Kategorija: Razmišljanja o …

Včeraj sem po dolgem času prebrala mojo najljubšo pesmico. Pesem, nežno spletena iz besed, ki so tako vsakdanje v svoji osnovi – pa vendar vsakič, ko pridem do zadnje vrstice v pesmi, del mene zalije globoka tišina. Kot bi vedno znova odprla skrinjico in zadržala dih ob pogledu na čudovito resnico in modrost.

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

Tone Pavček, slovenski pesnik, esejist in prevajalec, je umrl včeraj po daljši bolezni. Morda je zgolj naključje, da sem ravno na ta dan brskala med kupom starih mailov in našla njegovo pesem. Morda je to le še en dokaz, da del njega živi naprej v srcih ljudi, ki se jih je dotaknil s svojimi besedami.

V mislih premlevam njegove besede iz intervjuja pred tremi leti:
” … Je še zmeraj ta mulc v meni. Meni pravijo da so me vzgajale nune, frančiškani, profesorji  vzgajale so me politične organizacije, vsi mogoči, tudi ljubice in žena me je vzgajala. Vzgojili me pa niso. Ostal sem pokvarjen. In to je edino kaj je dobro. Človek mora biti sam svoj. In nekoč sem prišel na neko šolo. In so rekli: “Zdaj boste nastopili v avli za vse otroke skupaj. Nekaj povejte za dvajset minut. Kateri ste določeni, pojdite s pesnikom, ostali pa v razrede.” Potem sem vprašal, katere otroke so mi določili. Pa pravijo: “Ja, taboljše”.  Sem rekel: “Ti me ne zanimajo. Mene zanimajo tisti, ki so poredni, znajo nekaj razbiti, ki imajo konjička v sebi, samo iz tistih kaj rata.” In sem dobil potem tiste  …” (Intervju)

Ja, človek mora biti samo svoj. Žal je preveč ljudi vzgojenih, “popravljenih” in stlačenih v družbeno sprejemljiv kalup. Žal vse preveč ljudi izgubi stik z otrokom v sebi, tistim navihanim, radovednim, zaupljivim in veselim. Že res, da je imel gospod Tone 83 let, da je imel sive lase in gubice, pa vendar je bil bolj mlad in živ kot marsikateri desetletja mlajši človek. Ob njem se spomnim na čudovito misel, da se ne nehamo igrati zato, ker se postaramo, temveč se postaramo zato, ker se nehamo igrati.

In vem, da si vse to želim zase. Želim si, da živi mala Helena ravno tako dolgo kot jaz .

Trenutno stanje duha: Vnovič. In zopet. In znova.

Pozabljam, kar sem nekoč že vedela.  Osnovne zakone vesolja neopazno izgubljam pod navlako umetno ustvarjenih človeških zakonov …

Ne maram vožnje s kolesom v nižjih pestavah, ko hiperaktivno pritiskam na pedala, pa vendar se mi zdi, da se ne premikam nikamor. Veliko raje gledam, kako sprednje kolo požira potko pod njim. Razmišljam, kako zelo podoben je moj pogled na življenje. Pozabila sem, da je življenje včasih vožnja v hrib, ki ga lahko premagaš le v prvi prestavi.

Stojim ob vznožju visokega hriba. Sončnih zahodov sem natrgala že za največjo vazo, a sem še vedno na istem mestu. Nek trenutek v času me je ujel in prilepil na košček zemlje, dovolj velikem samo za vdih in izdih. Del mene čaka na čudež, čaka, da se naklon spremeni v vzporednico in bom lahko vozila kolo življenja v svojih najljubših prestavah. Že sama misel na ogromne količine energije, potrebne za nekaj ubogih centimetrov, je blazno moteča in neprijetna.

Moje noge mirujejo, cono udobja obožujejo kot majhen otrok svojega najljubšega medvedka. Pa vendar želita srce in duša naprej. Ta del nas ni narejen za pristan, je naš potok, ki se spremeni v megleno mlako, če ga ustavimo.

Vem, da se MORAM premakniti, vsaj za delček milimetra, pa čeprav v (uf!) neljubi najnižji prestavi, ki sem jo v svoji glavi krstila ze preveč počasno, da bi dohitela to, kar želim ujeti. Vem, da MORAM ponovno ustvarjati, čeprav le z drobtinicami, ker so popolne ideje zaklenjene na vrhu hriba. MORAM ustvarjati, čeprav v tem trenutku zaradi tisočih drobnih razlogov ne morem pretopiti svojih sanj v realnost.

Pozabila sem, da je neenakomeren tempo neizogiben del življenja. Pozabila sem, da nič ni narobe, če se kdaj pa kdaj ustavim in sedem na klopco, pobožam rožico ob cesti in s pogledom objamem nebo. Vse, kar je zaklenjeno v hiški na vrhu hriba, bo počakalo name, saj imam samo jaz ključ.

Za začetek pa tole … ustvarjeno v prvi prestavi …  zato, ker sem si obljubila, da začnem točno tukaj, točno zdaj in točno pri tej za-znoret-počasni vožnji .


Otroški vozički so darilo za kolegico, ki bo kmalu mamica :

Trenutno stanje duha: Po skoraj 8-ih mesecih ponovno klikniti gumbek za objavo – imam skoraj malce treme, hi hi 🙂

Na poti v službo sem začela pisati novo zgodbo v beležnico mojega srca in še preden sem sedla za računalnik, sem vedela, da sem po treh mesecih končno našla zgodbo, ki jo želim dokončati tudi na virtualnem koščku papirja. Pa ne zato, ker bi bila tako posebna in neobičajna, temveč zato, ker je tako žalostno vsakdanja.

V tistih redkih trenutkih ko se peljem z avtobusom, izberem sedež v zadnji vrsti. Čeprav je bila danes večina sedežev še vedno prostih, je prisedla k meni punca, po letih sodeč lahko rečem kar mlada ženska. Že na prvi pogled je bila videti drugačna.

“A imate fanta”, je bilo njeno prvo vprašanje.
“Ja, imam.”
“Jaz ga nimam. Sem tako osamljena. Nimam prijateljev.”
“Nobenega prijatelja nimaš?”
“Ne, nobenega.”
“Kaj pa starši?”
“Mama ni prijatelji. Jaz bi rada imela prijatelje. Ampak jih je tako težko najti. Sem jih iskala, pa jih ne najdem”.
“Ja, res je težko. ”

Želela sem si, da bi moje besede zvenele bolj sočutno, tolažilno, pa sem začutila v grlu nekaj težjega od ogromnega kamna, nekaj kar je pritiskalo na zavoro in zamrznilo besede. Kot bi na misiji nemogoče iskala radirko za osamljenost in hkrati vedela, da ne obstaja. Ja, osamljenost lahko prelepiš z obližem, lahko uporabiš staro oguljeno “vse bo še v redu” frazo, vendar veš, da bo ob prvi vlagi zaradi solz lepilo popustilo in spet bo tam. Še večja. Še globlja.

Ogromno podobnih zgodb je varno skritih za zaklenjenimi protivlomnimi vrati in redko kje najdeš človeka, ki tako iskreno in brez sramu sname masko z umetno narisanim nasmehom. To je še en razlog, zakaj je Prijatelje težko najti. Pravo Prijateljstvo je druženje brez mask, pomoč pri previjanju ran in nežen dotik, ki ne povzroča dodatne bolečine. In bolj dragoceni od čistih diamantov so trenutki ko veš, da ga ne motijo tvoje brazgotine, saj vidi le človeka pod njimi …

Trenutno stanje duha: Razmišljam kako zelo drugačen bi bil svet, če bi imel vsak človek Prijatelja …

Danes so vrstice, ki sem  jih prebrala v knjigi Igra angela, zaposlile moje male sive celice z vzletom s steze druge perspektive. Glavni junak knjige, pisatelj, je pomagal prijateljici pri njenih prvi korakih v pisateljski karieri. Ko jo je vprašal, zakaj ne piše in mu je odgovorila, da nima navdiha, je potrkal tudi na moje srce. Pozabila sem točne besede, ob katerih sem se nasmehnila, tako posrečene in hkrati resnične so bile. Njegova teorija je zvenela nekako takole: Navdih je zadnjica na stolu, komolci na mizi in stiskanje možganov, dokler ne dajo nekaj od sebe.

Vidim sebe, kako dan za dnem potrpežljivo čakam na navdih. Pa ne na kakšen navaden navdih, pod nobeno točko opisa ne sme biti povprečen. Navdih bi naj bil vendar nekaj veličastnega, nekaj, kar bo ustavilo korak mimoidočih in povečalo njihove zenice za najmanj 50 odstotkov. Število dni, ko je tišina iz mojega kreativnega laboratorija edina pesem, je že dovolj veliko za pevski zborček (takšen nemi seveda ).

Danes sem se s škarjami sprehodila po blagu, čeprav priznam – ideja ni dovolj velika, da bi prekrila majhno kartonsko sonce, kaj šele pravega žarečega. In to samo zato, ker sem danes razmišljala, da je navdih res največkrat prišel za mano, me potrepljal po ramenu in prijazno pozdravil šele takrat, ko sem nehala gledati na uro in ga po malem preklinjati kot gosta, ki zamuja, medtem ko je slastno kosilo vedno bolj mrzlo, suho in neokusno. Navdih ni dogodek, ki ga lahko do sekunde natančno zapišeš v planer. Spominja me na otroka, spontanega in veselega, dokler ga ne začneš zaklepati v ječo in oblikovati po svojih željah. Ja, morda bo nekdo rekel, da je trmast, ampak jaz bi rekla, da ima svoj pravi jaz, je zvest samemu sebi in šele takrat, ko  mu dovoliš biti, pokaže svoj zaklad.

V tem trenutku: jaz, zadnjica na stolu, komolci sicer ne na mizi, ker bi potem mogla tipkovnico obesiti na strop  in stiskam iz možganov, kar se pač da. Navdih? Malce pa se mi je res nasmehnil tako od daleč in mi pomagal premikati prste po tipkovnici. Prav gotovo je bilo seme resnice v pisateljevih besedah. Čakati in sploh ne poizkusiti, je preverjena formula za prazen list papirja, navdih bo pa že prišel, če se bomo tudi sami potrudili, mu dovolili svobodo, namesto da bi ga vlekli za ušesa .

Trenutno stanje duha: (Bolj ali manj) potrpežljivo čakam 🙂

Na začetku poletja vedno vidim kamion, katerega ponjava že skoraj poka zaradi gneče toplih trenutkov. Zaloga se mi zdi ogromna in vsako leto si prisežem, da jih bom zaučila več kot leto poprej. Vsako leto znova pa se takrat, ko se začnejo dnevi in stebriček živega srebra termometra opazno krčiti, zavem skoraj neopaznega polzenja žarkov skozi luknje vsakodnevnih obveznosti. Kako minute, ure, dnevi in meseci izginjajo, najbolj začutim ravno v poletnih dneh.

Velikokrat razmišljam, da je ravno to namen letnih časov in gub na obrazu. Če bi bilo vedno vse enako, bi se minljivosti in toka časa zavedali veliko manj. Čeprav velikokrat prelagamo in odlagamo vrstice na naših spiskih in se nam zdi čas neusahljiv izvir sekund, drobci peska v ogromni peščeni uri našega življenja potujejo v kraj brez vrnitve.

Vem, da bom ob mehkem padanju jesenskega listja in tišini prvih snežink znova ujela misli o minljivosti. Vem, da si bom ponovno želela ujeti več trenutkov sredi listja in pustiti več stopinj na snegu kot v preteklem letu. Tako, zdaj pa grem brskat pod ponjavo kamiona in z obema rokama objemat preostale sončne žarke tega poletja.

Trenutno stanje duha: Kovčki in kup knjig že čakajo … še samo nekaj uric, jupiii 🙂

Razmišljam o Naravi, ki me je v teh dneh pocukala za rokav in opomnila, da je najboljša učiteljica življenja. Ko v deževnem vremenu hrepenim po soncu, velikokrat pozabim, da preveč sončnih žarkov poškoduje kožo. Narava že ve, zakaj nosi v svoji torbi sončne in deževne dni. Medtem ko se z dežnikov v rokah jezimo na dež, se rastline znova prebujajo v življenje. Kako malokrat se zavedamo, da je s človekom enako. Odpiramo dežnik in se skrivamo za njim pred solzami, rože na našem vrtu pa žalostno izgubljajo sledi življenja. Dež … sonce … vse je natanko tako, kot mora biti, vse to potrebujejo rože in vse to potrebuje človeška duša, da raste in cveti.

Po mojem obrazu se (končno!  ) sprehaja veter. Po zelo dolgem in zelo vročem tednu  oblaki ponovno zapirajo pot sončnim žarkom. Kapljic dežja še ni, ampak v oblakih vidim obrise in obljubo. In od danes naprej imam nov rek iz družine zadežjemvednoposijesonce: “Za soncem vedno pada dež”. Ne glede na to, kako vroče in nevdržno je v naši duši – gospod Dež je že na poti z ogromnim vedrom vode v roki. Morda je obtičal v prometnem zamašku, morda zamudil trajekt, ali pa naletel na nekoga, ki ga je potreboval bolj kot mi – ampak prav gotovo ni pozabil na nas .

Trenutno stanje duha: Refresh-ed 🙂