Helena – Stran 5 – ElenaHelena

Na poti :)

Kljub temu, da imam v preteklih tednih sindrom kroničnega pomanjkanja časa, vedno pogosteje mislim na blog. Mislim na vse, kar bi želela napisati, pa droben pesek v peščeni uri polzi prehitro.

Ne, ne bom čakala na popoln trenutek, ko bom imela dovolj časa za VSE. Lekcija, da se moram naučiti delati majhne korake in raje narediti le delček, kot pa sploh ne, že pošteno trka na moja vrata. Življenje je kar naenkrat postalo tako zelo hitro. Vse, za kar sem se trudila leta in leta, se je pričelo odvijati in me z nadzvočno hitrostjo srkati vase.

Vse pogosteje razmišljam o besedah Steve Jobsa, sedaj jih razumem … če še niste našli, iščite naprej, ne ustalite se … ko boste našli, boste vedeli … Sedaj vem, zakaj se je moja ustvarjalna pot ustavila, zavedam se pomena ovir. Vse, kar sem počela v preteklosti, ni bilo TISTO pravo zame. Sedaj vem, da sem morala najti svojo lastno pot. Sedaj vem, da moraš spremeniti smer, če ustvarjaš nekaj, v kar se moraš siliti. Moraš najti nekaj, česar enostavno ne moreš nehati delati. Nekaj, kar bi delal, če ti ne bi nihče plačal, če ne bi nihče kupil. Nekaj, ob čemer so tvoji prstki tako nemirni in srček tako poln, da teče preko.

Ena izmed novosti, ki mi napolni baterije, so prstančki, oblečeni v blago, ostale pokažem naslednjič :).

Ujeti trenutki

Trenutki, ujeti na rojstodnevni zabavi. Zaenkrat se me (še?) ne izogibajo v širokem krogu, ko kot Japonci skačem okrog s fotoaparatom 🙂 .

Utrinki iz tečaja fotografije :)

Fotografija. Ena tistih reči, do katerih sem izgubila veselje, saj fotografije kljub trudu niso bile TO. Tako je postal fotoaparat bolj ali manj orodje za arhiviranje mojih izdelkov. Za rojstni dan se mi je izpolnila želja, ki se je že dolgo potikala po mojem seznamu – moj dragi me je vpisal na tečaj fotografije.

Dobila sem veliko več, kot sem pričakovala. Želela sem se naučiti uporabljali funkcije, ki so bile zame španska vas, pa sem poleg znanja dobila še vagone davno izgubljenega navdušenja nad ujetimi trenutki. Če vam povem, da sem po učnih urah prihajala domov s tako širokim nasmehom, da nisem mogla zvečer niti zaspati, vam povem vse 🙂 . Zavedam se, da je pred mano dooolga pot, saj je fotografija veliko bolj obširno in zahtevno področje, kot sem si predstavljala.

Prilagam utrinke iz našega mini foto izleta. Zaradi dežja smo se podali pod streho – na tržnico med branjevke, jagode, šparglje in še kaj 🙂 . Nekatere fotografije sem pretopila v črno-bele, všeč mi je pridih brezčasnosti. Ok, priznam, če bi jih secirala, bi našla kup napakic. Ampak kdor pričakuje popolnost že kar na začetku, je tako ali tako norec 🙂 . Tudi izdelki v fazi učenja si zaslužijo priznanje, saj so stopničke, brez katerih ne moremo rasti.

V teh nekaj tednih sem postala fan-ica portretov. Ali ni lepo videti nasmejane obraze starejših ljudi? Navihani nasmeh namesto zagrenjenosti polepša dan. Mimogrede – gospa iz spodnje fotografije šteje 93 let in še vedno prodaja rožice.

Le kakšne modre zgodbe se skrivajo za gubami tega simpatičnega gospoda?

Tehtnice, ki počasi tonejo v pozabo. So pa simpatične in delujejo tudi takrat, ko moderna tehnika zataji:

Seveda sem “navalila” na meni najljubše sestavine.

Ena izmed tečajnic “pod krinko”, je zakamufrirala svoj fotoaparat z rožicami.

Zaključni vtisi? Kljub dežju smo preživeli čudovito dopoldne 🙂 .

Pinki :)

Tile copatki niso popolnoma “sveži”, ampak so darilo za posebno punco, ki tako kot jaz obožuje metulje, živahne barve ter ustvarjanje. Sedaj, ko že krasijo njena stopala, jih lahko pokažem brez strahu, da bi pokvarila presenečenje 🙂 .

Ne vem za vas, ampak zame je črno-bela kombinacija s pinki pridihom ena izmed najbolj fantastičnih kombinacij vseh časov 🙂 .

MusicHolic :)

Tile copatki so mi še posebej pri srcu. Zakaj? 🙂

Ker je izdelovanje moških copatov zame izziv, saj ne morem uporabiti svojih standardnih lepotnih dodatkov – pisanega blaga, gumbkov, pentljic. Kljub temu, da se del mene upira, ko mora iz cone udobja, mi dajejo izzivi zagon ter možnost za rast.

Ker je napis MusicHolic zahteval posebno natančnost. Kdor me pozna, ve, da sem “mahnjena” na vse, kar diši po popolnosti.

Ker je kombinacija črne & bele ena mojih najljubših.

Ker so kljub preprostosti videti fantastično 🙂 .

Čeprav sem tole zadnjo črtico prihranila za konec, je najbolj pomembna, saj daje smisel mojemu ustvarjanju – ker sem s copatki razveselila novega lastnika, ljubitelja glasbe (baje bo še spal v njih 🙂 ).

Uhančki za lepši dan :)

Po dooolgem času sem ugasnila šivalni stroj in se lotila uhančkov – pisanih & pozitivnih, za lepši dan :).

Veganjeze :)

Odkar sem črtala iz svojega jedilnika meso, sem iskala njami vegansko (brez soje) različico omake bolognese, ki sem jo v svojih mesnih časih oboževala. Rezultat trenutnega navdiha je omaka, ki je nekakšen hibrid med golažem (veliko čebule), ter omako bolognese (začimbe, tekstura). Jed, ki je in bo še zagotovo velikokrat na jedilniku, saj je MMMMM :).

Priprava (za dve osebi):

– Čez noč namočiš 100g rdeče leče. Spereš jo v hladni vodi. Voda v loncu, kjer se bo kuhala leča, mora biti prav tako hladna (sicer bo kuhanje trajalo celo večnost). Dodaš ščepec timijana in lovorjev list (za okus in lažjo prebavljivost).

– Na segreto olivno olje vržeš pol žličke origana, pol žličke bazilike, četrt žličke timijana.

– Čez slabo minutko dodaš nasekljaš zeeelo veliko čebulo (ali dve manjši), ter jo popražiš na olivnem olju (na majhnem ognju, po potrebi dodaš nekaj kapljic vode, da postekleni in ne postane rjava, ker saj veste, rjava čebula je težka za naše želodčke).

– Dodaš na drobno narezan korenček ter rdečo papriko.

– Ne pozabi pristaviti lonca za testenine – s to omako se še posebej ujemajo pirini peresniki 🙂 .

– Čez nekaj minut dodaš omaki vejico peteršilja ter konzervo pelatov (komaj čakam na poletje in sveži paradižnik, mmm 😛 ). Od množice pelatov, ki sem jih do sedaj preizkusila, so moji najljubši NaturPur (videti so najbolj zreli in imajo najmanj kiselkast okus).

– Ko postane omaka dovolj gosta, dodaš lečo. Počakaš nekaj minutk, da se okusi prepojijo.

– Peresnike lahko vmešaš kar v omako.

– Ne pozabi na skodelico sveže, super zdrave zelene solatke 🙂 .

Jojo Moyes: Ob tebi

Vem, kot papiga ponavljam besede, da knjige pravzaprav berejo nas. Odklepajo čustva, rušijo pregrade ter gradijo mostove.

Ob tebi je roman, ki me je ujel nepripravljeno, dotaknil se me je globlje od vsega, kar sem prebrala v zadnjem času. Ljubezen. Prelomnice, ki presekajo življenje na dvoje. Odločitve. Izbire. Ne, knjige nisem prebrala, “pojedla” sem jo v dveh dneh, kljub 560-im stranem. Del zgodbe me je spominjal na fantastični francoski film Prijatelja (obvezno ga dodajte na seznam, če še ga niste pogledali), a njeno sporočilo je poglavje zase.

Majhen nasvet za nežne dušice: preden pričnete prebirati vrstice, se oborožite s paketom robčkov 🙂 .

Ko nehamo rasti, začnemo veneti

Čeprav imam toooliko za povedati o odpiranju novih vrat, o sestavljanju novih spoznanj, je v slovarju premalo besed. Kljub mini frustracijam, ker se prsti ustavljajo na tipkovnici, sem vesela, saj so ravno občutki, ki jih ne znamo opisati in preliti na papir, najbolj dragoceni. Pristna čustva, globlja od oceanov, so neprecenljiva. Včasih so lahkotnejša od helijevega balona, včasih težja od gora, a vedno povezana z občutkom, da ŽIVIM.

Morda bo zvenelo kičasto, pa vendar vam povem, da je bila odločitev za oddih od virtualnega raja ena najboljših odločitev, kar sem jih lahko sprejela na trenutni točki življenja. Sebe in svoje življenje sem videla iz popolnoma nove perspektive.

Redno pospravljanje in čiščenja navlake v stanovanju jemljem mogoče celo preveč smrtno resno. Verjamem, da je potrebno narediti prostor za novo, svežo energijo. A nikoli nisem načrtno čistila svojega življenja (in priznajmo si, naš notranji svet je pomembnejši iz zunanjega). Nikoli si nisem vzela časa za resen razmislek o “smetenju” življenja z nepomembnimi rečmi, ki ne delajo iz mene boljšega človeka in ne prispevajo k osebni rasti. Če je naš notranji svet nabit z navlako, ni prostora za sveže ideje in obtičimo na mestu. In ja – brezciljno brskanje po internetu ter “visenje” na družabnih omrežjih še kako prispevata svoj delež k zasičenosti notranjega sveta. Ne rabite verjeti mojim besedam, priporočam vam, da vsaj za kak dan ali dva pospravite računalnik. Preberite knjigo, ki čaka na vas na polički, pojdite v naravo, obiščite prijatelja. Naredite nekaj samo zase in se napolnite s svežo energijo.

Priznam, lažje in udobneje je živeti z načrti na papirju. Trdo delo, redno čiščenje notranjega sveta in odpovedovanje “drobnim” razvadam ne zveni privlačno. Pa vendar predolgo bivanje v coni udobja zelo drago plačamo. Z malodušjem, zdolgočasenostjo, občutkom ujetosti.

Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem se dokopala v tem času, je to, da potrebujem spremembe, potrebujem izzive, potrebujem občasne izlete izven svoje cone udobja. Ko nehamo rasti, začnemo veneti. Če želimo rasti, moramo biti močnejši od nevidne sile, ki nas vedno znova vleče nazaj v cono udobja in se z vsemi štirimi upira spremembam.

Prvi večji izlet iz cone udobja so drobižnice, ki sem se jih po začetnih ne ravno uspešnih poskusih končno ponovno lotila. Izboljšala sem kroj, podlogo. Vaja, vaja, vaja in še enkrat vaja, dokler ne bodo nastale drobižnice, ki bodo ustrezale mojih visokim standardom :). Čeprav te prve drobižnice niso popolne, sem se kar zaljubila v njih 🙂 .

21 dooolgih dni brez virtualnega raja

V zadnjem času na dolgo in široko razmišljam o tem, kako zelo pogrešam notranjo rast ob izzivih ter gibanju izven cone udobja. Slaba stran tega, da sem sama svoj šef, je ta, da sama sebi težko postavim cilje, ki niso previsoki, a hkrati tudi ne postavljeni prenizko (“stretch, but don’t stress”). Določanje omejitev je še ena plat samodiscipline, v kateri ne blestim.

Začela sem razmišljati o novem celoletnem projektu, ki bi me vsak dan premaknil malce dlje. Ampak v enem letu se utegnejo moje želje in cilji tako zelo spremeniti, da bi projekt izgubil svoj namen. 21 dni bo dovolj, sem si rekla. 21 dni ponavljanja naj bi zadostovalo za ustvarjanje novega vzorca v možganih.

Kot prvi izziv sem si zadala 21 dni brez brskanja po spletu, brez Facebook-a, brez bloga 🙁 , brez Pinteresta 🙁 🙁 in seveda brez virtualnih ustvarjalnih klepetov 🙁 🙁 🙁 . Vsakih nekaj dni bom pregledala e-pošto ter opravila najbolj nujna naročila materiala. Ko sem prečesala svoje opcije, sem prišla do zaključka, da moram ta del vendarle pustiti. Si bom pa za te nujne opravke izposodila fantov računalniku, mojega bom pospravila v kot omare. Pa pa.

Za marsikoga bi bilo to mala mal’ca. Zame ne bo, to že sedaj vem. Zame je virtualni svet neskončni vir navdiha, idej, materiala. Skratka – RAJ. Ampak saj veste, v vsaki dobri stvari je nekaj slabega, in tudi v tej je. Velikokrat se ujamem v zanko in ob računalniku izgubim nepotrebno energijo, zapravim svoje najbolj produktivne urice. Po domače povedano “zabluzim” – pojav, ki je najbrž marsikomu med vami še predobro poznan. Bliža se čas sejmov in vso svojo energijo bi rada usmerila v zares pomembne stvari. V ustvarjanje, gibanje ter v iskanje drobnih stvari, ki me napolnijo z veseljem.

Se vam oglasim po “izolaciji”, kdo ve, morda se bo v tem času zgodilo kup blazno zanimivih reči. Morda bom postala neznansko poduhovljena 😀 . Vsekakor bom s to potezo naredila prostor za nove dogodivščine realnega sveta 🙂 .

Vaši komentarji na blogu so v tem času vsekakor dovoljeni in še kako dobrodošli. Mi bodo polepšali dan, ko se vrnem 🙂 .

Za konec pa še posnetek, ki ga želim deliti naprej. Na Norveškem so naredili preizkus, kako se ljudje odzovejo, ko vidijo otroka v stiski. Na avtobusni postaji zmrzuje deček brez bunde, ki ga očitno zebe. Videti sočutje in človečnost v ljudeh … neprecenljivo.