Danes sem veselo zakorakala v deveti mesec, kar pomeni da sem uspešno preplula natanko dve tretjini metuljčkastega projekta. Ob dnevih, ki so temnejši od običajnih in se mi zdi metuljčkasta domača naloga povsem odveč, se veselim konca poti. Pa vendar je ogrooomno svetlih in mavričnih dni, ko si želim upočasniti kazalce. Takrat razmišljam o vseh metuljčkastih idejah in o tem, kako veliko prehitro bo minilo tole leto. Prehitro, da bi lahko vse ideje pretopila v realnost.
Se kar malce raznežim ob misli na slovo čez štiri mesece, čeprav že sedaj vem, da sem prerasla uradni projekt, metuljčki so zaznamovali mojo ustvarjalno pot za vedno in povezali delčke, ki ji nisem znala sestaviti v celoto. Sedaj VEM bolj kot kdajkoli prej: Včasih čutimo, kako nas nekaj, česar ne znamo niti opisati, vleče v točno določeno smer. Razum nam šepeta, da vse skupaj nima smisla. Razum nam govori, da je 1+1 lahko le 2. Pa vendar srce sešteva po svoje, vidi lahko stvari, ki jih um ne more dojeti. Zaupati srcu, da bo seštelo tako, kot je najbolje za nas, in tvegati – to jaz imenujem Pogum :).
Ah ja, tako sem se izgubila v svojih mislih, da sem skoraj pozabila 🙂 – danes sem stestirala novo šablono. Zadovoljna z rezultatom :).
Metuljčkomer: 246/365
Trenutno stanje duha: Jupiii 🙂
