Na začetku tega projekta sem bila bolj pozorna na številke. Čutila sem, kako dnevi izginjajo neznano kam in jih merila na ravnilu dolžine enega leta. Kot bi preverjala, na katerem odseku poti se v tistem trenutku nahajam.
Zapisi na blogu so sedaj že krepko pognali korenine v dnevno rutino in zabrisali pomen številk. Ne gre več le za projekt enega leta, ampak za projekt mojega življenja. Za nekaj, kar ne želim zgolj “prestati” in narediti kljukice, ampak za nekaj, kar želim živeti. Tudi po preteku teh 365-ih dni.
Čez nekaj dni bom zaplavala v drugo polovičko poti. Kot kaže še tu in tam vendarle opazim, kjer se nahajam :). Prvič sem začela razmišljato o tem, če bom koncu tega projekta izbrala novega. Kandidatov še ni, ampak kdo ve, kaj se bo pletlo po moji glavi takrat. Vedno bolj se zavedam besed, da je pot bolj pomembna od cilja :).
Da malce razbijem uhančkomanijo, sem se danes odločila za metuljčkast obesek za ključe – v oranžni barvi, ki jo zadnje čase kar malce zanemarjam.
Metuljčkomer: 180/365
Trenutno stanje duha: 
