Avtor: Helena

Včeraj sem izvedela, da te ni več med nami v fizičnem svetu. Zato sem šla v hrib še zate. Ker si tudi ti oboževala naravo in hribe, dokler si zmogla.

Draga sošolka, hvaležna sem, ker sta se najini poti po tolikih letih križali – si pa želim, da bi naju pripeljalo skupaj kaj bolj prijetnega od bolezni. Čeprav je bila tvoja diagnoza veliko bolj resna od moje, čeprav so bile tvoje bolečine močnejše, se nisi nikoli pritoževala. Nosila si toliko teže na svojih ramenih, a si kljub temu želela pomagati drugim. Bodrila in opogumljala si men, medtem ko si šla sama skozi pekel.

Zdaj sem jaz še vedno tukaj, vsak dan močnejša, ti pa si tam nekje za mavrico. A sem vesela zate, ker vem, da te ne boli več. Zdaj si svobodna ❤️.

Želim si, da bi te imela možnost bolje spoznati. Želim si, da bi šli na več sprehodov. Želim si, da bi večkrat premlevati modrosti, ki jih lahko prinese le tako težka preizkušnja, kot si jo prestajala ti. Pogrešala bom tvoj širok nasmeh, ki je grel bolj od poletnega sonca – tudi takrat, ko sem vedela, da nisi dobro.

Kako resnična je misel: “Ljudje bodo pozabili, kar si rekel, pozabili bodo, kar si naredil – a nikoli ne bodo pozabili, kako so se počutili ob tebi.” Zelo živo se spominjam trenutka, ko sem te po dolgih letih videla na obletnici mature. Občudovala sem, kako si se pogovarjala z vsemi, vsakomur prisluhnila s tako iskrenim zanimanjem, ki ga premorejo redki. Ja, takšna si bila … vsakomur si dala občutek, da je pomemben. Brez sodb, le globoko sočutje.

Ko sem izvedela, da si že takrat vedela, da se je tvoj sopotnik Rak, vrnil, sem te občudovala še bolj. Imela si vse razloge, da bi mislila le nase – a tebe so bolj zanimala življenja drugih. Želela si razumeti, zakaj je nekdo takšen, kot je. Želela si videti onkraj mask.

Redki so ljudje, kakršna si bila ti ❤️. Sem ti želela to velikokrat povedati … a saj veš, včasih gredo besede težko iz jezika. Včasih verjamemo, da bomo imeli še priložnost, da zberemo pogum in jih izrečemo – a potem zmanjka časa. In včasih mislimo, da ljudje, ki so tako čudoviti, to že vedo.

Ampak zdaj razmišljam, da morda nisi vedela, kako te vidimo ljudje okrog tebe – in mi je žal, da ti vsega tega nisem povedala. Zato ti povem sedaj, ker vem, da me slišiš.

Vesela sem zate, da si svoja zadnja leta živela še bolj v zavedanju tega, kar je zares pomembno. Da si kljub vsemu živela bolj polno, kot bo večina kdajkoli. Odnosi so pomembni, to si govorila vedno znova in znova. Govorila si o ljudeh, navzven uspešnih, a v sebi praznih.

Oh, ko bi le več ljudi imelo tako močno željo ŽIVETI, kot si jo imela ti. Ko bi le več ljudi videlo svet skozi tvoje oči. Ko bi le več ljudi imelo tako čisto srce. Potem bi bil svet lepši ❤️.

Morda se je na koncu vdalo tvoje telo, a tvoj um se ni nikoli. Le kje si našla toliko moči v sebi? Imela si upanje, do zadnjega verjela v to, da se čudeži dogajajo.

Hvala za čas, ki si ga podarila meni – čeprav si vedela, da ga nimaš več veliko. Hvala za spodbudo in podporo. Zaradi tebe se mi je zdelo moje breme lažje.

Pošiljam ti objem tja gor med angele ✨, vem, da se imajo dobro v tvoji družbi ❤️.

Helena

Včasih me je že bližina rojstnega dne spravila v sabo voljo. Takrat sem še bolj premlevala o svojem neskončnem seznamu brez kljukic ter o tem, kako brez smisla se mi zdi moje življenje.

Zdaj, ko sem bila tako blizu temu, da me več ne bi bilo tukaj, sem se začela zavedati, kako dragoceni so rojstni dnevi. Vsak rojstni dan pomeni, da smo v dar prejeli 365 dni, polnih možnosti in priložnosti. 365 dni za ljubezen in dejavnosti, ki hranijo našo dušo ❤️.

Ko enkrat dojameš, da to, da še vedno živiš, ni samo po sebi umevno, da so mnogi prejeli manj let, kot si jih ti, potem je vsak rojstni dan razlog za praznovanje. In tako sem letos svoj rojstni dan preživela v veselju in globoki hvaležnosti za čas, ki mi je dan. Nisem ga praznovala le zase – praznovala sem tudi za tiste, ki so zdaj nekje nad mavrico in so svoje rojstne dneve že porabili.

Tako da … ko naslednjič dodaš novo številko svojim letom, ne “tolči” po sebi zaradi vsega, kar nisi opravil – ampak raje povabi ljudi, ob katerih ti je prijetno, in skupaj proslavite darilo še enega čudovitega leta ❤️.

V letu 2024 ti želim ❤️:

✨ Da prepoznaš svoje prave želje – tiste, ki izhajajo iz tebe, ne pa od družine, partnerja ali družbe.
✨ Pogum, moč, energijo in fokus, da jim slediš z odprtim srcem.
✨ Zaupanje, da se vse odvija točno tako, kot je najbolje zate.

Prepričana sem bila, da se meni ne more zgoditi. Ne le zato, ker ne poznam nikogar, ki bi tako vzorno skrbel za svoje telo in imel tako nepopisano zdravniško kartoteko, temveč zato, ker verjamem, da Življenje nameni najtežja bremena močnim ljudem, ki jih zmorejo nesti. In jaz sebe nikoli nisem štela v kategorijo močnih ljudi. Nežna, jokam za “vsako figo”, z ultra občutljivim telesom. Ko sem zatipala bulo v prsih, me ni skrbelo, zato je bil toliko večji šok, ko sem slišala iz ust zdravnika: “Tkivo je rakasto. Žal mi je.” Sedaj vem, o čem govorijo ljudje, ko doživijo šok – zdi se ti, da gledaš film, glavna oseba tega filma pa je nekdo drug, nikakor ne TI. Diagnoza ni bila zame le šok – bila je tudi opomnik, da je čas, da pogumno izberem in izrazim sebe. Da je čas, da se neham sekirati za vsako malenkost in skrbeti, kaj bodo drugi rekli. Čas, da spustim strahove, zamere in obsodbe.

Za mano je 5 mesecev kemoterapij (na sliki sem jaz med zadnjo kemoterapijo), izguba dolgih las, operacija, obsevanja, soočanja s posledicami tako agresivnega zdravljenja. Bilo je precej težkih trenutkov, tudi takšnih, ko sem razmišljala, da raje umrem, kot da grem skozi to izkušnjo. Ni se zdravilo le telo, zdravila se je moja duša. Vse, kar sem tlačila vase celo življenje, se je čistilo. Pa vendar je bilo v tem paketu poleg bolečine zapakiranih veliko dragocenih lekcij:

Biti nežen in občutljiv ne pomeni, da si šibek – čeprav sem to dvoje vedno enačila.

Misli, s katerimi se hraniš, so enako ali celo bolj pomembne od hrane, ki jo vnašaš v telo. Lahko ješ super zdravo hrano – a če se hraniš s strahovi, zamerami ter obsodbami, če si ne dovoliš živeti SEBE – ne moreš biti zdrav.

Odnos s seboj je najpomembnejši odnos, ki ga boš kdajkoli imel. Do sebe se vedi kot do svojega najboljšega prijatelja, spodbujaj se, namesto da se kritiziraš – pa ti bo vsaka celica tvojega telesa vračala to ljubezen.

Moč uma je neverjetna. Nikoli ne bom pozabila, kako se je moje telo odzvalo na besedo Rak. Nekaj dni pred diagnozo sem pretekla svoj prvi 5km Maraton, dan po diagnozi pa sem komaj zmogla preteči tretjino te razdalje. Glas v moji glavi je kričal: “Ti imaš raaaaka, ti si na smrt bolna, ti ne zmoreš!”. Kljub temu, da nisem bila nič bolj bolna kot na dan maratona, je moje telo popolnoma odpovedalo, ker je verjelo umu. Takrat sem svojega sopotnika poimenovala Mak, po eni od mojih najljubših rožic. Kemoterapije sem preimenovala v Nežnoterapije – in si vsakič predstavljala, kako vestno opravijo svoje delo, nato pa nežno zapustijo moje telo.

Ko se nehaš spraševati “Zakaj se je to zgodilo meni” in začneš spraševati: “Česa me to uči”, se vse spremeni. Prvo vprašanje te postavi v vlogo žrtve, drugo pa v vlogo vodje lastnega življenja.

Dovoli si čutiti vsa čustva, ne le tista družbeno sprejemljiva. Ko so mi ljudje govorili “samo pozitiva”, me je imelo, da bi koga mahnila. Povsem ok je, če si prestrašen, žalosten, jezen, razočaran, zlomljen. Čustva želijo biti videna, slišana, želijo ti pokazati pot. Tlačenje čustev vodi v bolezen – zato najdi način, kako jim prisluhniti in nato spustiti – preko dnevnika, terapevta, boksanja vzglavnika, dolgih sprehodov … karkoli pač deluje zate.

Sprejmi 100% odgovornost za svojo srečo. Nihče ti ničesar ne dolguje. Ni naloga drugih ljudi, da te osrečijo – tako kot ni tvoja naloga, da njih osrečiš.

Bodi srečen že ZDAJ. Uživaj na vsakem koraku poti, ne le na cilju. Tudi če nisi zdrav, če si brez denarja, ali nimaš nečesa, kar si želiš, se lahko vprašaš: “Kako si lahko polepšam TA trenutek, ta dan? Kaj lahko naredim, da bo bolj poln?”.

 Ne moreš biti osredotočen na dve stvari hkrati – in imaš izbiro, na kaj se boš osredotočil (tudi takrat, ko si prepričan, da nimaš izbire). Ko sem izbrala zaupanje, ni bilo prostora za strah. Ko se mi je uspelo osredotočiti na nekaj lepega, ni bilo prostora za slabost. Ko sem se izbrala biti hvaležna za vse, kar imam, nisem premlevala o tem, česar nimam.

Odpusti si. Najprej sebi (to je najtežji del), nato vsem, ki so te kakorkoli prizadeli ali razočarali. Tudi če si naredil stvari, ki jih ocenjuješ kot napake, tudi če si naredil stvari, ki se jih globoko sramuješ. Kljub vsemu si čudovita, edinstvena duša.

Pogumno sledi srcu in izrazi sebe. Presneto, nehaj že iskati potrditev in dovoljenje pri drugih ljudeh, da lahko živiš, kot želiš. Nikomur ti ni treba “polagati računov” – le samemu sebi. Tudi če nihče ne razume, zakaj si nečesa želiš. Vedno bodo ljudje, ki se s tvojimi izbirami ne bodo strinjali – a boš samo zaradi njih zatajil samega sebe?

Dovoli drugim, da pogumno izrazijo sebe. Da so, kakršni pač so. Ne sodi, saj ne poznaš njihovih ran. Ne pričakuj, da se bodo spremenili tebi na ljubo.

Sprejmi, česar ne moreš spremeniti, namesto da porabljaš dragoceno energijo – raje jo vlagaj v nekaj, kar lahko spremeniš.

V nesreči prijatelja spoznaš. Spoznaš pa tudi, kdo ni tvoj prijatelj oz. kdo zate ne bi naredil toliko, kot bi ti zanj, če bi bila situacija obratna. Boleč, pa vendar zelo hiter način, da prefiltriraš krog ljudi, v katere vlagaš svoj dragocen čas.

Življenje ti nikoli ne naloži več, kot zmoreš nesti. Vsaka težka situacija ti hkrati odklene dodatno notranjo moč in pripelje v tvoje življenje vse, kar potrebuješ, da greš skoznjo. Zaupaj.

Ko si v temnem tunelu, samo hodi. Leva noga pred desno, desna pred levo. Dokler ponovno ne zagledaš svetlobe.

Namen težke preizkušnje redko razumemo, ko se pojavi pred nami. Zakaj je bila tako zelo pomembna, se razkrije šele potem, ko je za nami.

Edita v knjigi Čudeži opisuje svojo borbo z rakom. Kot da to še ne bi bilo dovolj, je ob tem doživela še tragedijo – »hujšo od najhujše preizkušnje v življenju«, je zapisala v knjigi. V gorah se je smrtno ponesrečil njen sin Simon.

Utrinki iz knjige ❤️:

• Ko delamo nekaj z vsem svojim bitjem, z vso dušo, skoraj ni možnosti, da nam ne bi uspelo.
• Lahko bi govorili o čudežih, a v resnici so čudeži samo stvari, sestavljene v neko celoto po nam neznani logiki. 
• Vsak dan sem ponavljala, naj se vsi moji celični zapisi, stare travme, miselni vzorci, vezani na bolezen, odprejo, razjasnijo, pozdravijo in razrešijo, da bom lahko zaživela v čisti ljubezni in svetlobi. 
• Za cilj sem si zadala, da ne razmišljam. Da ne mislim na nič, da samo sprejmem, ne sodim, ne poskušam spreminjati in nadzorovati. Ko ti uspe spustiti nadzor in brezpogojno sprejmeš vse, kar ti življenje pripelje na pot, se šele lahko resnično osvobodiš. 
• Pomembno je le, kako kvalitetno nam uspe preživeti naš dan. Koliko radosti nam uspe vtkati vanj, koliko ljudi osrečiti. 
• Orli ne bežijo pred nevihto, ampak izkoristijo veter, da se dvignejo še višje. Življenjske situacije pridejo kot nevihta. Izkoristimo jih kot orli, ne kot kokoši, ki se umaknejo v kokošnjak.