Avtor: Helena

Pomlad v srcu

Ali tudi vi čutite, kako zima odhaja skozi zadnja vrata? Ne govorim le o vremenu. Govorim o spremembah, ki se začnejo v tem času leta prebujati v naših telesih, naših glavah, naših srcih. Zvončki in čudovite rumene trobentice poganjajo korenine tudi na vrtu naše notranje biti.

To sem zapisala že večkrat in prav gotovo se bom še v katerem od zapisov ponovila kot pokvarjena plošča: narava je čudovita učiteljica, polna izkušenj in modrosti.  Poletje ne more odpreti vrat, dokler zima ne zapre svojih. Ravno tako je v življenju – če zapremo ena vrata, se vedno nekje odprejo druga. Ko za seboj pustimo mraz, naredimo prostor toploti.

Že od nekdaj obožujem izdelovanje miniaturnih izdelkov. Je izziv za mojo natančnost in potrpežljivost, saj je vsaka napakica prej vidna kot na večjem izdelku. Današnji mini projekt je darilna vrečkica iz papirja in ročno izdelano pentljico iz satena. Pike so eden mojih najnovejših ustvarjalnih “fetišev” :).

Preden me postavite na zatožno klop, zaradi podaljševanja zime z ustvarjanjem zimskih motivov, naj v svoj zagovor povem, da sem si uhančke zgolj izposodila za prikaz dejanske velikosti škatlice. Zaradi ujemajoče barve so se mi zdeli kot nalašč za manekensko poziranje :). Ročno sešite mini rokavičke iz moje letošnje zimske kolekcije, so izdelane iz mehkega filc in polnila.

Metuljčkomer: 12/365

Trenutno stanje duha: Toplo 🙂

 

Zaupaj. Verjemi.

Danes je eden tistih dni, ko je glava prepolna misli in jih s težavo lovim za rep. Namesto tokratnega ribarjenja bom raje odšla za nekaj minutk na izlet v svoj notranji mirni kotiček. Vsega ni vedno potrebno zapisati ali povedati. Dovolj je čutiti in zaupati, da ne glede na to, kar se dogaja v naših glavah in srcih, ima vse svoj namen – pa čeprav ga iz naše trenutne perspektive ne moremo ujeti v vidno polje. Ko ne vidimo “vse-bo-še-dobro” dokaza z očmi in nam nihče ne more ponuditi garancije, moramo enostavno verjeti.

Današnjega metuljčka sem narisala s tankimi črnimi flomastri in jim dodala barve. Tole je bila prav posebna priložnost za moja nova Sakurina Glaze gel pisala. Noro lepe barve, svetleč gloss sijaj in neverjetno dober 3-D efekt. Se čuti reliefna oblika, ko pogladim mojega pisanega metuljčka. Sedaj imam uradno nova najljubša pisala, uiii :).

Metuljčkomer: 11/365

Trenutno stanje duha: Zdaj pa še malce večernega ustvarjanja 🙂

O hruškah in češnjah :)

Velikokrat se zalotim, da skušam samo sebe stlačiti v kalup. V kalup določenega načina življenja in načina ustvarjanja. V glavi imam sliko, kakšna bi morala biti, kaj bi morala početi. Čeprav vem, da se ta priučena slika ne sklada z mojim bistvom, se včasih težko odlepim od nje. Ampak na srečo se te slike obnašajo podobno kot lepilni trak – če ga vztrajno vedno znova odlepimo od površine, lepilo na njem izgubi moč in postane popolnoma neuporabno :).

Moja današnja metuljčkasta škatlica je topel domek za uhančke in verižico, narejeno za Dan št. 6. Moja prva ideja je bila točno takšna škatlica, kot je na sliki. Pa sem odpihnila idejo, zdela se mi je premalo popolna. Odločila sem se za drugo idejo, jo obračala na vse možne načine in skušala spremeniti v nekaj, kar bi mi dalo “to-je-TO” občutek. A ni tako tudi v življenju? Občutek nam pravi, da nekaj enostavno ni pravo za nas. Pa vendar vztrajamo, dodajamo okraske in maskiramo v nekaj, kar žal že v osnovi ni. Predstavljate si nekoga, ki mu ni všeč okus hruške. Lahko počne karkoli želi, lahko celo pobarva hruško z rdečo barvo, pa vendar ne bo imela okusa po slastnih češnjah. Face it. Bo treba v sadovnjak po češnje :). Enako velja za službo, partnerja, ali karkoli že skušamo stlačiti v “moral bi” kalup.

Da zaključim zgodbo o slavni škatlici. Naredila sem popolnoma novo, takšno ob kateri pomislim: “Ja, to je pa že bolj meni podobno.” Všeč so mi enostavne linije in oblike, nakranclanih stvari ne maram, če mene vprašate – manj je včasih res več :).

Metuljčkomer: 10/365

Trenutno stanje duha: Komaj čakam na češnje 😛 🙂

Ure, dnevi in pomlad

Vsako jutro znova si prisežem, da bom zvečer ob “normalni uri” potegnila črto čez vse, kar me kot magnet vleče vase, in odplavala v svet sanj. Pa vendar vsak dan do večera spomin na blazno težko jutranjo ločitev od mehke postelje že zbledi in pozabim na obljube. Za bolj nazorni prikaz mojega jutranjega stanja prilagam slikico (vir: internet) :).

V mislih mi odmeva besedilo pesmi So many man, so little time – moja verzija te pesmi se bi glasila “So many interesting things, so little time …” Pogledam skozi okno, noč pokriva mesto in tudi jaz jo že čutim v celicah svojega telesa. Moji možgani pa se ne vdajo, meljejo boj pridno od mlina na vodi. Toliko slik, toliko podob je še v meni in vsakega dne, ki se poslavlja, mi je žal. Ker nimam čarobne formule, s katero bi dan raztegnila kot žvečilni gumi, bo ura vedno imela le 60 minutk, dan le 24 ur.

Verjetno je ta nenehen lov za prostimi minutami posledica dejstva, da se staram. Hja, tako pač je :). Čas, ki se mi je še pred kakšnih desetletjem zdel neomejena dobrina, je sedaj zame dragocen rudnik z omejenim virom dragocenih diamantov. To, da je potrebno vsak dan ŽIVETI, ni več zgolj prazen verz in všeč mi je, da je tako :).

Delček današnjega dne so metuljčkasti uhančki iz akrilnih perlic. Zima se poslavlja in pri meni že diši po pisanih barvah in pomladi :).

METULJČKOMER: 9/365

Trenutno stanje duha: Huh, za las ujela rok za objavo 🙂

Prva čebelica :)

Priznam, premalokrat pohvalim samo sebe. Morda je to posledica mojega pojmovanja hoje po stopnicah do cilja. Stopnice v življenju so različnih oblik. Redke so stopnice, obvladljive z enim samim korakom. Še redkejše so tiste, ko lahko z enim samim korakom pustiš za seboj več kot eno. Res je, v primerjavi z morjem stopnic so naše stopinje le kapljica. Pa vendar – pohvaliti samega sebe za vsak, pa naj bo še tako majhen napredek, ni prepovedano z nobenim zakonom :). Zato dajem danes sama sebi na srce žig drobne čebelice za uspešno zaključen prvi teden kreativnega pouka :). Upam, da bodo moje besede spomnile še koga med vami na moč pohvale samega sebe, ali pa morda nekoga vam dragega.

V teh dneh se kar uspešno privajam na novo rutino. Ustvarim nekaj metuljčkastega. S tipkami na fotoaparatu skušam ujeti metuljčka. S črkami na tipkovnici skušam ujeti nek trenutek, ki ga že naslednji dan ne bo več. Zase. V spomin na prav posebno obdobje :).

Za konec pa seveda še ena stopinja – uhančki iz steklenih brušenih perlic.

METULJČKOMER: 8/365

Trenutno stanje duha: 🙂

 

Navdih je zadnjica na stolu :)

V enem od prejšnjih prispevkov sem zapisala misel iz knjige Igra angela – gre pa nekako takole: “Navdih je zadnjica na stolu, komolci na mizi in stiskanje možganov, dokler ne dajo nekaj od sebe.”

Z otroško velikimi očmi občudujem ljudi, ki ustvarjajo neverjetne stvari peresno lahkotno, skoraj mimogrede. Črke, zlepljene v čudovite zapise. Oblike sestavljene v popolno harmonijo. Ob njih se počutim kot nekdo, ki želi s topim nožem iz velikanskega kosa debla izrezati mojstrsko izdelano šahovsko figuro. Ja, tole z zadnjico na stolu in stiskanjem možganov velja zame :).

Pred kratkim sem brala knjigo O čem govorim, ko govorim o teku. Avtor svetovnih uspešnic je v knjigi zapisal, da se nima za posebej nadarjenega. Pisanje zanj ni nekaj lahkotnega, temveč trdo delo. Zanimivo, a ne. Morda bi mi tudi ljudje, katerih ustvarjanje se mi zdi tako popolno-brez-posebnega-truda, povedali podobno zgodbo. Morda sta rast in učenje le za zunanjega opazovalca prijetna poletna sapica, globinska slika pa bi razkrila viharje in poplave.

Danes sem si namesto velikih korakov privoščila čisto majhen korakec naprej – uhančki s shell in steklenimi perlicami za dan št. 7 :).

Metuljčkomer: 7/365

Trenutno stanje duha: 🙂

 

Cona udobja *6*

O življenju velikokrat razmišljam v zgodbah, koščke življenja oblačim v nenavadne oblike in rišem vzporednice. Če bi morala narisati cona udobja, bi ji nadela podobo masažnega bazenčka, polnega prijetno tople vode. Mmm. Predstavljajte si mizo, nekaj metrov oddaljeno od bazena. Na tej mizi so lepo zavita mavrična darila. Dvignete dlan nekaj centimetrov nad vodno gladino in zrak se vam zdi antarktično hladen. Da bi morali v teh vremenskih razmerah do mize? No way.

In kaj je pri tem slabega, če smo v toplem bazenčku? Saj nam je lepo, a ne? Seveda nam je – dokler se voda ne ohladi. Na tej točki začnemo namesto o dobrotah na mizi razmišljati le o tem, kako bi se vsaj za silo ogreli. Enako je v življenju. Če vztrajamo predolgo na enakem mestu, nam postane slej ko prej neudobno. Takrat si lahko oči zakrijemo z velikimi temnimi očali in se pretvarjamo, da se imamo čudovito – navsezadnje je topla odeja vse, kar potrebujemo. Vendar pa – naj bodo stekla še tako debela in temna, srce vedno pozna resnico. Pred njim ne moremo skriti občutkov nelagodja in hrepenenja po pisanih darilih.

Če nam uspe zapustiti bazenček dokler je voda še topla, morda celo ugotovimo, da zrak niti ni tako strašansko hladen, le naše telo je bilo pregreto zaradi predolgega poležavanja.

Lepo je imeti svoj bazen, topel in varen mehurček z zalogami sveže energije. Vendar imajo omejen rok trajanja, takrat se je potrebno pomakniti naprej in poiskati novega. Učenje vedno novih in novih stvari je zame eden od načinov pomikanja naprej – na začetku je običajno BRRR mrzlo in se zatika kot zarjavela veriga :).

Moj današnji metuljček so uhančki, ki sem jim nekako uspela podtakniti še verižico :).

Metuljčkomer: 6/365

Trenutno stanje duha: Malce hladno, ampak gre skozi 🙂

Čudoviti um *5*

Človeški um je naravnost neverjeten. Predstavljajte si na primer sebe, kako hodite po ulici. Okrog vas je polno informacij, ampak opazite jih le nekaj. Če bi vas nekdo čez čas vprašal o detajlih, na katere niste bili pozorni, seveda ne bi o njih vedeli povedati ničesar. Drugačna zgodba se razgrne pod hipnozo. V stanju hipnoze bi lahko opisali podrobnosti, ki se jih sploh niste zavedali. Na nezavedni ravni sicer vsrkamo vase kup informacij, ampak naša pozornost deluje podobno kot laserski žarek.

Ko o neki stvari razmišljamo več kot običajno, so naše misli usmerjene kot puščica proti določeni tarči. Morda se vam je že zgodilo, da ste želeli kupiti nov avto in se odločili za točno določen model. Kar naenkrat ste opazili na cesti ta model bolj pogosto kot sicer. Gotovo jih ni bilo več – le vaša pozornost je bila bolj usmerjena.

O človeškem umu in njegovi neverjetni sposobnosti fokusiranja sem razmišljala danes, ko sem se sprehajala po mestu. Povsod sem videvala vzorce metuljev, čeprav se gotovo niso kar čez noč pomnožili :).

Naše celotno življenje je odvisno usmerjenosti puščic. Kadar iščemo lepoto v ljudeh in dogodkih, jo najdemo. Če verjamemo, da je svet slab in poln krivic, jih bomo našli pogosteje kot lepoto.

Mojo današnjo ustvarjalno pozornost je prejela čestitka v obliki metuljčka. Ob izdelovanju sem ugotovila, da je rezanje krivulj v karton vse prej kot enostavno. Z navadnimi škarjami za papir je nemogoče ustvariti dovolj lepe linije brez deformiranja kartona. S težkim srcem sem uporabila moje najljubše mini šiviljske škarjice. Sedaj samo upam, da bodo po bližnjem srečanju s papirjem, rezale blago enako dobro kot do sedaj :).

Metuljčkomer: 5/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Vzorci in vzorčki * 4 *

Ko sem pred dobro uro lovila zadnje sončne žarke za dostojno slikanje mojega današnjega metuljčka, je v moje možgane priletelo kot pravkar ošiljen svinčnik ostro spoznanje. “Sem morda rekla en metuljček na dan skozi CELO leto??? Madonca, leto ima 365 dni, govorim o OGROMNEM številu dni. Ali se mi ni vsaj malce zmešalo?” Kot bi zasanjano nizala korake in pestovala v svojem vidnem polju le majhen košček ceste pod svojimi nogami, potem pa nenadoma dvignila pogled in zagledala pred seboj cesto brez konca. Ampak saj veste – tudi drevo, ki ga komaj objameš, je zraslo iz drobnega semena :).

Navdih za današnjega metuljčka je Zentangle – metoda ustvarjanja slik s pomočjo ponavljajočih se vzorcev. Deluje sproščujoče in je nekakšna meditacija ob popolnem osredotočenju oči na gibanje pisala in risanju vzorcev. To metodo sem odkrila šele pred kratkim in čeprav nikoli nisem risala, mi je tole povsem pisano na kožo. Vzorčki vseh vrst, ki jih lahko razporedim, kakor želim. In občutek nezemeljskega miru, mmm :).

Lep občutek je narediti nekaj samo zase. Ne zato, ker je kakorkoli koristno, ker bi s tem zaslužil ali pa koga osrečil. Le zase :).

Metuljčkomer: 4/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Dream big dreams * 3 *

Sredi današnjega hitenja in tlačenja dnevne metuljčakaste naloge med ostale obveznosti, mi je postalo popolnoma jasno tole: če želim dodati dnevu nekaj lepih trenutkov, namesto le še ene dodatne obveznosti, bom morala marsikaj spremeniti.

Za metuljčkasto pot potrebujem boljšo organizacijo časa in seveda občasno znižanje svojih kronično vse-mora-biti-popolno standardov. Čeprav se marsičesa naučim zelo hitro, se mi zatika pri ponotranjenju nekaterih pomembnih življenjskih lekcij. Morda mi bodo ti dnevni projekti pomagali v glavo vtepli dejstvo, da ne rabim vedno vsega narediti popolno. Dovolj je že, da iz danega časa in življenjskih sestavin naredim najbolje, kar zmorem – in to imenujem uspeh.

Verižica, ki sem jo naredila včeraj, se je prijazno ponudila kot navdih in hkrati tudi kot model pozirala zraven moje današnje domače naloge – škatlice iz modrega kartona. V idealno ujemajoči barvni kombinaciji sem našla le majhen košček kartona, ampak čudežno do milimetra dovolj velik za škatlico primerne velikosti za verižico. Če mene vprašate, je to dejstvo jekleno trden dokaz, da je temu modremu koščku bilo namenjeno postati točno takšna škatlica :).

Metuljčkomer: 3/365

Trenutno stanje duha: 🙂