Henri Charriere (1906–1970) je postal svetovno slaven prav zaradi Metulja. Bil je francoski obsojenec, ki so ga leta 1931 zaradi umora poslali na prisilno delo v Francosko Gvajano. Obsodili so ga na dosmrtno prisilno delo v krutih zaporih, čeprav je do konca življenja trdil, da ni kriv. Pripoved popisuje njegovih devet poskusov pobega. Čeprav so mnogi dvomili v pristnost pisateljeve izpovedi, je delo postalo kultna knjiga mnogih generacij, njegova zgodba pa je bila po letu 1973, ko so posneli istoimenski film (dodajam na seznam Poglej :)) , še močneje zasidrana kot simbol neustavljivega hrepenenja po prostosti.
Kljub trditvam, da si je večino dogodkov “izposodil” od sojetnikov, je zgodba napeta kot gumica ter polna pretresljivih vrstic. Prikaz zaporniškega življenja me je spomnil na resnično življenje. So ljudje, ki se oklepajo svojega še tako ubogega življenja in ne tvegajo, saj bi lahko izgubili še tisto malo, kar imajo. In so ljudje, ki nikoli ne nehajo sanjati, in tvegajo popolnoma vse za to, kar bi lahko bilo.
