Marsikdo že ob omembi Valentinovega zavije z očmi. Če bi razmišljala o skomercializirani plati tega dne, bi tudi jaz. Se strinjam, en dan pozornosti / kičastih daril v letu ni dovolj, da pokažeš ljubezen.
Kljub vsemu zbuja ta dan v meni pozitivna čustva. Življenje teče tako hitro, da si moramo tu in tam načrtno narediti prostor za pozornost ter razvajanje. In vsak dan, ko se tega zavedamo, je dragocen. Vsak dan, ko naredimo nekaj zase ter za ljudi, ki so zasidrani globoko v naših srcih, je dragocen še veliko bolj. Da se razumemo – seveda je en dan letno premalo. Je pa začetek.
Če je to dan ljubezni, nikakor ne smemo pozabiti na najpomembnejšo osebo v našem življenju – NAS. Podarimo si nekaj, kar potrebujemo. Čas, pozornost, toplo kopel, … Pokažimo in povejmo si, da se imamo radi.
Zaradi ustvarjanja sem zanemarila delčke, ki mi polepšajo dan. Zato si bom danes podarila nežne ritme iz zaprašenega arhiva. Delim jih z vami, morda tudi vam narišejo nasmeh na usta 🙂 .
Saj poznate tisti čudoviti občutek, ko se maksimalno potrudite, da bi nekoga osrečili, pa se veselje vrne nazaj k vam – in to pomnoženo? 🙂 . Navdih za tokratni zapis sta dva dogodka, ki sta mi v zadnjem času ostala v prav posebnem spominu. Prvi se je zaključil z iskricami in hvaležnostjo v očeh starejše gospe, ko sem ji sešila majčko za orientalski ples. Ko je odhajala, mi je stisnila roko in tako iskreno, kot že precej časa nihče, rekla, da je vesela, da me je spoznala.
Drugi dogodek se je pričel s Cupi. Cupi je vzdevek lastnice kuharskega bloga, ki se strašno rada potepa med kuhinjskimi poličkami. Ko sem posebej za njo izdelala copatke, me je prijetno presnetila s svojim zapisom na blogu.
Če preberete, kaj je zapisala, boste vedeli, o čem govorim :). Cupi, še enkrat hvala za vrstice, ki so mi polepšale dan. Ko sem dobila material, sem se lotila predpasnika v stilu copatkov, saj mora imeti vsaka prava kuharica popoln predpasnik :).
Priznam, tole ponovoletno ustvarjalno pavzo sem potrebovala bolj, kot sem sprva mislila. Velik del časa sem namenila pospravljanju materiala, ki ga bom sedaj, ko se podajam v šiviljske vode, potrebovala manj. Začela sem iskati blago ter gumbke za novo kolekcijo predpasnikov, oblekic, copatkov in toaletk. Uiii :). Razmišljala sem o tem, v katero smer želim iti naprej.
Ko se začneš bolj resno ukvarjati z ustvarjanjem in gradnjo svoje znamke, se začneš zapleteti v iskanje formule za uspeh. Začneš razmišljati o tem, kaj bi bilo zanimivo za prodajo. Vse lepo in prav, seveda je potrebno upoštevati tudi ta faktor. A iskanje odgovorov lahko zamegli sliko in začneš pozabljati, zakaj sploh počneš, kar počneš. Del neokrnjenega veselja prekrijejo drobna razočaranja, saj naenkrat vse dojemaš bolj osebno.
Zavedati sem se začela, da je postal moj cilj pomembnejši od poti. Zavedati sem se začela, da iščem zunaj sebe. “Popolnost ni takrat, ko nimamo več ničesar dodati, temveč takrat, ko nimamo več česa odvzeti.” Če sem iskrena, je vsega okrog mene preveč. Preveč želja, preveč različnih poti, preveč ciljev. In ravno to je tisto, kar je po moje najtežje. Izluščiti posebnost, ki te loči od ostalih ustvarjalcev, ter odstraniti vse nepotrebno. Spoznati, kaj od vsega počneš z NAJvečjo strastjo in kaj lahko narediš zares odlično.
Vem, naučiti se moram prisluhniti sami sebi, ločiti nianse in odtenke, ki so med seboj na prvi pogled podobni, a pomenijo nekaj povsem drugega. Ok, dovolj filozofiranja, gremo na praktični del :).
Predpasnik. Iz blaga iz rožicami, ki me je zelo prijetno presenetilo. Z gumbki, ki so tako luštni, da bi jih najraje pojedla (čeprav vem, da bi mi bilo potem žal, hihi :)). Predpasnik me spominja na pomlad – kljub sveže zapadlemu snegu.
Tako, tole je moj mini novi začetek, vem da jih bo še mnogo, pa vendar mi bo tale ostal v posebnem spominu :).
Vsak dan je enako dober za novi začetek. Ne rabimo čakati na naslednji rojstni dan, prvi dan v letu ali kateri drugi časovni mejnik, da bi uvedli spremembe. Pa vendar je začetek tega leta sovpadel z zelo močnim občutkom, da moram preoblikovati delčke svojega življenja. Če nekaj enostavno ne deluje, moramo narediti drugače, a ne? Neumnost je vedno znova delati enako in pričakovati drugačne rezultate.
V preteklem letu sem doživela drobne zmage, a porazov ter razočaranj je bilo veliko več. Če drži rek, da moramo za uspeh povečati število porazov ter napak, potem je za mano odlično leto :).
Čutim, da se nekaj spreminja, rojeva na novo. Spreminjajo se moje želje, pogledi, prepričanja. Odkopavam koščke, ki so bili vedno v meni, le zavedala se jih nisem. Moj svet se nenehno postavlja na glavo in nazaj na noge. Včasih imaš svojo zgodbo za eno in edino resnico, pa te življenje nauči, da se motiš.
Morda bo zvenelo smešno, ampak občutek imam, da šele sedaj odraščam, šele sedaj se razvijam v osebo, kakršna bi morala biti že zdavnaj, a zaradi takšnih in drugačnih razlogov nisem bila. “Late bloomer” bi lahko imenovala ta pojav :). Morda sem po rasti podobna kitajskemu bambusu? 🙂 “Potem ko smo posadili seme, približno pet let ne bo na spregled ničesar – razen majcenega poganjka. Rastlina se razvija pod zemljo; ima zelo zapleteno koreninsko strukturo, ki se razpreda, nastaja vodoravno in navpično v zemlji. Konec petega leta začne kitajski bambus rasti zelo hitro, dokler ne doseže višine 25 metrov. “
Tudi na ustvarjalnem področju grem skozi prehod, kljub temu, da je navzven še vse videti skoraj do pikice enako. Predvsem po zaslugi sejmov ter odziva ljudi sem spoznala, v katero smer moram naprej. Upoštevala bom nasvet Steve Jobsa, ki zveni nekako takole: “Vrnite s h koreninam, k temu, v čemer ste resnično dobri. Zavrzite vse ostalo.” In to je zame šivanje, na tem področju se počutim najbolj domače. Po ovinkih in vijugah se vračam na začetek, k moji prvi ustvarjalni ljubezni. To, kar sem iskala, je bilo ves čas pred mojim nosom, le jaz sem se morala naučiti določenih lekcij. Novi pogledi, izkušnje na drugih področjih ustvarjanja ter čudoviti materiali, ki sem jih odkrila na ustvarjalnem potovanju, so vame ponovno vnesli veselje do šivanja. Morda bom čez čas začutila, da moram znova obrniti jadra, morda bo čez čas pravo zame nekaj povsem drugega. Vem le, da nas edino sledenje trenutnim željam pelje bližje temu, kar smo globoko v sebi, bližje nam samim.
Do sedaj so bili metulji rdeča nit mojega ustvarjanja, povezovali so vsa področja ustvarjanja, ki so me privlačila. Sedaj, ko postaja šivanje povezovalno lepilo, jih preraščam. Še vedno bodo v ospredju, vendar bom dodala veliko drugih vzorcev, ki so mi noro všeč, pa jih do sedaj nisem znala vtkati v metuljčkasti koncept. Veselim se nove svobode, ki jo bom s tem vnesla v ustvarjanje :). In veselim se trenutka, ko bom vam lahko pokazala to, kar zaenkrat obstaja le v moji glavi :). Do takrat me čaka veliko dela, reorganizacije, načrtovanja, iskanja. Vem, ne bo lahko. Ampak nič v življenju, kar je zares pomembno & vredno, nikoli ni :).
Za konec pa še pesmica, ki mi te dni ne gre iz glave, čeprav ni čisto “frišna” :).
“Če ti pade na tla kozarec ali krožnik, se zasliši glasen tresk. Ko se razbije okno, zlomi mizna noga ali pade slika s stene, nastane hrup. Ko pa se ti stre srce, se to zgodi v popolni tišini. Ker je strtje srca tako pomembno, bi človek mislil, da bo to najglasnejši zvok na svetu ali da ga bo spremljal nekakšne slovesen zvok gonga ali cimbal ali donenje zvona. Vendar je neslišno in skoraj si želiš kakšnega zvoka, da bi te zmotil pred bolečino. Če je že kak zvok, je notranji. Kriči, vendar tega ne sliši nihče drug kot ti.”
Ahhh, ko berem tako čudovito spletene stavke izpod peresa Cecelie Ahern, si zaželim, da bi imela tudi jaz sposobnost ustvariti tako popolne vrstice :).
Po napornem decembru je čas za mini oddih. Obvezna terapija za polnjenje baterij so zame knjige, ki sem jih predolgo zapostavljala. Obožujem svetove, prepolne domišljije, ki jih ustvarja Cecelia. Nahranijo otroški del v meni in me odklopijo od vsakdanjosti. Kljub temu, da so začinji z nežnostjo, niso kičasto osladni (limonad pa res ne maram). Po čudovitih romanih Kam si odšla ter Dar, je bil tokrat na vrsti Če bi me videla.
Ne bom pisala o preteklem letu, ne bom se obračala nazaj in delala analiz. Kolesa časa ne moremo zavrteti nazaj, ne moremo popraviti tega, za kar menimo, da bi lahko naredili drugače in bolje. Na vsaki točki življenja se odločamo in delujemo, kot najbolje znamo v tistem trenutku. Obžalovanja so nepotrebna prtljaga, ki nam reže krila. Vem, teorija je eno, praksa nekaj povsem drugega. Odpustiti samemu sebi vse, kar bi naj naredili, pa nismo, ali pa smo naredili po svojih lastnih ocenah narobe, je težje od ogromnih skal.
Pogled in energijo bom usmerila naprej ter v ločitev od vsega nepomembnega ter bolečega. Le tako bo dovolj prostora za svetlobo. Moj seznam želja zase in za vse vas, ki ste tam nekje, nekateri bližje, nekateri daleč: zdravje / pogum / rast / ljubezen / da bi sprejeli vse delčke samega sebe, si znali odpustiti in odgovoriti na še neodgovorjena vprašanja / da bi se zavedali svoje edinstvenosti, hkrati pa se počutili povezani s soljudmi. Vsi smo del nečesa večjega, le velikokrat pozabimo na to.
Sedaj, ko so me copatki popolnoma potegnili v svoj svet, se je zataknilo pri paketih z nujno potrebnim materialom :(. Kar je po eni strani tudi dobro, saj sem čas, rezerviran za copatkanje, namenila novemu projektu, ki naj zaenkrat ostane skrivnost. Vam pokažem fotografije, ko bom prilezla dovolj daleč :).
Tile trije pari so zadnji copatki, dokler me ne razveseli poštar s paketi novega materiala. Prvi so metuljčkasti, podobni tem, le da sem jih opremila s termoflisom. Drugi in tretji so izjemoma nemetuljčkasti, ampak kaj naj rečem, nekateri so bolj za pike :). Prvič sem zašila posebne personalizirane copatke – na podplatu je ime ponosne lastnice :).
Ideje, ki so v moji glavi videti fantastično, v realnosti velikokrat ne izgledajo tako dobro. Tu in tam pa sem mi vendarle posreči, da je mi je izdelek “v živo” še bolj všeč od slike v glavi. Tile copatki so me prijetno presenetili in če se vam zdi, da se spreminjam v čisto pravo copatarico, vas občutek ne vara :).
Pred časom me je prijetno nasmejal opis, ki ga je dodala ustvarjalka ob svojem luštnem unikatnem predpasniku: “Tudi če ne znate dobro kuhati, boste ob tem vsaj lepe.” :).
Jaz bi k svojim predpasnikom pripisala: “Ko si vzameš čas, da začiniš obroke z ljubeznijo, ter si hkrati oblečena v nekaj posebnega (in ne v staro razvlečeno trenerko), česar nima nihče drug v vesolju, je svet lepši :).”
Končno sem si vzela čas za fotografiranje unikatnih metuljčkastih predpasnikov. Prvi predpasnik je večji brat teh copatkov :). Predpasniki so izdelani iz bombažnega metuljčkastega blaga. Za popolnejše prileganje telesu sem dodala gubice v pasu ter elastiko v prsnem predelu. Vsak predpasnik ima žep za drobnarije ter gumbke za okras (saj veste – brez gumbkov bi bil svet dolgočasen :)).
Krmarjenje med različnimi področji ustvarjanja (šivanje, nakit, papirčkanje) zahteva več časa, energije in eurekov, a ima en veeelik plus. Izdelam lahko barvno ter stilsko ujemajoče komplete. Obleka & nakit, čestitka & nakit, predpasnik & copatki. Kombinacij je neskončno, meja je le moja domišljija 🙂 .
Obožujem obleke in oblekice, nikoli jih nimam dovolj. Zelo rada jih nosim in vsaj tako ali pa še raje jih izdelujem. Poletje je zaprlo svoja vrata, pisane vzorce so zamenjale umirjene barve, model oblek se je pretopil v toplejše različice. Ostal je jersey, ki mehko objame telo.
Tale minimalistični model obleke je v moji ustvarjalni sobici na vrhu seznama priljubljenih. Popestrimo ga lahko s šalom, pasom ali kosom prav posebnega nakita. Moj večni problem je iskanja perl ali kakršnega koli drugega materiala za nakit v odtenkih, podobnih blagu. Tokrat sem ga rešila tako, da sem izdelala prstan kar iz koščka blaga, ki je ostal od obleke. Priznajte, prstan iz blaga se sliši vsaj malce nenavadno, ampak bolj popolnega para si res ne bi mogla zamisliti 🙂 .
