Kategorija: Razmišljanja o …

Kaj sploh ostane, če izbrišemo vse, kar so nam veleli biti? Kaj ostane, ko črko za črko odstranimo besede, ki so jih na našo tablo pisali starši, učitelji, prijatelji, morda tudi popolni neznanci?

Zadnje mesece pogosto držim v rokah radirko in spoznavam, kako neresnične so besede, ki so bile zame vedno edina resnica. To, kar sem globoko v sebi in to, kar je na tabli, sta dve popolnoma različni stvari. Na svet in nase gledam skozi očala, popackana s priučenimi in popačenimi prepričanji drugih ljudi.

V duši, prepolni goste tuje tekočine, ki smo jo v otroški naivnosti dovolili naliti, velikokrat zmanjka prostora za NAS. Vendar pa nekoč pridemo do točke, ko zagledamo radirko na drugem koncu svinčnika. Le od nas je odvisno, če bomo pogumno trgali boleče črke, ter začeli sestavljati svojo zgodbo, svojo resnico. Naj se še tako otepamo odgovornosti, kažemo s prstom na druge in polagamo radirko v njihove roke, ne bo tega storil nihče namesto nas.

Ste že kdaj brskali po knjigah z lebdečim vprašajem nad glavo, prepričani, da nekje vendarle mora biti zemljevid do sreče, ljubezni, miru? Koliko ljudi išče izgubljeni zaklad zunaj sebe, da bi z njim zapolnili žalostno prazno votlino sredi duše? Koliko ljudi je prepotovalo ves svet v iskanju nečesa, kar so na koncu našli v sebi? Ne, sploh ne vemo premalo, enciklopedija je prepolna in nečitljiva. Ko bi le lahko pozabili, kar so nas zmotno naučili, bi v tisti prazni votlini znova našli slap mavrice s  sladkimi bisernimi bonbončki in se znova prebudili …

Trenutno stanje duha: Napol kuhano 🙂

Bil je simpatičen, mlad moški, ljubitelj plesa. Po besedah ljudi, ki so ga poznali (ali so ga res?), je bil nasmejan, pozitiven in zelo inteligenten človek.

Ne vem, kdaj je začela umirati njegova duša. Edino vrv, ki je še držala njegovo telo na tej strani, je odvezal pred manj kot dvema tednoma.Čeprav ga nisem osebno poznala, sem takrat na dlani začutila kapljo dežja v opomin, da sončnemu vremenu slej ko prej vedno preteče rok uporabe. Za večino njegovih znancev ostaja vprašanje ZAKAJ brez odgovora.

Sprašujem se, ali je sploh kdo videl obraz notranje bolečine, ki je za vedno izbrisala tla pod njegovimi nogami? Žalostno je, če ne upamo nikomur pokazati svojih ran in hkrati zaupati, da se jih ne bo nikoli, ampak zares nikoli grobo dotaknil. Koliko ljudi za masko vedno nasmejanega obraza skriva svojo dušo v temni ječi? Koliko ljudi je na zunaj živih, vrt njihovega srca pa je že zdavnaj ovenel?

In jaz razmišljam o globinah. O čutenju. O ljubezni do življenja. O ljudeh, katerim v času bolezni iz telesa odteka življenje, pa vendar se njihova duša bori z vso strastjo, ki jo premore, da bi lahko še vsaj nekaj sekund ostala na Zemlji. Razmišljam o ljudeh, katerih telo je še kako živo, po mnenju družbe ne manjka ničesar, pa vendar bi dali vse, da bi bil to njihov zadnji dih, saj sled življenja v njihovih dušah dan za dnem izginja.

Koliko je dovolj, da želiš še naprej ostati na vrtiljaku Zemlje? Vse, kar je zunaj nas, je tako drobno, tako neznatno. Vse, kar imamo iz vidika materialistične družbe, je le košček drobtinice, če je naš notranji svet prazen in samoten.

 

 

Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje prijetneje, kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr. Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen. Rekla je nekako takole: “Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živeti brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen … mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva. Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življenje lepo – ampak z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano … takega pa lahko ljubim in živim z njim.”

 

Zelo lepo in nazorno povedano, kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje, temveč sožitje. Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še … S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker drugače ne znamo, ne zmoremo.

Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano, kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko komu primanjkuje energije, ni več “samostojna celota”, podzavestno na neki način prične črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.

Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo – na meni sami in na ljudeh okrog mene – da nam vesolje pošlje vedno “ta pravega” partnerja; to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za svoj razvoj. V kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če se imamo veliko za naučiti in se temu izogibamo, bo morda učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takšne ravni zavedanja, kjer bi se lahko pojavil.

To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa ne – in zato privlačijo vedno enake partnerje (ker oddajajo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo: stojijo pred isto “domačo nalogo”, ki se ji pač ne morejo izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo višje. Zato je tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z njim/njo …? S komerkoli bi se, bi si bili na neki način podobni – vzorec bi bil isti.

Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe. Šele potem, ko znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za svojo srečo, ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da je ljubezen Življenje, vesolje … mi sami, ko smo “energetsko” samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito, podporo … šele potem smo zreli za tistega pravega, sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride. kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Partner = Part-near / = del ob nas = vzporedne poti / in ne skupne ali celo prepletene.

Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga mislimo – bil je edini pravi… in res je bil pravi – za tisti trenutek! Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnili, ker nam je v tem ustrezal. Ko smo se od njega naučili, kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), se naše poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visoki ravni in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta “ta prava”! Če eden zaostaja, se sčasoma njuni poti ločita.

Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju “tistega ta pravega”; včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem življenju spremlja kot naš otrok, ali katera druga bližnja oseba …

Včasih nam pride kdo na pot, pa mi ne “čutimo” kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi – kot zaljubljenost, simpatijo, tisto “nekaj”, kar nas vleče h komu.

Vesolje nam bo poslalo – in obdržali bomo – tistega partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas v življenju česa naučijo, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje, nesamostojnost… da bi se malo igrali in si dvignili samozavest.

Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj – ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko “dihata”, nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega. Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega, kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.

Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto napačno dojemamo. Paradoks pa je ta, da šele, ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki “nam leže na dušo”!

Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne bi bili odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje …

 

 

Trenutno stanje duha: S tokom 🙂

Poznate tisti občutek teže v globinah duše, v kosteh, v porah kože, v slehernem vlaknu telesa? Pravzaprav je nemogoče določiti natančno mesto. Je hkrati v mezincu leve noge, na temenu glave, 5 cm nad desnim kolenom in še na tisočih in tisočih točkah, ki spreminjajo lokacijo, in puščajo za sabo nekaj težkega in lepljivega.

Kje je prava točka??? Točka, v katero bi zvrtal luknjo, skozi katero bi stekla reka vsega, kar je zlomljenega in nepopravljivega – da kot slap odplavi vso motno tekočino, zaradi katere je telo invalid pri zdravem telesu …

Skušam ujeti ekvivalenco zapisanih besed in čustvenega potoka, pa mi grobo polzi iz rok. Besede lahko zajezim, notranjega besednjaka nikakor. In vedno ostane toliko neizrečenega.

Ali lahko človek z leti tako obogati svoj besedni zaklad, da izreče to, česar celo življenje ni znal preliti niti na papir?

 

Trenutno stanje duha: Glasba je že ena stvar, za katero sem hvaležna 🙂

Včasih enostavno VEŠ, brez vprašanj, brez zagona možganskih celic.

Trenutno stanje duha: Praznično lenobno 🙂

Ko imam betonske džungle vrh glave, me reši edino občutek povezanosti z nečim, kar je večje od mene. In kje drugje, kot pod milim nebom, bi lahko začutila resnično veličino, lepoto in popolnost? Saj vidim kdaj pa kdaj kakšno stvar, ki so jo ustvarile človeške roke in jo tisti hip občudujem – ampak ob nobeni stvari mi ne zastane dih tako dolgo, kot ob kakšnem čarobnem trenutku sončnega vzhoda, pisane mavrice ali drobne pikapolonice, ki se sprehaja po moji roki.

Tempo, ki ga v današnjem času živi večina ljudi, je žal prehiter, da bi se ustavili, povonjali vrtnico ali občudovali dežne kapljice, ki nežno polzijo po oknu. Koliko trenutkov, ki so pravzaprav mali čudeži narave, gre mimo nas vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo – samo zato, ker smo osredotočeni na druge, “pomembne” stvari? Všeč mi je rek: življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo. Ja, saj si rečemo, jutri pa res, jutri BOM opazil, jutri BOM videl. Dnevi pa drsijo neusmiljeno mimo nas in z njimi trenutki, ki so za vedno zamujeni.

V teh prazničnih dneh me je dušilo in iskala sem tisto priljubljeno stopničko, na kateri se zavedam, da je pravzaprav vse popolno, vse se zgodi z razlogom – in tudi jaz sem del nekega večjega načrta. Svoj košček miru sem tokrat našla skoraj tik pred nosom, na mestu, na katerega velikokrat pozabim – na naš mariborski Lent, ob katerem se “crklja” Drava. Čudovito je bilo – pomirjujoč vpliv vode, narava, pihanje regratovih lučk (tole je bilo za večnega otroka v meni :), sončni zahod, celo račke so se sprehajale po potki. Narava, veličina, jaaa, spet diham bolj lahkotno .

Marsikdo mi reče, da preveč sanjam, saj je svet v resnici krut in prav nič lep. Jaz pa pravim – kdor zna najti lepoto v sebi in v sočloveku, jo bo našel tudi v zunanjem svetu. Navsezadnje je svet le ogledalo tega, kar nosimo v sebi.

Še nekaj utrinkov (sem navdušena ugotovila, da dela nov telefon čudovite slike, juhuhu  ):

Trenutno stanje duha: Brez viharjev 🙂

Ena najtežjih lekcij zame je prav gotovo lekcija o delitvi sanj. Lekcija, ki se je še vedno učim. Vsak dan. Včasih iz čiste ničle, kot da še ničesar ne vem……in migriram iz četrtega letnika v prvi razred ali celo vrtec. Zakaj pozabljam nekatere stvari, ki sem jih že nekoč vedela? Zakaj si vedno znova čistim očala, ki so do nerazpoznavnosti blatna?

Trenutno stanje duha: Kam se je skril sonček? :/

Vrtnica, bolna si;

nevidni črv,

ki leta ponoči,

v rjovečem viharju,

je našel pot v zibel rujne radosti

in njegova temna, skrivna

ljubezen

ti zdaj srka sok življenja.

William Blake

Občutek imam, da nisem jaz tista, ki najde knjige. Knjige najdejo mene, ko sem pripravljena dojeti sporočilo. In tako me je našla Izgubljena vrtnica.  Nekatere stvari, ki jih sama prej nisem znala sestaviti v celoto, je avtor prelil na papir tako poetično, tako nežno, tako jasno.  Ni jih opisal z golimi besedami, ampak z globino tega, kar je skrito za njimi. Knjiga me je spomnila, da resnično velikih stvari ne moremo zajeti s črnilom, lahko jih le čutimo, ker paleta čustev zdaleč presega besedni okvir. Ob branju sem do kosti začutila, da ni dovolj, da nekdo občuduje lepoto listov moje vrtnice. Ni dovolj, da tudi jaz to občudujem na njegoven vrtu. Če ne bova slišala vrtnic, če ne bova vonjala vrtnic drug v drugem, je to le še ena zveza z neizogibnim koncem. Kdor lahko sliši vrtnice, ve, o čem govorim…

In še nekaj utrinkov iz Izgubljene vrtnice za vse, ki svojo vrtnico še iščete in za tiste, ki ste jo že našli. Predvsem pa so te besede namenjene vsem vam, ki se niti ne zavedate, da je praznina v vas zaradi tega, kar  ste izgubili – vrtnica pa nekje čaka osamljena, poteptana, s sklonjeno glavo – čaka, da prevzamete odgovornost za njo in ji nežno povrnete barve in vonj…

 

---

Ne, ni tako kot misliš,

nisi me izgubila.

Govorim ti skozi vse,

onstran spomina…

---

Zdelo se je, da je zrcalo moje duše počeno in se lahko vidim zgolj kot odsev njihovih besed. Tako kot slana voda okrepi žejo tistega, ki jo pije, je njihovo poveličevanje samo še poglabljalo mojo potrebo po njem.

---

No, tako kot vsak umetnik prelijem na platno tisto, kar je v meni. Vendar sem ugotavljal, da mi barve iz dneva v dan bolj bledijo. Moral sem oditi zaradi svojih izvirnih barv, če se tako izrazim.

---

Vselej bo nekdo boljši od mene. Vendar ni nikogar, kot sem jaz . Veš, vsakdo ima drugačen prstni odtis. Rad si domišljam, da imamo tudi nekakšen notranjin prstni odtis. Prstni odtis, ki ga prekrijemo, ko si nadenemo modne rokavice…

---

Za to, da bi se počutila izjemno, potrebuješ le sebe.

---

Nikoli ne misli, da si kaj izgubila, in ne išči zunaj sebe tistega, kar že imaš.

---

---

Vsi življenjepisi so odvisni od razmer. Vrtnice pa slišimo z delom sebe, ki ni vezan na čas, prostor, ali družbeno okolje, v katerem živimo. Zato moraš iz svojega življenjepisa izbrisati vse točke; izobrazbo, pretekle izkušnje, zlasti pa priporočila. Če bi te reči v rožnih vrtovih kaj koristile, bi bili botaniki prvi, ki bi slišali vrtnice. Kar si se naučila doslej, bo tu zate zgolj breme. Težko breme.

---

Ne boj se, le pokončno stopaj naprej. Če pustiš prtljago tukaj, te bo voda nosila.

---

---

Sanje so kvas resničnosti.

---

---

Kakorkoli že, prepričanje o tem, da vrtnice pojejo, ni dovolj, da bi vedeli, katero pesem pojejo. Katera je njihova pesem, lahko ugotovimo samo na dva načina. Ali jo slišiš sam, ali pa ti pove nekdo, ki jo sliši. Vendar pa jo je bolje slišati. Vrtnice imajo božanske glasove. Izvabijo te iz tebe, te popeljejo v drug svet in pripeljejo nazaj, prežeto z vrtničnim vonjem. Ta vonj pa ne izvira iz vrtnic, temveč iz tvoje notranjosti; končno spoznaš, kaj pomeni prevzeti odgovornost za svojo vrtnico.

---

---

Bog nas ne pušča brez odgovorov. Bog je tako velik, da nas je ustvaril različne. Nekateri menijo, da je preveč mogočen in vzvišen, da bi se vmešaval v naše vsakdanje življenje. A je ravno nasprotno: ker je tako mogočen in vzvišen, je vpleten tudi v najbolj neznatne zadeve. Vselej je z nami, vendar moramo biti, da bi to občutili, tudi mi z njim. Odgovarja nam na nepričakovane načine. Včasih v sanjah, včasih nam spregovori kot vrtnica ali pa morda kot mati ali celo berač.

---

Vse odgovore že poznaš. Kot sem omenila, si ti nekoč že znala poslušati vrtnice. Moj namen je zgolj opomniti te na stvari, ki si jih pozabila, in nič več. Poslušanje vrtnic je preprosto. Zelo preprosto. Samo spomniti se moraš tega, kar si pozabila, ali pa pozabiti, kar so te naučili.

---

---

Drži, nisem nesmrtna. Nekega dne bom ovenela in se vrnila v zemljo. Umrla bom, vendar se moje življenje ne bo končalo. Ker bo ta zemlja rodila drugo vrtnico. Razen tistih, ki me ljubijo zaradi mojega vonja, se me ne bo spominjal nihče. Nihče ne bo pomislil, da bi lahko mrtva vrtnica še naprej širila opojen vonj. Toda ko bodo moji prijatelji vdihavali zrak, ki bo dišal po meni, jim bo obraze razsvetljeval nasmeh. Lahko bodo rekli: “Nisem živel zaman. Moja hoja po temi, dokler ni zacvetela moja vrtnica, ni bila zaman.” Jaz pa bom rekla: “Vesela sem, da sem bila zadovoljna, ker sem bila samo vrtnica…”

---

---

Samo tisti, ki imajo pogum, da se odrečeju dobremu, lahko dosežejo boljše.

---

Nekega dne boš tudi ti slišala vrtnice. Ko se bo to zgodilo, si ne dopoveduj, da je čudež; s tem bi namreč pozabila, da je vsak trenutek v življenju čudež. Ne pozabi, da nam govori vse, ne samo vrtnice.

---

 

Ljubezen ni ljubezen, če ljubljeni zahteva kaj v zameno.

---

 

 

Trenutno stanje duha: NUJNO rabim dopust!!! :/

Navdušujejo me pozitivne vibracije, ki se širijo z virusno hitrostjo. Pred dnevi me je zelo prijetno presenetil tale video:

http://www.youtube.com/watch?v=9lp0IWv8QZY

Z zanimanjem sem te dni spremljala gledanost le-tega. Več kot očitno gre za efekt snežne kepe, ki se kotali po hribu navzdol. Če upoštevam, da ima tale video od 11.4., ko je bil objavljen, pa do danes, že več kot  20 MILIJONOV ogledov, lahko povsem upravičeno rečem, da je sprožil pravo revolucijo – in samo v šestih dneh navdušil milijone ljudi (priporočam, da si preberete še komentarje pod posnetkom). Tole je čudovit dokaz, da lahko posameznik, ki navzven ni videti prav nič posebnega, nosi v sebi veličino, ki si je ne znamo niti predstavljati. S tem posnetkom se ne širi zgolj prelep glas, ampak ideje o sanjah, upanju, veri in tudi človeških predsodkih.

Lekcija številka 1 – je lekcija o predsodkih.

Kolikrat že samo zaradi predsodkov, ki nam mažejo očala, NE VIDIMO. Mali princ je dobro vedel, da je bistvo očem nevidno in da moramo gledati s srcem. O eni stvari sem prepričana – da je v trenutku, ko je Susan začela peti, sleherni človek v publiki začel gledati na njo iz te “srčne perspektive”. Redki so ljudje, ki tako veliko množico pripravijo do tega, da za človeško masko vidi neskončno čudovite travnike. Posebnost še zdaleč ni le v njenem glasu, temveč v njeni zmožnosti, da odpre srca in zbudi čustva. Pogled na reakcijo komisije pove vse – v njih je porušila jez in za tistih nekaj minut so se popolnoma predali.

Lekcija številka 2 – je lekcija o sanjah.

• Za sanje ni nikoli prepozno. Niti pri 35-ih letih. Niti pri 47-ih. In niti pri 90-ih. Dokler živimo, imamo možnost, da naredimo prvi korak.

• Prave sanje nikoli ne umrejo. Sanje niso slika, ki jo zgolj obesimo na steno in pozabimo, da je tam.  Lahko si rečemo, ah, ni pomembno, lahko živim brez tega, da jih doživim. Velikokrat se zgodi, da jih več ne slišimo, ker smo nehali poslušati svoje srce, ampak – sanje se ne razblinijo v nič. Ko bomo stari, se bomo – ali spominjali poti, ki smo jo prehodili do cilja, ali pa bomo polni vprašanj, očitkov in obžalovanja, da v ključnem trenutku nismo rekli življenju DA.

• Naše najgloblje želje so naš edini kažipot, ki nas popelje na pot tega, kar v resnici SMO.

• Ko ljudje vidijo v naših očeh hrepenenje, ko začutijo z nami, bodo navijali za nas. Poleg tega jim bomo vzpodbuda in navdih, da si bodo tudi sami upali – upati.

 

Zgodba o Susan Boyle me spominja na Paul Pottsa – zmagovalca predlanskega Britain’s Got Talent Show-a – skromnega mladeniča z božanskim glasom, ki je kljub neverjetnemu daru dvomil sam vase.

Od vseh youtube videov sem tega videla največkrat od vseh. In vedno znova se v meni nekaj premakne, ko vidim prelomno točko, ki se zrcali v njegovih očeh. V tistih nekaj trenutkih je nehal sanjati življenje – in začel živeti sanje.

Za konec:

Vsakdanje novice, ki kažejo svet bolj ali manj v temni luči, dušijo upanje, dušijo sanje, dušijo to, kar je lepega in spontanega v nas. Ljudje smo sestradani drugačnih zgodb – zgodb, ob katerih se vračamo k dragulju znotraj nas. Takrat začnemo razmišljati, če nemara sami sebi ne zapiramo vrat  mogočega. Veliko ljudi si sploh ne upa sanjat ravno zaradi tega, ker bi neizpolnitev preveč bolela. V takšnih trenutkih se spomnimo, da naša ladja vendarle ni narejena za pristan!

Največje bogastvo ni to, kar imamo, temveč to, kar smo! In ni lepšega – kot dati sebi in drugim priložnost, da premagamo svoj oklep in zasijemo v barvah, o katerih nismo niti sanjali.

Trenutno stanje duha: Neverjetno 🙂