Poezija Iz Zaprašenega Arhiva I.

Prešnji teden sem na veliko polnila škatle. Razlog? Selitev v novi domek. Pri praznjenju omar sem razmišljala o tem, kako malo stvari dejansko uporabljam, kako malo potrebuje človek za  preživetje. Bilo je kar nekaj aha-trenutkov (prevod: ko ob najdbi dolgo iskanih predmetov rečeš: “Aha, tukaj si!”). Zmagovalka je bila namizna lučka, ki sem jo iskala vse odkar sem se lansko leto priselila in sem jo že dodala na seznam najbolj misterioznih in nikoli pojasnjenih dogodkov mojega življenja. V enem od predalov je med kupom knjig ležala drobna beležka in kup listov s pesmimi. Najstarejši datum je leto 1999, torej je najstarejša pesem iz prejšnjega tisočletja (le zakaj se nenadoma počutim kot stara ženička? ).
ZAKAJ?

Leteti hočem.
Zakaj mi lomiš krila?
Svobodo hočem.
Zakaj me želiš zasužnjiti?
Zbuditi se hočem.
Zakaj mi podtikaš uspavalne tablete?
Hočem biti jaz.
Zakaj mi ne dovoliš?

Trudim se na vso moč.
Zakaj to ni dovolj?
Zate si natikam maske.
Zakaj ni nobena dovolj dobra?
Dam ti vse.
Zakaj hočeš še več?
Umiram globoko v sebi.
Zakaj tega ne vidiš?

Zakaj si tako slep? Zakaj?

Trenutno stanje duha: Vesela, da sem v vsem tem času zrasla vsaj za nekaj metrov 🙂

Zakaj se Francka in Francelj ne razumeta (PS)

Predstavljajte si drobno, s prostim očesom nevidno pikico. Iz pikice nastane pika, iz pike nekaj, kar spominja na droben grozd. No, pa da ne bom že na samem začetku prekoračila močno zaželene meje 3000 znakov, bom preskočila opis drobnega grozda, ki zraste na velikost velikega grozda, nato slive, mandarine in tako naprej.

Poleg rasti se spreminja tudi oblika pikice. Čez približno 9 mesecev rasti in spreminjanja oblike, poči mehurček, v katerem je bila varno zaščitena pred vplivi zunanjega sveta. Drobni prstki, nežna koža in glasen jok kot znak protesta tega prehoda – in človeštvo se je prav v tem hipu povečalo za eno punčko. Hm, to drobno bitje potrebuje ime. Pa naj bo Francka, če se že tale zgodba odvija v Sloveniji.

Pa poglejmo, kaj se dogaja s tole našo Francko. Nekje sem brala, da pridemo na ta svet s samo dvema strahovoma – prvi je strah pred padcem, drugi je strah pred glasnimi zvoki. Vsi ostali strahovi so priučeni, programirani. Tega žal ne morem potrditi iz lastnih izkušenj, ker se časov svojih plenic niti medlo ne spominjam – se pa kljub temu zdi zgornja trditev smiselna.

Francka ima, če jo primerjamo z računalnikom (doba modernih stvari kar kliče po modernih primerjavah), “naložen” le osnovni program. V njem so zapisani podatki kot npr. ljubezen, veselje, sprejemanje, razni talenti, genska zasnova, namen njenega tokratnega življenja itd.

Večina ljudi, ki ima dostop do njenega računalnika (starši, učitelji,…), sploh nima primerne računalniške izobrazbe, le prepričanje, da je njihov program edini pravi. V Franckinih  očeh so oni strokovnjaki in jim zaradi otroške nedolžnosti dovoli, da brkljajo po njenem notranjem računalniku – ker, hej, kaj pa ona ve o tem, saj še v celem življenju ni prebrala niti enega samega priročnika? Če ima Francka srečo, se bo osnovni program nadgrajeval z večinoma dobrimi programi, v nasprotnem primeru bo zasuta z virusi.

Ko Francka vpiše v program določen ukaz, se zgodi XY stvar (beri: ob določenem dogodku se v njej zbudijo XY čustva), ki je odvisna od tega, katere programe in viruse ima naložene na svojem notranjem računalniku.

Ker Francka že celo življenje gleda na svet samo skozi njene oči, oz. pozna samo rezultate svojih programov, težko sprejme dejstvo, da enak dogodek pri nekomu drugemu sproži ZHJ, KGKPZ ali AČŽ občutke.

Ob nekem drugem času, na nekem drugem kraju, nastane iz neke druge drobne pikice Francelj. Francelj ima ob rojstvu naložen nek drug osnovni program. Njegov unikaten tok življenja mi prinese povsem unikatno strukturo dodatnih programov.

Kaj se zgodi, ko se srečata Francka in Francelj, ki znata gledati edino skozi svoje oči, skozi svoj program? Težave na obzorju.

Kljub vsem dejstvom moj zaključek ne bo črnogled. Tudi onadva se lahko naučita komunicirati na drugačen način – tako da skušata razumeti program drug drugega (pogoj je seveda, da najprej razumeta delovanje svojega). V ne-računalniškem svetu imenujemo to sposobnost gledanja na svet skozi oči nekoga drugega, sočutje.

Ko se začneta Francelj in Francka zavedati, da ne rabita dokazovati, kdo ima boljši in bolj pravilen program, ampak enostavno sprejmeta dejstvo, da imata povsem različna notranja računalnika, si lahko pomagata pri sestavljanju priročnika za uporabo. Takrat razlik med njima ne bosta videla kot težavo, temveč kot možnost za notranjo rast, učenje sprejemanja in pomoč drug drugemu pri odstranjevanju virusov.

P.S.: Opozorilo: zgoraj zapisani izsledki so rezultat moje večletne interne raziskave in niso znanstveno potrjeni. 🙂


Trenutno stanje duha:
Ne vem za vas, ampak jaz držim pesti, da jima bo uspelo 😀

Mozaik občutkov (PS)

Nekaj tednov je minilo, odkar je nekdo usmeril žarek sonca na zaprašeno misel, ki je sicer že od nekdaj v meni, ampak vedno znova pozabljam resnico. Prah je obrisal z besedami: “Helena, edino, kar zares imaš, je Helena. Ničesar drugega nimaš. To, kar imaš oblečeno, ne bo vedno na tebi. Tudi osebe v tvojem življenju prihajajo in odhajajo. Edino, kar boš vedno imela, si ti. Zato je najbolj pomembno, da imaš Heleno.”

Kolikokrat v življenju se navežemo na stvari, na osebe, na delovna mesta, ki so v našem zunanjem svetu? Seveda trpimo, ko jih izgubimo. Ampak na svetu ni večje bolečine, kot je tista ob izgubi samega sebe. Naš notranji svet je tisti, na katerega imamo vpliv, zunanji svet se velikokrat vrti po svoje, saj ima vsak človek svojo zgodbo, iz katere nas lahko izbriše. Le na vrtu, ki ga gojimo znotraj sebe, piše naše ime – to je edino, kar zares imamo. Nihče nam ne more vzeti naših občutkov, naših spominov – teh najbolj dragocenih draguljev, ki se lahko brusijo le znotraj nas. In tukaj je mozaik mojih najljubših občutkov …

Največji del mozaika so čudoviti občutki ljubezni in nežnosti. Strinjam se z mislijo, ki sem jo zasledila pred kratkim: “Ne osrečuje nas to, da nas nekdo ljubi. Okrog nas je lahko kup ljudi, ki nas imajo radi, pa smo v sebi še vedno nesrečni in osamljeni. Osrečuje nas občutek, ko mi ljubimo in dajemo ljubezen.” Najvišji zidovi se topijo, ko ljubezen usmerimo k samemu sebi. Ko se srce počuti dovolj varno, da se na široko odpre ljubezni in sprejemanju, izginejo tudi temelji hiše, v katero smo ga zaradi strahu  zaklenili.

Oranžni del mozaika je občutek, ko se zaradi smeha zatresejo vse celice telesa. Druge dimenzije je bežen spontan nasmeh otroka ali enega od tistih redkih odraslih, ki je uspel rešiti ta del sebe pred lažnimi normami družbe.

Občutki, ki rastejo v meni, ko okušam, vonjam, gledam, poslušam, tipam, sestavljajo roza del mozaika … Okus slastne juhe, sladoleda, testenin … mmm … vonj morja, pomladi … mmm … ko se oči srečajo z čudovitimi barvami, vzorci, posebnimi oblikami in linijami – najbolj popolne še vedno najdem v naravi … mmm … zvok čudovite glasbe, šumenje valov, žuborenje potočka … mmm … nežen dotik, poljub, objem … mmm …

Vijolični del pripada občutkom ob tem, ko počnem nekaj, kar me veseli. Napetost in valovanje občutkov ob branju dobre zgodbe ali filmu … kreativnost na nešteto različnih načinov, ko se v meni rodi nekaj posebnega, drugačnega in riše sveže stopinje v še neodkriti puščavi … ples, ki ga občutim v vsaki pori telesa …  

Znotraj zelenega delčke mozaika so čudoviti spomini … spomini na trenutke, na ljudi, ki so mi dali VEČ, me spremljali na poti, mi pomagali do naslednjega križišča in z menoj počakali, da je zasvetila zelena luč … tukaj so kopije slik krajev, ki v trpežnih okvirjih, varne pred bledenjem, prekrivajo poličke v moji glavi …

Zadnji košček mozaika je pravzaprav barvna paleta, brez katere bi bili vsi delčki slike enake barve in brez sijaja – občutek, da sem ŽIVA … ko vibrira sleherna celica moje duše s frekvenco, ki ji ni enake v celem vesolju – hkrati pa je v božanski harmoniji s frekvenco vesolja … 

Trenutno stanje duha: Še malo, pa obrnem nov list 🙂

Kako Je Elenah Pristala Na Maldivih – 2. Del

Najboljši del bungalova – tuš pod nebom z razgledom na palme … na to bi se človek z lahkoto navadil 

Beach willas … en cenovni rang višje od najinega beach bungalowa …

Water willas … uradno ohinsploh najboljše na otoku … meni pa so se zdeli “najcenejši” bungalovi najbolj sanjski, saj so edini imeli plažo pred vrati 

Najina senca 

Pobalinko in pobalinka  … vse se je zdelo tako nadrealno …

Poziranje ležalnikov …

Poza številka 2 

Nepozabno … Počutila sem se magično prilepljeno v screensaver na računalniku ali pa na kakšno rajsko fototapeto 

Plakat za dogodek tedna – Crab race (dirka majhnih rakov). Vsak obiskovalec lahko stavi na svojega favorita – prva nagrada: pivo 

Tekmovalci imajo psihične in fizične predpriprave na dirko . Najin favorit je bil rak številka 48 (David je videl v njem skriti potencial )

Pravila dirke: zmagovalec je rak, ki prvi prečka rdečo črto. Polfinalu je sledilo finale – in zmagal je najin rakec . Kaj storiti z dvema vrečkama piva, če nisi oboževalec te pijače? David je razdelil pločevinke med obiskovalce, dve sva pa obdržala zase in nazdravila na zelo redek pojav v vesolju –  kakšna je vendar verjetnost, da najprej dobiš Maldive, potem pa še zmaga v dirki rakov tvoj favorit?  Ne vem, če sem že kdaj v življenju bolj začutila, koliko lepega nam lahko ponudi vesolje, koliko lepega čaka nekje na nas in samo čaka, da nastavimo dlan … če le verjamemo, da je mogoče in da smo vredni vsega lepega …

Se nadaljuje 

Trenutno stanje duha: Z drobnimi koraki zbiram pogum, da nastavim dlan vesolju … 🙂

Kako Je Elenah Pristala Na Maldivih – 1. Del

Zima ni letos prav nič varčevala s sneženimi prispevki. Jaz sem se del zime vsaj malce grela s spomini na Maldive, kamor sva se s fantom pred dvema mesecema skrila pred lovkami mrzle zime.

Velikokrat se nam zdi, da je najpomembnejši cilj. Z vsem srcem želimo priti do končne točke in menimo, da bomo srečni šele takrat, ko dosežemo vrh. Meni je življenje še enkrat razkrilo, da ni pomembna končna destinacija, temveč to, kar na tej poti postanemo.

Maldivi. Za mnoge ljudi izven meja dosegljivega. Jaz sem jih doživela. Ja, končna destinacija je bila dih jemajoča, seveda je bila … ampak dejstvo, da sem zaradi tega potovanja začela brisati meje v svoji glavi, je zame veliko bolj pomembno od turkiznega raja …

Po Maldivih se manjkat vprašam KAKO priti na cilj … življenje je namreč kot potovanje z avtomobilom sredi noči … žarometi nam osvetlijo le del poti, ampak cesta se na meji med svetlobo in temo ne konča …

Po Maldivih se tudi velike sanje zdijo bližje … vse meje so bile od nekdaj le v moji glavi … niso resnične, le navidezne …

Po Maldivih se bolj zavedam magnetne moči mojih misli. Pritegnemo to, o čemer razmišljamo. Seveda je pri tem pomembno, kako se ob tem počutimo. Če si hkrati nečesa želimo, hkrati pa se bojimo, da tega ne bomo dobili, ali pa da si tega celo ne zaslužimo – tega ne bomo dobili. Če si v duhu predstavljamo nekaj, česar si želimo v prihodnosti ter hkrati občutimo pozitivna čustva, potem je to znak, da plavamo s tokom. Tok nas bo pa slej ko prej prinesel do točke, kjer nas to čaka. Ne, ne smemo nestrpno veslati proti cilju, saj to obrne naš čoln proti toku. Ok, dovolj čiste teorije, sledi praktični del :).

Mislim, da se je vse skupaj začelo v trenutku, ko sem nastavila sliko Maldivov kot ozadje na telefonu. Čez kakšen teden je v službenem elektronskem nabiralniku pristalo sporočilo o nagradni igri. Eno od podjetij, katere tehnične izdelke prodajamo, je pripravil nagradno igro za najboljšega prodajalca nekega točno določenega izdelka. Glavna nagrada: Maldivi za dve osebi. Naj še omenim, da so bile v treh letih takšne in drugačne nagrade veeeliko nižje vrednosti. Jaz sem takrat rekla (bolj v hecu, kot zares), da so Maldivi prav gotovo namenjeni meni in dopis z nagradno igro pritrdila na hladilnik. Takrat sem razmišljala o mejah v moji glavi. Kolikokrat si nekaj želimo, ampak enostavne ne moremo verjeti samo zato, ker ne vidimo jasnih korakov do cilja.? Zakaj vedno potrebujemo odgovore na vprašanje KAKO?

Obvestilo o nagradi je najprej pristalo v košu mojega elektronskega nabiralnika med spami. Za rezultat sem izvedela komaj  čez teden dni, ko me je poklicala gospa, ki je vse to urejala. Zdelo se ji je čudno, da tako dolgo nisem ničesar odgovorila. Tako so Maldivi pristali v mojem žepu – čeprav sem se jim pred iztekom nagradne igre v svoji glavi odpovedala (za tisti izdelek smo imeli kar nekaj reklamacij in sem stranke raje odvrnila od nakupa, kot pa da bi na račun njihovega razočaranja zbirala dodatne točke).

No, zdaj pa je čas za potep :D.

6.12.2009. Benetke. Letališče Marco Polo. Taxi naju že čaka 🙂

Nekje nad oblaki …

V trikotni posodici je najboljša stvar, ki sem jo jedla na letalu (vse razen vode, masla in maslenih rogljičkov, je bilo fej&fuj).

Postanek v Dubaju in McArabia iz McDonaldsa (mi lajk it veri mač :P). Če bi to imeli v Sloveniji, bi prav gotovo obiskala McDonalds več kot 2-krat letno …

Tudi DVD za učenje Slovenščine je možno kupiti v Dubaju :D.

Letalo št. 2 – iz Dubaja v Male, glavno mesto Maldivov. To letalo je bilo malce večje in bolj urejeno od prejšnjega. Veselje ob letenju je tukaj že malce izrinila utrujenost … ampak občutek, da si nekje visoko nad oblaki v ogromnem letalu, v katerem je v eni sami vrsti 10 sedežev, je bil zame veličasten …

Ponovno nad oblaki …

Maldivi iz zraka … škoda, da se na fotografiji ne vidi, kako čudovita je bila turkizna barva …

Ob pristanku temperaturni šok – v manj kot 24-ih urah iz temperature pod ničlo na plus 30 stopinj :D. Nič kaj prijazni podnebni pogoji za Bon voyage cake – darilce od agencije, ki sva ga dobila na letalu (po moje so vsi na letalu mislili, da sva na poročnem potovanju :)).

Na valovih poskočen speed boat naju pelje na “najin” otoček – Dhonveli Island, ki btw. v prevodu pomeni: beli pesek. Veter mi je naredil čisto novo punk-style frizuro :D.

Začasni domek … beach bungalow …

Pogled iz novega doma :).

Se nadaljuje … 🙂

Trenutno stanje duha: Sanjam velike sanje 🙂

Krpanje luknje v srcu (PS)

Ko sem že skoraj dokončala tale prosti spis, sem se spomnila, da eden od mojih že objavljenih prostih spisov spominja na tega … Ker pa je minilo že nekaj časa, odkar so se moji prsti nazadnje sprehajali po tipkovnic, in če sem se že potrudila, ga bom kljub temu objavila – da spomnim samo sebe na to, da si je za stvari, ki nas na nek način polnijo, potrebno vzeti čas …

Do potresa tistega dne, je imelo srce obliko srca. Čeprav je bila njegova površina prepredena s sledovi prask in vreznin, si po obliki takoj in nezmotljivo vedel, da gre za srce. Tistega dne pa ga je udarec ob skalo ločil na dva dela. Od srca sem se ločil jaz, izgubljeni košček. Čeprav nisem bil velik, je bil moj položaj v srcu ravno na mestu, ki mu daje obliko – in iz popolnega srca je tako nastala nepopolna gmota.

Po potresu sem obležal obtolčen in izmaličen. Čutil sem, da tudi srce ni moglo sprejeti svojega nepopolnega videza, saj ni in ni nehalo krvaveti iz luknje. Kljub svoji majhnosti sem bil odločen varovati vrata, ki vodijo do srca – mojega bivšega doma.

Sprva sem bil zelo naiven vratar. Verjel sem mnogim, ki so obljubili, da lahko srce potolažijo in mu povrnejo prvotno obliko. Odprl sem vrata, saj sem si najbolj na svetu želel, da se luknja v srcu zaceli. Obiskovalci so namesto izpolnjenih obljub zadali nove rane in za seboj pustili razdejanje. Krivil sem sebe in po mnogih nočeh poslušanja joka srca sem se odločil, da ne bom več nikomur odprl vrat. Upal sem, da bo slap krvi za zaprtimi vrati sčasoma presahnil. Moral sem verjeti, da bo viharjem sledilo jasno nebo. Moral sem, sicer bi jok srca oviral mojo odločnost. Oh, če bi izbirali varnostnika leta, bi prav gotovo dobil prvo nagrado, tako dobro sem opravljal svoje delo.

Nekega dne je začelo bruhati iz srca, da je vsak dan bolj osamljeno, luknja s slapom krvi pa se veča, namesto da bi se manjšala. Tistega dne sva se s srcem prav grdo sporekla. Zakričal sem mu: “Ali se več ne spomniš potokov krvi, ki so jih prinesla druga srca? Jaz se!”

Srce je kričalo: “Ali ne vidiš? Kaj so puščice in vreznine, ki prihajajo od drugih src v primerjavi z luknjo in katere lije? Ali se ti ne spomniš, da je luknja na nepopolnem delu mene nastala tistega dne, ko si se odlomil ti?”

Tišina. Tišina. Tišina.

V tistem trenutku se je omet znotraj mene luščiti in odpadati v gromozanskih kosih. Videl sem. Če bi si na dan potresa dovolil potopiti v globine svojega središča, bi si morda priznal uničujoč občutek lastne krivde zaradi njegove kraterju podobne luknje. Če bi na dan potresa začutil srce, potem bi videl tisto, kar sem zagledal v trenutku tišine.

Vedel bi, da srce ni iskalo drugega srca, temveč svojo prvotno popolno obliko. Tudi z drugim srcem od strani je bilo zgolj nepopolna gmota. Vedel bi, da srce ni osamljeno zaradi pomanjkanja obiskovalcev, temveč zaradi tega, ker je izgubilo del samega sebe – osamljeno je bilo, ker je izgubilo … mene. In vedel bi, da srce ni krvavelo zaradi ran, ki so mu jih zadala druga srca, ampak zato, ker sem se odlomil jaz.

Nebo se je zjasnilo, ko sem spoznal, da ni moje poslanstvo biti vratar, ampak bivati na izmaličenem delu srca  in dopolniti njegovo obliko. Ko sem se postavil nazaj na svoje mesto, sem zaprl luknjo in rdeč slap je skozi luknjo stekel vame. Kako dolgo, predolgo je minilo, odkar sem se počutil tako živega …


Trenutno stanje duha:
Sanjarim o novem domeku 🙂

Iskanje Novih Poti Ali Etuimanija II.Del

Vedno bolj me vleče na neraziskana območja, v mesta, ki svojih zgodb niso zapisala že neštetokrat. Kako nekaj povedati drugače, z besedami, ki niso obrabljene kot pošvedran škorenj … če so besede prave, jih ne potrebuješ veliko …
Opazujem svet okrog sebe in se zavedam, da je bilo vse to nekoč le ideja v glavi nekoga, ki si je dovolil sanjati in premikati meje. Vsi smo del tega ustvarjalnega procesa in všeč mi je misel, da se vesolje širi skozi ljudi – meje so le v naših glavah.
Leta tečejo in z drobnimi koraki odkrivam, kaj greje moje notranje bitje odznotraj navzven. Zdaj vem, da me tlačenje v vnaprej določen kalup spreminja v ledeno gmoto – ki ji je kar nekaj časa usojen zapor. Človeška duša ni iz ledu, ni iz kamna … tudi iz tekočine ni … je iz “materiala”, ki dopušča neomejeno svobodo, če je le z mejami ne prisilimo, da posvoji obliko.
Na novo odkrivam in okušam Življenje, podiram zidove, z velikansko radirko brišem meje – ker želim odkriti svet, ki ga prekrivajo očala, za katera so nas prepričali, da jih zaradi lastne varnosti moramo nositi.
Del želje po drugačni zgodbi je ustvarjanje. V zadnjem času sem izdelavo torbic in oblačil postavila na stranski tir. Iščem nove besede in jih posojam etuijem za telefone. Še slikice domov, ki sem jih zgradila, da tudi telefončkov ne bo pozimi zeblo 

Trenutno stanje duha: Zasanjano 🙂

Zaklad tebe je v sprejemanju (PS)

Občudoval je let ptic in hitrost, s katero so se bile sposobne premikati. Ni bil žalosten, ker je počasnejši. Občudoval je čudovite obleke cvetlic. Ni bil žalosten, ker ljudje niso hvalili njegovih čudovitih barv. Sprejemal je drugačnost – in ko je VEDEL, da ima vse, kar obstaja, v sliki sveta svoje mesto, je začutil mir.

Le nekaj ga je močno zabolelo – pogled na sonce. Sonce je bilo vse, kar on kot oblak nikoli ne bo mogel biti. Nikoli ne bo s toplo paleto risal vijug na usta ljudi vse do nasmeha. Vedno bo nekdo, ki v najbolj osamljenih trenutkih joka nad Zemljo, ker ni ljubljen in sprejet.

Visoko nad drevesi in hišami se je počasi in utrujeno premikal. Oddaljenost od sveta je zanj pomenila varnost. Ampak šivi ran so vedno znova popuščali in solz ni mogel zadržati – čeprav je vedel, da ga bodo ljudje odganjali zaradi tega. Sovražil se je, ker jih ni mogel zajeziti in postati neviden. Sovražil se je, ker ni bil kot sonce. Ko je napel vse sile in zadrževal v sebi kapljice žalosti, so se spremenile v ledene krogle toče in takrat so ga ljudje preklinjali še bolj. Njegove najbolj glasne notranje bitke so na Zemlji imenovali grom. Sredi najbolj divjega grmenja je začutil toploto bližajočega Sonca

“Iz katerega dela tebe izvira takšna bolečina?”

” TI nikoli ne bi mogel razumeti, kako je biti oblak. Tako nepomemben sem … želim si le … da bi me imeli ljudje radi … tako kot imajo radi cvetlice in ptice … tako kot imajo radi …  tebe …”

“Motiš se, poznam sleherno vlakno bolečine. Poznam mraz. Malokdo se spomni, da je vsako sonce nastalo iz ranjenega oblaka – ko mu je čas zgladil brazgotine, iz katerih so bruhale dežne kaplje. Takrat me je začela počasi prekrivati vroča rumena barva. Veš, na koncu plitke oči vidijo le to, kar sem postal – ne pa preplezanih gora, ki so vodile do cilja.”

“TI … ti si bil nekoč oblak? Ampak … četudi je tako kot praviš … je samo izbranim oblakom namenjeno postati sonce … jaz pa … sem samo … navaden oblak.”

“Če si želiš biti sonce … je to tvoja usoda. Tvoje sanje postanejo realnost, če verjameš vanje. Če verjameš, da si samo navaden oblak, boš vedno pripet na ozadju povprečja.  Kot večina drugih misliš, da bodo rane, iz katerih prihaja dež izginile, že jih boš sovražil dovolj dolgo in si boš dovolj močno želel biti brez njih. Ampak dokler ne boš sprejel sleherne brazgotine in se je naučil ljubiti, ne bodo izginile. Tudi sonce celi, če si le dovolj pogumen in se ne skrivaš pred njim. Zaklad tebe je v sprejemanju – samega sebe. Šele ko brezpogojno sprejmeš vsako celico sebe, si sposoben sprejeti nekoga drugega. Ker zunanji svet je samo zrcalo našega notranjega. Če znotraj nas ne gori sprejemanje, ga ne bomo našli za ograjo našega fizičnega ovoja.”

Oblak je … zaprl oči … in pustil soncu, da posije globoko vanj. Tokrat je čutil, da si zasluži toploto. Rana iz katere je tekel dež, se je zmanjševala, dokler ni zaprla prehoda kapljicam. In takrat je na nebu zažarela … čudovita mavrica.


Trenutno stanje duha:
Mavrično 🙂

Spomini (PS)

Objem dveh src.

Src, ki sta se prvič sestavili izven tega časa in prostora.

Prostora v skladišču mojih celic je premalo za vse lepe spomine.

Spomine odnese konec življenja na list papirja.

Papirja zmanjkuje.

Zmanjkuje črnila za sliko nežnosti tvojega dotika.

Dotika se me … TISTI pogled.

Pogled globoko v – do srečanja s tabo – neodkriti del mene.

Del mene, ki zdaj pripada tebi, nama …

Ali lahko pozabim, da sva drug drugemu večni dom?

Še najmanj 1000 življenj ne.

Trenutno stanje duha: Mislim na pravljico o Marjetici in Čmrlju 🙂

Pravljica za velika srca: Deček in svinčnik

Ne maram dni, ko se moram zgodaj zbuditi. Ampak že nekaj tednov me še pred sončnim vzhodom zbudi jutranji direndaj. Oh, kako je bilo lepo, ko sem živel v škatli mestne papirnice. Oboževal sem samotna in tiha jutra. Mir, ki ga je prinesla noč, je bil zame čaroben. Še glasovi strank, ki so podnevi obiskovale trgovino, so zaradi zvočne izolacije kartonske škatle priplavali do mene le kot nežen šepet. Dokler nisem ostal v mojem kvadratnem domu popolnoma sam, sem ga delil z svojimi enajstimi brati. Verjel sem, da čaka name prav posebna usoda. Verjel sem, da bom kot dar posebnemu človeku preživel nadvse razburljivo življenje.

Bil je dan kot vsak drug, ničesar nisem slutil – čeprav sem vedno mislil, da bom že zjutraj spoznal dan, ki bo obrnil tok reke mojega življenja. Deček, ki je z očali izgledal prav smešno, je od vseh svinčnikov izbral ravno mene. Rekel je, da mu je všeč moja barva. Pha, pa ravno v roke nekoga, ki zna videti le zunanjost, sem priletel! Gospa, ki je prišla z njim, mu je predlagala, naj za darilo izbere nekoga cenejšega. Zdel sem se ji predrag. Kako je lahko sploh pomislila, da je svinčnik, ki odseva nebo in sonce na svetlečem lakastem premazu, vreden enako kot tisti navadni, katerih lepota se z mojo sploh ne more primerjati???

In na to »posebno« pot sem čakal celo življenje??? Ob misli, da je to moje poslanstvo, je vse v meni utripalo od žalosti. To, da so vse moje brate izbrali pred mano, sem vedno povezoval s svojo posebno usodo –  in ne s tem, da so izbrali boljše od mene. V tistem trenutku pa sem jim zavidal njihovo usodo.

In tako je postala moj novi dom oguljena temno modra peresnica – z enim samim prostorom. Njena zadrga je imela polomljena dva zobca, zaradi česar je pri vsakem odpiranju globoko zavzdihnila. Preveč ponosna je bila, da bi se pritoževala na glas. Kot da že sam bivanjski prostor ne bi bil dovolj obupen, sem imel še kup pisanih sostanovalcev. Barvice. Različnih dolžin. Prav tako navadne, brez laka. Počutil sem se kot kralj na seniku. To preprosto ni bilo primerno bivališče za tako imeniten svinčnik. V enem samem dnevu sem bil umazan od drugih barvic. Sploh jim ni bilo mar, če se me dotikajo.

Barvice so bile tako živahne. Poplesavale so, si pele in bile ponosne na svoje barve. Ko so me prvič videle, so radovedno zrle vame. Jaz pa sem jim dal jasno vedeti, da niso primerna družba zame. Saj sploh nimajo nobene olike! Popolnoma nevzgojene so. Govorijo ena preko druge. Prask na njihovih telesih niti ne skušajo prekriti. Čeprav mi je sprva ustrezalo, da so me pustile pri miru, je trd oklep osamljenosti vedno tesneje objemal mojo dušo. Ko sem poslušal njihov smeh in zaznal toplino v drobnih dotikih njihovih teles, je plevel praznine prerasel smeh na mojem licu .

Motilo me je, ko me je deček vzel v roke in me vodil po papirju. Neznansko nesrečen sem bil, ker me je potem vedno ošilil in jaz sem izginjal. Se krčil in manjšal. Začel sem se zavedati, da me nekega dne ne bo več. Ko bom  neštetokrat ošiljen in tako majhen, da bom povsem nekoristen, me bodo zalučali v smeti in pristal bom na smetišču.

Nekega dne, ko me je deček odložil ob rob papirja, sem se prvič zazrl v njegove oči. Videl sem drobno solzo, ki se je trudila, da ne bi spolzela iz njegovega rjavega očesa. Pogledal me je – in nekaj se je zlomilo v meni. Videl sem, da je prav tako osamljen. In JAZ sem tisti, ki ga lahko potolažim. V tistem trenutku mi je bilo vseeno zame … vseeno, če se moj lak ne sveti …vseeno, če sem umazan in poln prask … vseeno, ker sem z vsakim dnem bližje svojemu koncu. Njegovo srce je bilo tako mehko. Jaz sem iz lesa in prenesem marsikaj, pa mi je kljub temu hudo. Kako mora šele trpeti njegovo drobno srce? In vzel bi nase bolečino, pa je nisem mogel.

Če bi videl več sveta, bi vedel, da imajo nekateri otroci bleščeče peresnice z nešteto žepki, v katerih biva nepregledno število svetlečih barvic. Če bi videl več sveta, bi vedel, da otroke pred spanjem ljubeče pokrijejo starši. Če bi videl več sveta, bi vedel, da je tale deček drugačen in da je ta hiša, polna otrok brez staršev, prepredena z bolečino. Če bi videl več sveta, bi vedel, da imajo otroci prijatelje, tale fantič pa jih ni imel. Zafrkavali so ga zaradi očal, ker je bil droban in tih, in ker je po cele dneve risal in pestoval svoj najbolj dragocen zaklad – peresnico njegove pokojne mamice – edino darilo, ki mu ga je lahko s ponosom v očeh kupila.

Od tistega dne je bilo vse drugače. Moj svet je postal poln prečudovitih barv, ki so mi jemale dih. Ni me motilo prebujanje pred sončnim vzhodom. Ni bilo lepše glasbe za moja ušesa, kot je bilo veselo prepevanje in poplesavanje barvic. Čeprav skromne, so vedele, kaj pomeni živeti, kaj pomeni ljubiti in podpirati.

Ko smo skupaj v krogu zaplesali okrog dečka, sem nas zagledal v odsevu njegovih oči in slišal bitje njegovega srca. Počutil se je pomembnega. Razkrile smo mu skrivnost, ki jih drugi ne poznajo. Povedale smo mu, da je poseben. Sprememba v njegovem obnašanju je bila neverjetna. Več se je smejal. Ni več hodil s sklonjeno glavo. Postavil se je zase. V tistih redkih trenutkih, ko ga kak fant vendarle ni pustil pri miru, pa se je od kdo ve kod znašla na stolu pod zadnjico ostro ošiljena barvica ali svinčnik, ki je porednega fanta zbodla tako, da tega še dolgo ni pozabil. Vsak prijatelj včasih potrebuje pomoč, a ne? 🙂 .

*** Opomba: Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu  bloga ***

Svinčnik in fantek blue web