Na poti :)

Kljub temu, da imam v preteklih tednih sindrom kroničnega pomanjkanja časa, vedno pogosteje mislim na blog. Mislim na vse, kar bi želela napisati, pa droben pesek v peščeni uri polzi prehitro.

Ne, ne bom čakala na popoln trenutek, ko bom imela dovolj časa za VSE. Lekcija, da se moram naučiti delati majhne korake in raje narediti le delček, kot pa sploh ne, že pošteno trka na moja vrata. Življenje je kar naenkrat postalo tako zelo hitro. Vse, za kar sem se trudila leta in leta, se je pričelo odvijati in me z nadzvočno hitrostjo srkati vase.

Vse pogosteje razmišljam o besedah Steve Jobsa, sedaj jih razumem … če še niste našli, iščite naprej, ne ustalite se … ko boste našli, boste vedeli … Sedaj vem, zakaj se je moja ustvarjalna pot ustavila, zavedam se pomena ovir. Vse, kar sem počela v preteklosti, ni bilo TISTO pravo zame. Sedaj vem, da sem morala najti svojo lastno pot. Sedaj vem, da moraš spremeniti smer, če ustvarjaš nekaj, v kar se moraš siliti. Moraš najti nekaj, česar enostavno ne moreš nehati delati. Nekaj, kar bi delal, če ti ne bi nihče plačal, če ne bi nihče kupil. Nekaj, ob čemer so tvoji prstki tako nemirni in srček tako poln, da teče preko.

Ena izmed novosti, ki mi napolni baterije, so prstančki, oblečeni v blago, ostale pokažem naslednjič :).