Metuljčkomer: 17/365
Ogromno življenjskih resnic lahko zrecitiram na pamet in brez napake. Teoretični izpit znanja v šoli življenja bi zagotovo opravila z eno najvišjih ocen. V praksi pa moj velecenjeni um velikokrat odpove. Enostavni zapisi iz knjige teorije se v praksi velikokrat izkažejo za blazno čudno matematično matriko z morjem neznank. Ni univerzalne formule za učenje življenjskih lekcij. Gre za notranji proces iskanja rešitve, ki je unikaten za vsakega izmed nas.
Danes razmišljam o eni izmed lekcij, pri kateri sem malce zarjavela: zadrževanje stvari je znak našega nezaupanja v vesolje in njegove zakone. S tem mu sporočamo: “Drago vesolje, ne zaupam ti glede nove pošiljke, zato bom zelo skrbno pazila na to, kar imam”. In ko radodarno vesolje deli darila, ga ne dobimo le zato, ker ga zaradi polnih rok ne moremo prijeti.
Morda bi morala na tem mestu zapisati vsak stavek 100-krat, da bi se bolj zasidral na pravo mesto :). Ustvarjalnega materiala, ki se mi zdi najbolj poseben, neponovljiv in ga imam v majhnih količinah, se dotaknem s težkim srcem. Varčujem ga za čas, ko bom imela ideje, vredne tega materiala. Kaj pa če ima vesolje zame nov paket, jaz pa se oklepam starega? 🙂
Za konec pa še uhančki in metuljček št. 17. Mimogrede – včerajšnji tulipan je danes še vedno enako lep :).
Trenutno stanje duha: Polknice na očeh se zapirajo proti moji volji 🙂
