vezalke (ali pa zato, ker ste enostavno nerodni in se leva in desna noga tisti dan ne razumeta).

– Na blagajni ste ugotovili, da imate v denarnici premalo denarja, limit na plačilni kartici pa je za tisti dan presežen. Medtem ko se skušate skoncentrirati na rešitev, so nestrpne oči vseh v dooolgi vrsti uprte v vas. Nekateri se morda zabavajo ob vaši zadregi, vam je pa iz sekunde v sekundo bolj vroče. Prisotni lahko ugotovijo nekaj presenetljivega – da še niso nikoliii videli toliko različnih odtenkov rdeče barve na enem obrazu.

– Vračate se iz trgovine, obloženi s kupom vrečk, katerih teža je na meji vaših bilderskih sposobnosti. Eni izmed vrečk se strga ročaj – in to ravno tisti, v kateri so 4 kilogrami sočnih pomaranč. Pomaranče se kotalijo na vse možne smeri z presenetljivo veliko hitrostjo. Preden se uspete osvoboditi vseh vrečk iz rok, je celotna zadeva iz ptičje perspektive videti zelo –  razpršena.

– Čeprav ste povprečno pametni, v večji družbi izustite neumnost, zaradi katere ste videti kot nerazgledan cepec z IQ-jem pisarniškega fikusa. (Ko sem že pri IQ temi: nek znanec je nekoč nekoga ogovarjal, kako je neumen in ga opisal z besedami: “On pa ima inteligenčni kvocient na ravni IQ-ja”. Okeeej, tale je pregloboka zame … 🙂

– Ko kakšno besedo narobe slišite, si jo lahko razlagate čisto po svoje. (Spet primer: tole je bilo pred leti, ko smo bolj ali manj vsi gledali Beverly Hills. Nekdo je omenil, da je “foter kupil Tori Spelling kariero”…saj se spomnite…Tori je bila tista blond igralka, katere oče je slaven producent. Komentar nekoga drugega v družbi je bil: “Kaj ji je kupil? Ford Carerro?”. Hm, tole še vsebuje poleg slabega sluha tudi blazno slabo poznavanje znamke Porsche :)).

– Med hitrim in zavzetim govorjenjem se zna zgoditi, da izpustite kakšno črko, ali jih nekako pomešate (npr. namesto babica in dedek rečete – dedica in babek).

– Oblekli ste svoje priljubljeno belo srajco, zunaj je čudovit sončen dan, vi pa se odločite, da greste na svoj najljubši čokoladni sladoled. Saj ne rabim razlagati naprej, a ne? Rezultat sladkega razvajanja je velik, temno rjav madež, ki ga ni mogoče spregledati niti iz helikopterja. Ja, seveda, na WC-ju skušate na vse mogoče rešiti situacijo. Madež je zdaj v svetlejšem odtenku, ampak veliko večji. Ravno tisti dan imate veliko strank in velik odstotek jih bulji v vaš madež kot v otok sredi oceana. A sem omenila, da ste imeli 20 minut po sladki nezgodi sestanak s pomembnim direktorjem iz Avstrije?

Slej ko prej zaidemo v situacijo, v kateri nam je nerodno. Ampak če se znamo sami sebi nasmejati, nas lahko ta lastnost reši marsikatere zadrege. Zato – naslednjič, ko se vam zgodi kaj podobnega, raztegnite svoja usta v širok nasmeh, dodajte pripetljaj v svojo zbirko smešno/nerodnih/raztresenih situacij in odidite z dvignjeno glavo naprej. Navsezadnje je edino, kar zares šteje to, kar si vi sami mislite o sebi :).


Trenutno stanje duha: Obraz brez rdečice 🙂

Etui Manija II.

Ko sem zašila prvi etui za telefon (z vzorcem zebre), sem vedela, da sem trčila ob nekaj, kar ne bo minilo kar čez noč. Sledilo je temeljito prelaganje kupov blaga. V posebno škatlo sem zložila okrog 50 potencialnih vzorcev. Ker je poraba materiala za etui minimalna, so v poštev končno prišli majhni koščki, ki sem jih dala na stran za takšno&drugačno kombiniranje. Za prvo “kolekcijo” sem izbrala skaj, krzno, saten in džersi (na katerega sem nalikala centilin, kar je olajšalo šivanje in dalo etuiju lepšo obliko). Blago, ki je že opremljeno z vzorčki, je že samo po sebi dovolj pestro in so dodatki odveč, saj ne pridejo do izraza. Pri blagu brez vzorcev pa sem imela kar nekaj opcij (našitki, bleščice, šivanje vzorcev s strojem,…). Izbrala sem še material za podlogo – v enaki barvi kot etui ali pa v kontrastni.
Najprej je nastal kroj iz papirja, ki sem ga kasneje narisala na blago. Sredi šivanja sem se spraševala, zakaj za vraga je podloga malce prekratka, če sem vse natančno izmerila?! Rešitev te uganke je bila zelo preprosta – pri papirnatih krojih sem naredila več verzij in sem po pomoti uporabila napačnega (mogoče me bo to dovolj izučilo, da bom začela uporabljat kakšen sistem, ki bo zmanjšal število tovrstnih zmot ).

Zebrast “prototip”, se je zapiral s pomočjo pritiskača – na “testiranju” se je izkazalo, da je takšen sistem malce neroden in dolgotrajen. Tokrat sem se odločila za dva različna načina. Prva varianta je zapiranje s hkratnim potegom obeh vrvic (spet sem se naučila nekaj novega – obračanje traku s pomočjo šivanke – na ta način je mogoče narediti zeeelo tanke in lične vrvice, juhuhu :). Drug način zapiranja vključuje zadevico (hm, ne vem, če ima tole kakšno posebno ime), ki se uporablja za nastavitev primerne dolžine vrvic pri bundah, jaknah, itd. Najhitrejša pot do telefona, ki prepeva priljubljeno melodijo (ali pa morda oddaja nadvse nadležen zvok) – je po mojih izkušnjah pri prvem načinu.

Model: Butterfly Shine
Po dolgem boju z motivom metuljčka, je bil rezultat 1:0 zame .

Model: Girly
V trgovini s tovrstnim materialom sem odkrila luštkan našitek, ki se kot kaže super razume z belim skajem.

Model: Glam Gold

Lepe trakce z okrasnimi bleščicami redko najdem. Pred časom pa sem naletela na okrasen šal z bleščicami in ga kupila le zato, da bi ga lahko po delčkih uporabila kot dodatek pri šivanju.

Model: Glam Pink
Nežna sestrca zgornjega modela – namesto zlate barve sem v tem primeru uporabila roza saten.

Model: Jungle Gold
Nekaj bolj divjega…

Model: Jungle Red
Razmišljala sem, da bi kupila takšno blago še za jakno. Na tej sliki se morda ne vidi, je pa kar “košato”. In ravno zaradi tega sem kupila le košček blaga za etuije – v jakni bi verjetno izgledala kot ogromna rdeča sladkorna pena :). Nisem sicer testirala, mislim pa, da zaradi mehke konstrukcije ublaži padce telefona iz višine do 1 metra :).

Model: Life
Navihano in živahno. Kot prihajajoče poletje.

Model: Mr. Alien
Idejo sem dobila od prijateljice Mojce, ki je čisto nora na ta motiv.

Model: Shams
Shams je po arabsko sonce. In Shams je umetniško ime moje najljubše tršice orientalskih plesov – Sonje. Tale je izdelan posebej za njo. Sonce in poudarjeni ravni šivi (na hrbtni strani etuija), so zašiti na črn saten z zlatim sukancem. Nepogrešljiv pripomoček pri izdelovanju je bil papir za peko, ker je super za kopiranje motivov.


Model: Antique

Popolnoma navdušena sem bila, ko sem našla zadevico, skozi katero je napeljana vrvica. Prva asociacija je bila: antično. 


Model: Cosinus

Ime je dobil po matematični kosinusni krivulji, na katero me spominja vzorček. Nastal je iz koščka, ki mi je ostal od kopalk, ki sem jih šivala lansko poletje. Za etui je pa res uporaben 1001 material .

Trenutno stanje duha: Že skoraj poletno, mmmmm 😀