Včeraj je minilo natanko dve leti, odkar sem prejela diagnozo raka na dojki. In včeraj sem na sončnem Konjiškem maratonu pretekla 5 km. Morda se komu to ne zdi veliko – a zame je ❤️.
Po zaključenem zdravljenju je bilo moje telo tako izčrpano, da nisem zmogla niti po stopnicah. Pripraviti ga do tega, da zmore preteči 5 km, ni bilo enostavno.
Sem se pa v tem času učila biti nežna do sebe, namesto da bi svoje telo obsojala, ker me je ‘pustilo na cedilu’. Učila sem se potrpežljivosti in vztrajnosti – dveh stvari, ki sta bili vedno moji šibki točki.
Prej sem odnehala, ko je postalo pretežko. Vse sem želela doseči takoj. Vlagati trud, ko napredek ni bil takoj viden – to zagotovo nisem bila jaz.
Danes pa resnično čutim, kako sveto je telo. Je naš edini dom. Ne moremo ga zamenjati, ko ga zanemarimo ali začne razpadati.
Zato ravnajmo z njim nežno, skrbno in spoštljivo ❤️.
P. S. Hvala vsem, ki ste navijali zame.
