Stojim ob vznožju visokega hriba. Sončnih zahodov sem natrgala že za največjo vazo, a sem še vedno na istem mestu. Nek trenutek v času me je ujel in prilepil na košček zemlje, dovolj velikem samo za vdih in izdih. Del mene čaka na čudež, čaka, da se naklon spremeni v vzporednico in bom lahko vozila kolo življenja v svojih najljubših prestavah. Že sama misel na ogromne količine energije, potrebne za nekaj ubogih centimetrov, je blazno moteča in neprijetna.
Moje noge mirujejo, cono udobja obožujejo kot majhen otrok svojega najljubšega medvedka. Pa vendar želita srce in duša naprej. Ta del nas ni narejen za pristan, je naš potok, ki se spremeni v megleno mlako, če ga ustavimo.
Vem, da se MORAM premakniti, vsaj za delček milimetra, pa čeprav v (uf!) neljubi najnižji prestavi, ki sem jo v svoji glavi krstila ze preveč počasno, da bi dohitela to, kar želim ujeti. Vem, da MORAM ponovno ustvarjati, čeprav le z drobtinicami, ker so popolne ideje zaklenjene na vrhu hriba. MORAM ustvarjati, čeprav v tem trenutku zaradi tisočih drobnih razlogov ne morem pretopiti svojih sanj v realnost.
Pozabila sem, da je neenakomeren tempo neizogiben del življenja. Pozabila sem, da nič ni narobe, če se kdaj pa kdaj ustavim in sedem na klopco, pobožam rožico ob cesti in s pogledom objamem nebo. Vse, kar je zaklenjeno v hiški na vrhu hriba, bo počakalo name, saj imam samo jaz ključ.
Za začetek pa tole … ustvarjeno v prvi prestavi … zato, ker sem si obljubila, da začnem točno tukaj, točno zdaj in točno pri tej za-znoret-počasni vožnji 
.
Otroški vozički so darilo za kolegico, ki bo kmalu mamica 
:
Trenutno stanje duha: Po skoraj 8-ih mesecih ponovno klikniti gumbek za objavo – imam skoraj malce treme, hi hi 🙂
