Film: Morje v meni

Naljubši so mi filmi, ki temeljijo na resničnih dogodkih. Nekaj posebnega je na zgodbah, ki niso umetno ustvarjene na papirju, ampak so se nekoč in nekje zgodile. Občutek, ko gledam umetne “junake”, se ne more primerjati z resničnimi. S tistimi, ki so navdihnili mnoge s svojo življenjsko zgodbo. Takrat razmišljam o prepletanju usod, o prepletanju poti človeških duš, in o zgolj navideznih naključjih.

Španski film Mar Adentro  (Morje v meni) je bil že dolgo časa na mojem seznamu filmov, ki so se mi “izmuznili”, a so vsekakor vredni ogleda. Film, posnet po resnični zgodbi, je bil leta 2004 nominiran za Oskarja (za najboljši tujejezični film).

Ramón Sampedro se je rodil leta 1943 v Xuñu v Coruñi. Z 19 leti se je vkrcal na norveško ladjo, da bi prepotoval in spoznal svet. Pri 25 letih je pri plavanju doživel nesrečo, ko je skočil v preplitvo vodo in si ob udarcu na morsko dno zlomil vrat. Ostal je paraliziran od vratu navzdol in ostanek življenja preživel privezan na posteljo. Živel je s svojo družino. Hotel je umreti, vendar mu je popolna ohromelost onemogočala, da bi uresničil svojo odločitev. Sklenil je ustvariti zakonski precedens, da bi izvršil svoj namen. Njegova zahteva se je leta vlekla po sodiščih in bila pogosta tema časopisnih člankov tako doma kot v tujini, vendar ni prinesla želenih rezultatov.

Čeprav se Ramón fizično ni mogel premikati, je premikal srca soljudi. Besede, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin:

• “Ko ne moreš pobegniti in se moraš nenehno zanašati na druge ljudi, se naučiš jokati z nasmehom.”
• “Življenje ni obveza, temveč izbira.”
• “Če nekoga zares ljubiš, mu pustiš oditi.”
• “Oseba, ki me resnično ljubi, bi mi pomagala umreti. To je ljubezen.”

Števec prvih korakov: 25/365