Kategorija: Razmišljanja o …

Takšna sem. Sprašujem se, kako se svet vrti. Sprašujem se, kako sem prišla do določene točke. Sprašujem se, kaj je pripeljalo ljudi do njihovih poti. In ja – iščem SMISEL v vsem tem. Nekateri odgovori nam niso dani in bodo vedno zaklenjeni s ključavnico z geslom iz 1000-ih znakov – in tančica se bo razkrila šele ob prehodu v drugo dimenzijo. Ampak del mene mora VERJETI, da ima vse svoj smisel. Kako naj živim z bolečino, brez upanja, da je najtemnejši trenutek ravno tisti pred zoro?

Ja, vem, enostavne formule lahko rešujemo tudi na zelo kompleksen način. Celo pri osnovnošolski formuli se lahko tako zapletemo, da se nam zdi nerešljiva.

Ko se prepustim toku, se jasno zavedam, da se velikokrat lotevamo življenja iz perspektive, ki nam maže očala. Skozi čista očala vidim, da je reševanje enačbe življenja pravzaprav otročje lahko, če je ne rešuješ na matematičen način z možgani, ampak iščeš odgovore s srcem.

Pred nekaj dnevi sem čisto slučajno pogledala, kdaj je bila svečana otvoritev moje hiške v virtualnem blogerskem svetu in videla, da se bliža čas, ko bom upihnila prvo svečko. Ja, danes je natanko eno leto od objaveprvega prispevka. Ker uživam ob ustvarjanju takšnih in drugačnih stvari, je bil moj namen objavljati prispevke na to temo (šivanje, lepljenje, rezanje ipd.), vendar me je pot zanesla izven začrtane smeri in je bilo tovrstnih prispevkov v primerjavi z ostalimi le peščica.

Ah, pustimo to, kar sem hotela napisati, ker se mi prsti ustavljajo na tipkovnici in se nočejo premakniti na naslednjo tipko. A niso neplanirane stvari čudovite? Ko planiramo tudi najbolj drobne detajle, ostanemo ujeti znotraj kalupa in sledimo že stokrat preverjeni smeri, saj se bojimo izgubiti.

Všeč mi je misel, da ni naš namen hoja po že obstoječih poteh, temveč gradnja ceste tam, kjer še ni stopinj. Če že nekaj časa stopamo po kosu zemlje, prekritem z betonom, tlakovci, ali pa vsaj očiščenem ovir, je to znak, da hodimo po poti nekoga drugega – tistega, ki jo je ustvaril.

 

Človeške poti se lahko križajo, lahko tečejo vzporedno, vendar se nikoli ne prekrivajo – vsakemu izmed nas je namenjena edinstvena, neponovljiva pot. Ob rojstvu smo vsi dobili svoj kramp, svojo lopato, svoje tlakovce. Žal se tekom življenja večina ljudi zmotno nauči, da ko najdeš pot, po kateri lahko udobno in hitro hodiš, za božjo voljo ne spreminjaj ničesar! Naučimo se, da je najpomembnejša razdalja, ki jo prehodimo. Kvantiteta je pomembnejša od kvalitete.

 

V enem letu lahko prehodimo kilometre in kilometre poti, ki je že zgrajena. Če gradimo svojo potko, uspemo v enakem času prehoditi morda zgolj 1 meter poti. Razlika je v tem, da se v prvem primeru kilometre in kilometre oddaljimo od samega sebe, v drugem primeru pa smo 1 meter bližje temu, kar v resnico smo – in ta meter je v merskem sistemu duše ogromno.

 

Ob pisanju bloga se mi je večkrat podilo po glavi, da sem v tej virtualni hiški zato, da bi delila rezanje/šivanje/lepljenje tekstilnih in papirnatih izdelkov – zdaj pa “zapravljam” čas z nečim drugim. Nekega dne pa sem ugotovila, da gre pravzaprav za eno in isto stvar – saj sem vendarle delila rezanje/lepljenje/šivanje črk, besed in stavkov. Odeje, ki nastane iz črk in je na njej zapisana zgodba, morda res ne moremo prijeti v roko, lahko pa nas kljub temu ogreje.

 

Tudi rezanje in sestavljanje koščkov samega sebe v celoto je ustvarjanje. Čiščenje in gradnja naše potke je ustvarjanje. Pravzaprav je ravno to najbolj veličastna umetnina, ki jo lahko naredimo tekom tega življenja.

Kot glino začne človek oblikovati svojo unikatno mojstrovino samega sebe, ko si vsaj na  enem področju dovoli biti svoboden in narediti po svoje. Ne glede na pričakovanja drugih ljudi. Ne glede na družbene norme. To je naporen začetek poti, ker se privajamo na prenašanje lopate in peska s seboj. Se spomnite, kako je bilo, ko smo bili otroci? Takrat je bila igra z lopatko in peskom ena naših najljubših.

V tem letu sem se trikrat selila (dvakrat privat in enkrat službeno), zgolj z modricami odkorakala od svojega prvega (in upam da tudi edinega) verižnega trčenja, šla prvič na Maldive, prvikrat norela v Gardalandu in dobila svojo prvo dolgo pričakovano krojaško lutko. Ampak vse te spremembe v zunanjem svetu so pravzaprav nepomembne. Ni pomemben cilj, temveč to, kar postanemo na poti do njega. V tem letu sem spoznala, da se moram ogromno stvari od-učiti. V tem letu sem začela s seboj nositi svojo lopato. V tem letu sem se nekje med zvezdami našla osebo, ki sem jo iskala celo svoje življenje in mi pomaga nositi vedro peska, ko je pretežko.

Evo in sedaj upihnem svojo prvo svečko in si zaželim, da … (ne smem povedati, sicer se ne bo uresničilo, a ne? )

Trenutno stanje duha: Škoda, da imam samo svečko brez slastne torte 😛 😀

Kdo ali kaj odloča, katere drobce preteklosti bomo odnesli na potovanje v prihodnost? Dve osebi lahko v isti situaciji odreagirata popolnoma različno. Ena oseba bo odnesla s seboj kovček spominov na nek dogodek, druga pa celo življenje ne bo niti enkrat samkrat pomislila nanj. Stvari doživljamo povsem subjektivno, povežemo jih s koreninami, ki so že pognale v nas in barvna paleta cvetov, ki kot snežinke okrasijo našo notranjost, ima neskončno število odtenkov.

Spomini so kot kovčki. Kovčki, v katerih so našli svoj dom lepi spomini, so napolnjeni s helijem – in večji, kot so, bolj nas dvigajo k oblakom. Ko prenašamo ogromno težo prtljage, napolnjene s solzami in bolečino, smo utrujeni in naše roke, polne žuljev, so dokaz našega boja.

Tekom let postane koža na naših rokah trda in neobčutljiva in nehamo se zavedati dodatnega bremena. Morda včasih srečni ugotovimo, da je tistih 58 kovčkov pravzaprav malo v primerjavi s 103 kovčki, ki jih ima naš sosed. Morda smo veseli, ker so naši kovčki kvalitetno trpežni in za seboj ne puščamo vsebine – tako nihče ne vidi, kaj je v njih. Morda smo nadvse ponosni nase, da smo iznašli ogromen voziček za prevažanje naše prtljage.

Sredi zime na spolzkih tleh ugotovimo, da nas ne bi nevarno zanašalo pri hoji preko mosta, če ne bi imeli vse te naše usnjene druščine. Jeza v nas narašča, ker ne moremo svobodno in lahkotno tekati po sveže zapadlem snegu in uživati v nežnih dotikih snežink. Nekega dne imamo dovolj. Na avtobusni postaji tako mimogrede “pozabimo” zbirko kovčkov. Olajšano sedemo na sedež in opazujemo, kako postala izginja iz našega vidnega polja. Ampak – presneto! Urad za izgubljene predmete nam vrne popolnoma VSE, kar smo pustili za seboj.

 

Naslednjič poizkusimo drugače. Sredi noči odvržemo vse, kar nas duši, v reko. Zgodba se ponovi – rahlo vlažna skupinica se znajde pred našimi hišnimi vrati. Enako se zgodi, ko jih odložimo na smetišču v sosednjem kraju – pred tem pa jih še pobarvamo, da jih ne bi nihče prepoznal.

 

Ko nam ni čisto nič več jasno, priplava na dan davno zakopan spomin – spomnimo, kar so nam povedali od rojstvu. Nevidnih črk z našim imenom, ki so odtisnjene na sleherni del naše prtljage, namreč ni mogoče odstraniti. Ponovno se zavemo, da imajo spomini energijo. Energija ne izginja – lahko pa spremeni obliko. Ja, težo lahko spremenimo v lahkotnost helija.

Vsak, ki je že spreminjal energijo kovčkov, vam bo povedal, da je to neverjetno dolgotrajen proces – skoraj predolg za eno samo življenja. Če nam uspe, je lahko naš korak ponovno lahkoten, roke pa mehke in nežne.

 

Trenutno stanje duha: Danes pakiram – pa ne le spomine, ampak škatle za selitev 🙂