Razmišljam o Naravi, ki me je v teh dneh pocukala za rokav in opomnila, da je najboljša učiteljica življenja. Ko v deževnem vremenu hrepenim po soncu, velikokrat pozabim, da preveč sončnih žarkov poškoduje kožo. Narava že ve, zakaj nosi v svoji torbi sončne in deževne dni. Medtem ko se z dežnikov v rokah jezimo na dež, se rastline znova prebujajo v življenje. Kako malokrat se zavedamo, da je s človekom enako. Odpiramo dežnik in se skrivamo za njim pred solzami, rože na našem vrtu pa žalostno izgubljajo sledi življenja. Dež … sonce … vse je natanko tako, kot mora biti, vse to potrebujejo rože in vse to potrebuje človeška duša, da raste in cveti.
Po mojem obrazu se (končno! 
) sprehaja veter. Po zelo dolgem in zelo vročem tednu 
oblaki ponovno zapirajo pot sončnim žarkom. Kapljic dežja še ni, ampak v oblakih vidim obrise in obljubo. In od danes naprej imam nov rek iz družine zadežjemvednoposijesonce: “Za soncem vedno pada dež”. Ne glede na to, kako vroče in nevdržno je v naši duši – gospod Dež je že na poti z ogromnim vedrom vode v roki. Morda je obtičal v prometnem zamašku, morda zamudil trajekt, ali pa naletel na nekoga, ki ga je potreboval bolj kot mi – ampak prav gotovo ni pozabil na nas 
.
Trenutno stanje duha: Refresh-ed 🙂
This is cool!