Metuljčkomer: 18/365
Kadar sem dovolj pozorna, vidim rdečo nit, speljano skozi moje življenje. Dogodki in misli se nadgrajujejo, dopolnjujejo, povezujejo. V včerajšnjem zapisu sem se dotaknila zakonov vesolja. Danes sem v popolnoma drugem kontekstu ujela misel, povezano ravno s temi zakoni. Vesolje se nenehno spreminja. Nič ni večno. Vse raste, izginja, se spreminja. Celo oceani in gore so danes drugačni, kot so bili včeraj. V tem trenutku smo tudi mi drugačni, kot smo bili pred minuto. Vsaka celica našega telesa se spreminja s časom. Seveda gre za miniaturne spremembe, pa vendar je seštevek teh sprememb čez čas mogoče videti s prostim očesom.
To je hkrati opomin v sončnih trenutkih in tolažba v deževnih. Občutki veselja se bodo slej ko prej pretopili v žalost. Če se zavedamo minljivosti vsega, bomo znali bolj uživati v toploti. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da bo še tako veliko jezero žalosti, bolečine ali jeze, nekoč presahnilo. Tudi to, kar se zdi nerazgradljivo in močno, sčasoma razpade.
Še en dokaz, kako se vse spreminja, je tale komplet. Zelena barva mi ni bila nikoli všeč, če bi pobrskala po omari, gotovo ne bi našla niti enega samega oblačila v tej barvi. V zadnjem času sva z zeleno zakopali bojno sekiro in spoznavam, da ne grize in je čisto ok :). Podobna zgodba je doletela sivo barvo. Ja, vse se spreminja :).