Poročila sva se le nekaj dni, preden sem začela s kemoterapijo. Bila sva samo midva – brez prič, brez fotografa (za spomin naju je fotografiral prijazen matičar).
Šele dan pred poroko sva prevzela prstana in iskala oblačila za ženina. Čeprav nisem nameravala imeti obleke, sem jo povsem nepričakovano zagledala na obešalniku v trgovini. Bila mi je kot ulita. Imela sem občutek, da je čakala name.
Včasih se stvari enostavno sestavijo, brez truda, kot da nas podpira celotno Vesolje ✨.
Kljub temu – ali pa prav zato, ker sva bila le midva – je bilo čudovito.
Ko se je moj svet rušil, je bila najina poroka tista svetla lučka, zaradi katere je bilo vse videti manj temno ❤️.
Iskreno ne vem, če bi zmogla skozi to težko bolezen brez moči in podpore mojega izjemnega moža.
Hvala za čudoviti dve leti, dragi David ❤️.
