Te vrstice imam v mislih zapisane že od včerajšnjega večera, a me prstki niso ubogali in veke so se utrujeno zapirale. Vem, da bom morda zvenela kot pokvarjena plošča, saj sem o tem pisala že vsaj nekajkrat. In že vnaprej se opravičujem, ker bom to stran plošče v prihodnosti vrtela še in še :).
Iščem pravo besedo za točno določen občutke v moji notranjosti in pravzaprav ne najdem približka. Dolga leta je bilo ustvarjanje na stranskem tiru, sedaj je cel dan (prisežem, še sanjam o tem :)) zapolnjen s stvarmi, povezanimi z ustvarjanjem. Zaenkrat poganjam korenine, se učim in iščem. Trdno upam, da bo nad koreninami pognalo nekaj prav posebnega. Kdorkoli, ki resnično dela predano s celim svojim bitjem, bo natanko vedel o čem govorim. Nekaj, česar ne moreš natančno določiti, te kot vrtinec odnese s seboj v poseben svet, znotraj katerega se popolnoma izgubiš, a hkrati tudi resnično najdeš.
Tisto, kar sklene krog in mi pokaže smisel poti bolj jasno od najbolj jasnega vremena (spet se ponavljam kot pokvarjena plošča :)) je občutek, ko nekoga razveselim s svojimi izdelki. Takrat se mi zdi, da dobim veliko več, kot dam. Takrat čutim, da sem na pravi poti.
Pred dnevi sem poslala tole družinico metuljčkastih verižic soblogerki na Ednevniku. Prijetno presenečena sem fotografije verižic našla v njenem zapisu. Vrstice, da so ji polepšali dan, so polepšale dan tudi meni. Seveda nisem pozabila na dve soblogerki, ki sta me prav tako ZELO razveselili: ZavestnaSamost in Klotilda. In nisem pozabila na lepe komentarje, ki mi dajejo dodatno energijo za naprej, HVALA :).
Metuljčkomer: 276/365
Trenutno stanje duha: Danes začenjam že 10-i mesec metuljčkastega projekta 
