Ko Hodiš, Pojdi Zmeraj Do Konca

Včeraj sem po dolgem času prebrala mojo najljubšo pesmico. Pesem, nežno spletena iz besed, ki so tako vsakdanje v svoji osnovi – pa vendar vsakič, ko pridem do zadnje vrstice v pesmi, del mene zalije globoka tišina. Kot bi vedno znova odprla skrinjico in zadržala dih ob pogledu na čudovito resnico in modrost.

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

Tone Pavček, slovenski pesnik, esejist in prevajalec, je umrl včeraj po daljši bolezni. Morda je zgolj naključje, da sem ravno na ta dan brskala med kupom starih mailov in našla njegovo pesem. Morda je to le še en dokaz, da del njega živi naprej v srcih ljudi, ki se jih je dotaknil s svojimi besedami.

V mislih premlevam njegove besede iz intervjuja pred tremi leti:
” … Je še zmeraj ta mulc v meni. Meni pravijo da so me vzgajale nune, frančiškani, profesorji  vzgajale so me politične organizacije, vsi mogoči, tudi ljubice in žena me je vzgajala. Vzgojili me pa niso. Ostal sem pokvarjen. In to je edino kaj je dobro. Človek mora biti sam svoj. In nekoč sem prišel na neko šolo. In so rekli: “Zdaj boste nastopili v avli za vse otroke skupaj. Nekaj povejte za dvajset minut. Kateri ste določeni, pojdite s pesnikom, ostali pa v razrede.” Potem sem vprašal, katere otroke so mi določili. Pa pravijo: “Ja, taboljše”.  Sem rekel: “Ti me ne zanimajo. Mene zanimajo tisti, ki so poredni, znajo nekaj razbiti, ki imajo konjička v sebi, samo iz tistih kaj rata.” In sem dobil potem tiste  …” (Intervju)

Ja, človek mora biti samo svoj. Žal je preveč ljudi vzgojenih, “popravljenih” in stlačenih v družbeno sprejemljiv kalup. Žal vse preveč ljudi izgubi stik z otrokom v sebi, tistim navihanim, radovednim, zaupljivim in veselim. Že res, da je imel gospod Tone 83 let, da je imel sive lase in gubice, pa vendar je bil bolj mlad in živ kot marsikateri desetletja mlajši človek. Ob njem se spomnim na čudovito misel, da se ne nehamo igrati zato, ker se postaramo, temveč se postaramo zato, ker se nehamo igrati.

In vem, da si vse to želim zase. Želim si, da živi mala Helena ravno tako dolgo kot jaz .

Trenutno stanje duha: Vnovič. In zopet. In znova.