Avtor: Helena

Sredi realnosti, v katero nisi nikoli niti za hip podvomil, saj je bila zate edina živa, se pojavi daljnogled, skozi katerega zagledaš povsem drugo realnost. Čeprav se je niti ne dotakneš, VEŠ, da je na otip popolna – pa ne v smislu absolutne popolnosti, ampak ujemanja z najglobljim delom tvoje biti. Takrat je dovolj, da ujameš sliko v mrežo za drobtinico sekunde in veš, da so tiri pod kolesi tvojega vlaka za vedno izgubljeni. Ko se vate zareže nadzemeljski občutek, izrezan iz vzporednega življenja, ki bi pravzaprav moralo biti tvoje, ne moreš nikoli več nazaj.

Ne spominjam se ure, niti dneva, ampak to pravzaprav ni pomembno. Čas je velikokrat le povsem odvečen kup pomožnih črt v naših glavah. Niti za odtenek pa ni zbledel spomin na občutek, prevelikih dimenzij za besede. Črke so le miniaturne škatle, tako neznatne v primerjavi z vesoljem občutkov.

Zgolj zaradi predstave bom skušala stlačiti tisti trenutek v največjo škatlo, ki sem jo lahko prinesla z golimi rokami. Predstavljajte si bazen, namesto vode napolnjen z nebeškim mirom, ki simetrično ovija vsako celico telesa in vsak las posebej. Tam sredi sem plavala, v srcu prepričana, da je namenjen meni. Čez delček sekunde se je kanal zaprl in natanko takrat je pokrov skrinje, v katero sem se vedno bala pogledati, razpadel na milijone neštetokrakih zvezd.

Rezanje kot diamant trdnih korenin mojega sveta boli z neopisljivo intenzivnostjo. Misel na drug, srcu tako tesno prilegajoč svet, da ni prostora za najbolj drobne zračne mehurčke, deluje protibolečinsko bolj kot najmočnejše tablete. Nekje za zidom, ki ga ne morem otipati, niti najti, obstaja svoboda metuljev in sreča pikapolonic. Tam biva ljubezen, čistejša od bele barve in nežnejša od najbolj mehkega oblaka. Nasmeh v meni je velik kot travnik, ko se zavem, da bom nekega dne odstranila dovolj opek in skozi tunel odplesala v drugo realnost.

Trenutno stanje duha: Iščem samokolnico za odvoz opek 😀

*** Opomba: Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu mojega bloga ***

Pred dnevi sem sedela sredi travnika, ko me je presenetilo brenčanje. Sprva sem mislila, da se moja vedno živahna domišljija igra s slušnimi kanali, ampak sredi brenčanja sem slišala nerazločne besede drobnega čmrlja. Zaradi zvoka poskočnega vetra sem se morala skloniti čisto k njemu, da sem ga lahko razumela.

Ko sva takole klepetala o bolj ali manj vsakdanjih stvareh, sem se spomnila, da me je že kot otroka presenečalo dejstvo, da lahko čmrlji letijo. Znanstveniki namreč trdijo, da čmrlj ne more leteti, ker ima premajhno površino kril glede na telesno maso. Kot kaže, se te drobne živalce požvižgajo na mnenje znanstvenikov in veselo letajo naprej. In tako sem mojega sogovornika, ki se je ravno takrat vidno udobno zasidral sredi moje živo-rdeče odeje, vprašala, v čem je njihova skrivnost.

Brenčač (tako je bilo ime čmrlju – prav gotovo se boste strinjali, da je to ime zanj ulito kot udoben star čevelj po nekajletnem nošenju), mi je zaupal legendo o Brenčaču mlajšem, ki jo pozna vsak iz sveta čmrljev. Za njih je bil Brenčač mlajši (ja, po naključju mu je bilo ime enako kot mojemu sogovorniku) junak, nekdo, ki je spremenil rotacijo njihove usode. In to je zgodba, ki jo pripovedujejo majhnim čmrljem že v vrtcu. Čeprav je minilo že tisoče let, še vedno praznujejo dan njegovega rojstva – ta dan je za njihov svet celo bolj pomemben od novega leta.

Oblečen v puhast črn kostum z rumenimi lisami je Brenčač mlajši pretegoval svoje nožice na sramežljivem spomladanskem soncu. Naporen dan je iz njega iztisnil še zadnje kapljice uskladiščene energije. Zdelo se mu je, da se še nikdar v življenju ni počutil tako osamljenega in zapuščenega. Pomislil je, da biti čmrlj vsekakor ni lahka naloga.

Drobna solzica je našla pot do njegovega očesa. V trenutku, ko se je posušila na travni bilki, je sonce osvetlilo del travnika. In takrat jo je zagledal. Ni vedel, kdo je, ampak zdela se je tako mila, tako krhka, da si je zaželel spraviti to lepo bitje v smeh s svojim brenčanjem . Njeno vitko zeleno telo se je dvigalo proti nebu. Po telesu so se vzpenjali drobni listi. Že samo to ga je prevzelo, ampak niti približno tako, kot pogled na popoln rumen krog, ki so se ga dotikali beli dragulji podolgovatih oblik.

Želja in hrepenenje sta ga tako prevzela, da je kljub utrujenosti, še preden se je zavedal, prehodil polovico poti do nje. Takrat mu je zmanjkalo poguma, tisti dan se je počutil še posebej majhnega. Vprašal se je, zakaj se sploh trudi, saj mu takšna lepotica prav gotovo ne bo naklonila niti pogleda. S sklonjeno glavo se je odpravil proti domu.

Mesec, ki je sledil tistemu dnevu, je s svojimi hitrimi nogami tekel po časovni premici. Brenčač mlajši je vsak dan prehodil malce več poti, preden mu je zmanjkalo poguma. Vedel je, da muči samega sebe, ampak vsakič ko je hotel na silo izruti korenine hrepenenja, ga je bolečina trgala na dvoje.

Po skoraj dveh mesecih se je vedno bolj zavedal, kako ga lovke neizpolnjenega hrepenenja vlečejo v prepad. Resnica, čeprav boleča, se je zdela manj kruta od vsakodnevnega utapljanja upanja v blatu strahov.

Korak za korakom ga je pripeljal do vitkega stebla, ki ga je tako dolgo le na daleč občudoval. Dvignil je glavo in … oh … od blizu je bila še lepša. Njena slika z ozadjem modrega neba mu je jemala dih. Čakal je, skoraj prepričan, da bo rekla nekaj neprijaznega, zaradi česar bo obžaloval svoje dejanje. Začutila je pogled na svojih listih in spustila točko svoje pozornosti nekaj centimetrov nižje.

Brenčaču mlajšemu se je zdelo, da bo potres njegovega srca razparal telo, ko je čakal na njeno reakcijo. Ni pričakoval sramežljivega nasmeha in pozdrava s puhasto mehkim glasom: “Zdravo”. Ni pričakoval, da se bodo ob tem njeni listi obarvali rdeče. V tistem trenutku je videl v globino njenega stebla in presenečen spoznal, da je v vsaki celici prav tako prestrašena kot on.

“Zdravo”, je odgovoril, medtem ko je poskus nasmeha razparal še vedno prisoten strah. Nekaj trenutkov sta tako obstala, ne vedoč, kaj naj rečeta. “Samo pozdraviti sem te želel”, je rekel Brenčač zdaj že veliko bolj pogumno. Na njen odgovor, da ji je ime Marjetica, ji je povedal svoje ime. V grlu ga je pekla želja, da bi ji povedal, da ima čudovito ime, vendar jo je pogasil z nekaj globokimi vdihi. “Veseli me, da sva se spoznala”, je pogovor zaključil Brenčač. “Zdaj moram domov, ker sonce že zahaja”.

Sredi njenega prikupnega mahanja v slovo z največjim zelenim listom, na katerega gladko površino je bila še posebej ponosna, je odšel proti domu. Nožice je premikal vedno hitreje, dokler ni kljub utrujenosti tekel, kot še nikoli do tistega dne. Preplavljen z dotlej nepoznano žarečo energijo se skoraj ni več dotikal tal, in še naslednji dan se je počutil kot drug čmrlj, kot bi se šele rodil. Čudil se je novim odtenkom neverjetno nezemeljskih barv, s katerim se je obdal njegov svet. “Ali je to ljubezen”, je premleval. Takoj, ko je dokončal misel, je nad njegovim srcem zaplaval temen oblak, takšen, ki prekrije nebo tik pred nevihto. Z vedno večjim zavedanjem, da je Marjetica veliko preveč imenitna zanj, je teža oblaka dobivala nove in nove dimenzije.

Vsaj tisočkrat dnevno je preklel dejstvo, je ne bo nikoli tako visok kot ona. Nikoli ne bo vedel, kako mehki so njeni beli dragulji, ki obkrožajo čudoviti rumeni kamen – ker je premajhen, da bi se jih lahko dotaknil. “Zakaj nisem drugačen? Zakaj ti vesolje škodoželjno kaže slike, ki jih ne moreš osvojiti?”.

Brenčačev oče je že nekaj tednov opazoval sinovo rahlo rdečico na obrazu in pogled, ki se je spreminjal iz zvezd v temno nebo. Ko se mu je Brenčač mlajši nekega dne zaupal, je oče s tresočim glasom rekel le: “Star sem veš, ampak vedno sem obžaloval, da nisem verjel v svoje sanje. Tvoje sanje želijo rasti in rezanje cvetov te bo vedno bolelo. Sin moj, verjamem, da je lahko tvoje življenje drugačno, saj je, čeprav zdaj tega ne verjameš, v tebi pogum.”

In tako je – kljub posmehu večine črmrljev v vasi – skušal vsak dan obstati v zraku vsaj malce dlje. Po mesecih trdega dela in nihanja poguma, mu je uspelo ostati v zraku pet sekund. Na tej točki se je svet zanj spremenil. Prej je upal, da je mogoče, zdaj je vedel. In vedel je tudi, da je edina meja, ki jo je zares moral premakniti, tista v njegovi glavi.

Marjetica ni vedela ničesar o njegovih sanjah, dokler ga ni tistega dne zagledala v višini svojega nasmeha. Samo odprla je usta, besede so presahnile kot potoček v vročem poletju. Brenčačevo srce je bilo v drugačnih taktih, končno se je čutil doraslega njeni lepoti in vrednega njene ljubezni. Tistega dne ji je priznal svojo ljubezen.

Iz oči Marjetice so se usuli vlažni kristalčki: “Ali nisi vedel, da te ljubim točno takšnega, kot si in da se zaradi mene ne rabiš spreminjati? V mojih očeh si bil vedno višji od mene”. Brenčač mlajši je med nežnim božanjem njenih listkov šepetal: “Moral sem odkriti v sebi svoj zaklad, da bi ga sploh lahko delil s tabo. Moral sem se dotakniti sebe, da bi se lahko dotaknil tebe.” Marjetica se je nasmehnila v najlepšem rumenem odtenku, kar jih je kdaj videl in čutil je, da je vse točno tako, kot mora biti. Njuni poti sta se zlili v eno samo šele takrat, ko je vsak od njiju tlakoval svoj del.

Na drugem koncu travnika pa so čmrlji, ki so se sprva posmehovali Brenčaču in ga skušali zadržati znotraj meja v njihovih glavah, spoznali, da so celo življenje verjeli v laži. Ko so videli, so verjeli, da je mogoče in nad travnikom je nastal zračni bazen osvobojenih letečih čmrljev.

Od takrat lahko čmrlji letijo. Sanje, ki so bile na začetku manjše od najbolj drobnega semena, so naslikale žive podobe v svet. To me spomni na dejstvo, da je pravzaprav vse, kar vidimo, bilo nekoč le v glavi nekoga, ki je bil dovolj pogumen, dovolj velik sanjač, da je upal premakniti meje v svoji glavi in jih preslikati v realnost.

Za konec še vam povem, da sem že med pogovorom zaslutila, da je Brenčač prav poseben čmrlj. Čutiti je bilo njegovo modrost, njegovo dobroto in ljubezen do sveta. In tako sem ob njegovem nasmehu in izmikanju glede konca zgodbe posumila, da je Brenčač pravzaprav Brenčač mlajši in ga je njegova silna ljubezen naredila nesmrtnega – ampak cenila sem njegovo odločitev, da obdrži skrivnost zase.

Ko sem s kotičkom očesa spremljala let Brenčača na drugo stran travnika, sem videla mehak pristanek na … Marjetici.

Opomba: zapis je preseljen iz mojega starega blogovskega naslova .

Topla svetloba je gradila pot skozi Brodolomčeve veke. Ta dan ni bil navaden dan. Pred natanko tremi leti ga je vihar vrgel iz zlomljene barke na neobljuden otok.

Prvi dve leti sta bili najtežji. Razpet med dvema svetovoma – med domačim, iz katerega je bil iztrgan kot list papirja iz knjige, in popolnoma neznanim otoškim svetom – se je počutil izgubljenega in majhnega. Fizično je bil na otoku, a srce je plavalo med znanimi mesti in ljudmi. Hrepenenje ga je kot veriga priklenilo na točko zunaj njega in ga v vetru kot nemočno lutko metalo ob čeri otoka.

Iz sanj je sleherno jutro prinesel vonj po domu. Ko je v sanjah videl dom, se mu je zdel tako zelo blizu. Ampak med njim in to sliko je bilo debelo steklo in zvok udarca ob stekleno površino ga je vedno znova opomnil, da se je ne more dotakniti. Upanje je bledelo. Slika je izgubljala ostrino. Vsak dan jo je obnavljal, da ne bi pozabil, pa vendar so se drobci začeli izgubljati v času.

Črke v zgodbi Brodolomca so spremenile smer nekega dne tik pred sončnim zahodom, sredi igre belih žarkov, neba in morja. Prvič, odkar je bil na otoku, je otok prerezal njegove oddaljene misli. Že dve leti se je sonce vsak večer potopilo v morje, a takrat je prvič videl barvno paleto na nebu. Naslednji dan je pobožal list palme brez grenkega občutka v srcu, da ne želi biti tukaj. Dovolil je žarkom, da se prebijejo do njegovega srca. Še vedno je bil na enakem otoku, pa vendar se mu je zdelo, da je nekje drugje. Nekje, kjer je čudovito.

Sprva je bil zmeden, bal se je, da laže samemu sebi. Bal se je, da je v glavi ustvaril iluzijo, katere namen je olajšati boleče hrepenenje po celinskem svetu. Ko so dnevi minevali, je spoznaval da je ravno obratno. Edina resnica je ta, ki jo je našel na otoku. Vse, kar je nekoč vedel, vse lažnive iluzije, so se luščile kot omet in odpadale v velikih kosih. Občutil je srečo, ampak bila je drugačna, kot si jo je predstavljal celo življenje. Sreča je bila vedno sestavljena iz ciljev, katerih tukaj ni dosegel – pa vendar je zdaj brez dvoma vedel, da je tisti občutek prenapolnjenega bazena v njegovih prsih – sreča. Dom je dobil drugo obliko. Dom ni bila hiša in družina, dom je postal tisti bazen.

Življenje na otoku se je kot napovednik za film odvrtelo v glavi Brodolomca, ko se je tisto jutro spomnil, da so minila natanko tri leta od usodnega viharja. Čeprav je spal mirno in globoko, je iz spremenjene oblike peska na plaži razbral nočni vihar. Na delu plaže je zagledal luknjo, izkopano s pomočjo vetra. Kovinski del njemu neznanega predmeta je kukal izpod odeje peska. Ko se je sklonil in jo odgrnil, je vedel, da je našel Aladinovo svetilko. Uh, koliko zgodb je prebral o njej, v prvih dveh letih na otoku je celo sanjal o njej. S tresočimi rokami je razmišljal o želji. Tako dolgo je želel domov. Ampak dom je našel brez svetilke, tudi srečo je spoznal brez njene pomoči. Z nasmehom na obrazu je svetilko zakopal nazaj.

Zvečer je razmišljal o svoji družini. Ali ne bi želeli vedeti, da je še vedno živ? Vrnil se je do mesta, kjer je zakopal svetilko. Podrgnil je po svetilki, ampak nič se ni zgodilo. Žalosten jo je položil nazaj in pomislil, da že mora biti tako.

Tisto noč je sanjal. Sedel je na robu prenapolnjenega bazena, tistega znotraj svojih prsi. V vodi je zagledal nekaj, kar je plavalo proti njemu. Ko je iztegnil roko, je prepoznal Aladinovo svetilko. “Saj vendar ne deluje”, je rekel sam sebi. Kljub temu je poizkusil in tokrat je uspelo. Duh mu je pojasnil: “Veš, na plaži ni zakopana tvoja svetilka. Pripada nekomu, ki jo je izgubil in le on jo lahko obudi – tako kot lahko mene prikličeš samo ti. Že nekaj časa sem tukaj, le pozabil si name.”

Zjutraj je Brodolomec razmišljal o svojih sanjah. Zdele so se mu smešne in preveč pravljične za njegov okus – dokler ni za najbližjo sipino zagledal svoje želje, kako se v obliki čolna dotika valov.

Trenutno stanje duha: No, pa da vidimo, če je tale svetilka moja … 🙂