Če ste prebrali čudovito knjigo Ti povem zgodbo? (nekaj zgodbic iz knjige najdete tudi na blogu), povem vam avtorja ne rabim posebej predstavljati. Argentinec Jorge Bucay je mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb in eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. Knjiga Ljubiti z odprtimi očmi je njegova druga knjiga na moji bralni polički.
Čeprav mi je bila Ti povem zgodbo? bolj pri srcu, saj obožujem zgodbe, sem tudi v tej našla nekaj vrstic zase. Gre za zgodbo z zabavnim zapletom, ki pa je hkrati tudi izjemen vodnik po ljubezenskih odnosih. Nekaj drobtinic in knjige :):
- “Najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi raje poiskali še ene celote?”
- “Ko postanemo celovita oseba, ki ne potrebuje drugega za preživetje, bomo zagotovo našli nekoga enako izpolnjenega, s katerim si bomo lahko delili, kar imamo.”
- “Bistvo partnerske zveze ni rešitev, temveč srečanje. Ali boje rečeno – srečanja. Jaz s tabo. Ti z mano. Jaz s sabo. Ti s tabo. Midva s svetom.”
- “V naši osebnosti, naši biti, obstajajo skriti vidiki. Da bi jih lahko videli, potrebujemo ogledalo. Edino ogledalo, v katerem se lahko uzremo, je drugi. (…) Najboljše, najnatančnejše in obenem najbolj kruto ogledalo pa je partnerski odnos. Samo takšen odnos lahko do podrobnosti odrazi naše najboljše in najslabše lastnosti.
- “Pari se razidejo zaradi istih reči, zaradi katerih so se združili.”
- “Težave vsakega para so v resnici osebne težave posameznika, vpletenega v odnos. Kdor je zmožen ljubiti, bo namreč v drugem vedno našel nekaj vrednega ljubezni.”
- “V medosebnih odnosih moramo pustiti prostor bolečini in zmedi, ki splavata na površje, ko se odrečemo svoji strategiji. To je prava pot domov. Pot do kraja, kjer se srečata človeški duši. To je pot ljubezni.”
- “Življenje lahko živimo kot vlakovodja, ki natanko ve, kam gre in kakšna je pot do tja. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom.”
- “Minili so časi, ko so bile najožje družinske vezi varen in udoben zapik. Zdaj nas prav te zveze postavljajo na križišče, kjer se moramo odločiti, v katero smer bomo zavili. Lahko se trmasto oklepamo starih in oguljenih receptov, čeprav ne dajejo več dobrih rezultatov, saj jih je naš način življenja prehitel. Po drugi strani pa lahko težave v odnosih, ki jih srečujemo na poti, izkoristimo sebi v prid in izurimo najboljše lastnosti, ki jih človek skriva c sebi: zmožnost spoznanja, sočutje, smisel za humor, modrost in vztrajnost pri iskanju resnice. Če izberemo slednjo možnost, nam bo odnos omogočil poglabljanje povezanosti s svojim jazom in z ljudmi, katerim smo naklonjeni, ter razširil našo zavest o tem, kar smo.”
- “Ko se odpremo za intimnost, ljubezen, povezavo s partnerjem, se obenem izpostavimo trpljenju in bolečini. Sila, ki nas žene, da se prepustimo čustvom in ustvarimo povezavo, trči ob naš prirojeni čut za varnost, samoobrambo. Čutimo namreč, da se s predajanjem partnerju izpostavimo in postanemo ranljivi. Ko rečemo “ne” bolečini, rečemo “ne” tudi ljubezni, in kar je najhuje, s tem rečemo “ne” tudi samemu sebi.”
- “Ljubezen in bližina se zgodita samo, ko se nekomu odpremo in pokažemo svoj pravi obraz. To pa je seveda nemogoče narediti, če čepimo v oklepu ali se skrivamo v svoji strukturi. Ko se zaljubimo, se na začetku nevede odpremo in povežemo s svojim resničnim jazom. Prav zato je zaljubljenost nekaj čudovitega, saj nam omogoči, da se pokažemo take, kot smo. Zaljubljenost je srečanje dveh pristnih bitij. Vsi vemo, da to ne traja dolgo. Prej ali slej se pokažejo ovire, navade, težnje in obrambni mehanizmi. Naučiti se moramo, da je edini način za premostitev teh ovir, če jih sprejmemo kot dejstva, namesto da si pred njimi zatiskamo oči ali jih projiciramo na partnerja. To ne pomeni, da moramo zavreči svojo trenutno identiteto, saj smo jo zgradili, da bi se lažje spoprijeli z življenjskimi težavami. Pomeni le, da jo moramo dobro opazovati, jo do obisti spoznati in ukrepati takoj, ko začne delovati nam v škodo. Predlagam naslednje: opazujmo, kako se odraža naša prisotnost v svetu. Zavedati se moramo tistih vlog, ki zavirajo naš osebni razvoj.”
- “Ljudje pridemo v “kompletu” in ljubiti pomeni, da sprejmemo človeka v celoti, ne da bi ga skušali spremeniti. In začeti moramo pri sebi. Najprej moramo sprejeti sebe. Sprejemanje ne pomeni, da se vdamo v usodo v veri, da ne moremo ničesar izboljšati. Ravno nasprotno; prepričana sem, da nam prav sprejemanje in umirjenost prineseta resnične spremembe. Vse se spreminja v svojem naravnem ritmu. Če se tega zavedamo, se brez strahu predamo, saj vemo, da ne bomo obtičali na mestu, ker življenje teče naprej. Čeprav se sliši protislovno, je res, da s tem, ko si prizadevamo za spremembe, zaviramo naravni tok sprememb. Po drugi strani pa sprejemanje pomeni dopuščati naravni tok sprememb, ki se bodo dogajale tudi, če si zanje ne bomo prizadevali. Živeti pomeni biti nenehno v gibanju: tega ne moremo spremeniti.
Misel dneva: Čas je dragocen diamant, zato temu primerno ravnaj z njim. Marsikaj lahko nadomestimo, zamenjamo, popravimo, izgubljene minute so nenadomestljive.
Števec prvih korakov: 14/365
