Blog – Stran 60 – ElenaHelena

Leto metuljev 2

Ponedeljkova jutra so običajno jutra, ki jih ne pozdravljam s toplim objemom in zaljubljenim nasmeškom. Morda zato, ker mi ta dan v tednu predstavlja konec čudovitega vikenda, ne pa začetek novega in potencialno najlepšega tedna v življenju. Današnje ponedeljkovo jutro je bilo drugačno. Zavedala sem se, da to ni konec, temveč začetna točka nove poti.

Danes zjutraj so me namesto jutranje miselne sivine pozdravile drobne strele, ki so švigale po mojih možganih. Le kaj bi lahko ustvarila danes? In tako sem skozi celotno jutro lovila ideje po svoji glavi. Zmagala je tale – verižica z modrim metuljčkom in steklenimi perlicami. Naredila sem jo zase, v spomin na začetek metuljčkaste poti :).

Hkrati je ta projekt priložnost za nova znanja fotografije in raziskovanje mnogih funkcij, za katere se mi niti ne sanja, čemu služijo :). In pa seveda – za selitev prispevkov in ureditev bloga na novi domeni :).

METULJČKOMER: 2/365

Trenutno stanje duha: Še 363 🙂

Leto metuljev 1

Če bi zunanji opazovalec pogledal sliko mojega življenja, bi gotovo rekel, da se v preteklem letu ali dveh ni spremenilo veliko. Ob slabih dnevih se tudi meni zdijo moji premiki polžje počasni. Velikokrat pozabim, da najpomembnejše spremembe v življenju niso tiste, ki so ogromne in vsem na očeh. Tisti drobceni premiki, ki se zgodijo v nas in zgolj za 1 milimeter porabimo ogromno moči in energije, so spremembe, ki vodijo proti CILJU. Pred časom sem na internetu našla sliko, ki na zelo simpatičen način prikazuje zgornje vrstice.

V preteklem letu sem zapisala na papir le nekaj zgodb, ustvarila le nekaj izdelkov. Slap moje ustvarjalne energije je zamrznil. Se je pa v moji glavi rodila marsikatera ideja, ki bo morda v prihodnosti našla prostor v realnem svetu. Morda je pa tisti korenček na levi strani moj? 🙂

Včeraj je obisk spletne knjigarne sprožil v meni metuljčkaste vibracije. Avtor Kreativnega dnevnika za vsak dan v letu, Noah Scallin, je nekega dne izrezal lobanjo iz oranžnega papirja in na svoj blog zapisal, da bo vsak dan objavil nekaj povezanega z likom lobanje. Koncept, da narediš nekaj popolnoma vsak dan v letu (lahko gre za zgodbe, slike, kakšno posebno tematiko, …), je bil navdih za njegov Daily creative journal. Dnevnik je nabit z idejami in nasveti, ter seveda prostorom, kamor vsak doda svoje dnevne kreacije. Dnevnik je navdihnil ogromno ljudi po celem svetu, nekatere zgodbe so zbrane tudi na blogu.

Kdor je gledal film Julie&Julia, se prav gotovo spomni, kako se je Julie nekega dne odločila, da v enem letu preizkusi 365 receptov iz kuharske knjige slavne mojstrice francoske kuhinje. O svojem projektu je pisala blog, ki je postal tako uspešen, da so jo zasuli s ponudbami. Napisala je knjigo (kasneje so posneli celo film) in postala pisateljica, kar je bila pred tem njena neizpolnjena želja. Tako je v življenju – do ciljev nas včasih pripeljejo povsem nepričakovane poti. Zaradi tega sporočila se mi je ta film vtisnil v spomin in srce.

Ob gledanju filma sem razmišljala o svojem lastnem cilju, ampak je ideja spolzela skozi prste, kot se običajno zgodi, če ideje takoj ne zagrabimo z obema rokama. Morda pa včasih enostavno ni pravi čas in se nekje v sebi zavedamo, da korenček pod zemljo še raste in bi bilo prezgodnje pobiranje zelenjave za nas pogubno. Morda je sedaj pravi čas za nov cilj. Pa četudi tvegam, da mi javno spodleti :). Vendar bom tudi najhujši potencialni možni scenarij prežvečila in pogoltnila kot že marsikaterega v življenju, tako da se že vnaprej psihično pripravim na vse možne izide :). Še sreča, da te zaradi neizpolnjenih ciljev ne morejo kazensko preganjati – bi pa po moje kar hitro zmanjkalo prostora v zaporih, če bi bilo temu tako :).

Moj cilj je vsak dan ustvariti črte, črke, barve, oblike, … Ne vem še, kaj bo nastalo. Bo pa povezano z metulji. Obožujem metulje. Ne le zaradi njihove skoraj nezemeljske lepote, ujete na nekaj popolnih kvadratnih centimetrih. Preobrazba iz bube v metulja me tako zelo spominja na ljudi. Metulj krepi svoja krila, medtem ko se pribija skozi ovoj. Če bi metulju pomagali in prerezali ovoj, ne bi preživel zaradi prešibkih kril. Zato, da lahko izpolni svoj namen, se mora najprej sam okrepiti. Tako kot človek. Včasih sovražimo ovire, ki jih moramo premagati, ampak ravno ovire so tiste, ki nas naredijo dovolj močne, da lahko poletimo za svojimi sanjami. Preden nekomu “dobronamerno” pomagamo (velikokrat to naredijo starši), se vprašajmo, ali si morda še krepi krila …

Ugotavljam, da na nek način zgodba o metulju spominja na korenček, narava je res polna modrosti :).

Mislim, da bo današnji zapis ravno pravšnji za prvo kljukico. Še 364 🙂

Trenutno stanje duha: Pizza time 🙂

Ko Hodiš, Pojdi Zmeraj Do Konca

Včeraj sem po dolgem času prebrala mojo najljubšo pesmico. Pesem, nežno spletena iz besed, ki so tako vsakdanje v svoji osnovi – pa vendar vsakič, ko pridem do zadnje vrstice v pesmi, del mene zalije globoka tišina. Kot bi vedno znova odprla skrinjico in zadržala dih ob pogledu na čudovito resnico in modrost.

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

Tone Pavček, slovenski pesnik, esejist in prevajalec, je umrl včeraj po daljši bolezni. Morda je zgolj naključje, da sem ravno na ta dan brskala med kupom starih mailov in našla njegovo pesem. Morda je to le še en dokaz, da del njega živi naprej v srcih ljudi, ki se jih je dotaknil s svojimi besedami.

V mislih premlevam njegove besede iz intervjuja pred tremi leti:
” … Je še zmeraj ta mulc v meni. Meni pravijo da so me vzgajale nune, frančiškani, profesorji vzgajale so me politične organizacije, vsi mogoči, tudi ljubice in žena me je vzgajala. Vzgojili me pa niso. Ostal sem pokvarjen. In to je edino kaj je dobro. Človek mora biti sam svoj. In nekoč sem prišel na neko šolo. In so rekli: “Zdaj boste nastopili v avli za vse otroke skupaj. Nekaj povejte za dvajset minut. Kateri ste določeni, pojdite s pesnikom, ostali pa v razrede.” Potem sem vprašal, katere otroke so mi določili. Pa pravijo: “Ja, taboljše”. Sem rekel: “Ti me ne zanimajo. Mene zanimajo tisti, ki so poredni, znajo nekaj razbiti, ki imajo konjička v sebi, samo iz tistih kaj rata.” In sem dobil potem tiste …” (I ntervju)

Ja, človek mora biti samo svoj. Žal je preveč ljudi vzgojenih, “popravljenih” in stlačenih v družbeno sprejemljiv kalup. Žal vse preveč ljudi izgubi stik z otrokom v sebi, tistim navihanim, radovednim, zaupljivim in veselim. Že res, da je imel gospod Tone 83 let, da je imel sive lase in gubice, pa vendar je bil bolj mlad in živ kot marsikateri desetletja mlajši človek. Ob njem se spomnim na čudovito misel, da se ne nehamo igrati zato, ker se postaramo, temveč se postaramo zato, ker se nehamo igrati.

In vem, da si vse to želim zase. Želim si, da živi mala Helena ravno tako dolgo kot jaz .

Trenutno stanje duha: Vnovič. In zopet. In znova.

Kolo Življenja

Pozabljam, kar sem nekoč že vedela. Osnovne zakone vesolja neopazno izgubljam pod navlako umetno ustvarjenih človeških zakonov …

Ne maram vožnje s kolesom v nižjih pestavah, ko hiperaktivno pritiskam na pedala, pa vendar se mi zdi, da se ne premikam nikamor. Veliko raje gledam, kako sprednje kolo požira potko pod njim. Razmišljam, kako zelo podoben je moj pogled na življenje. Pozabila sem, da je življenje včasih vožnja v hrib, ki ga lahko premagaš le v prvi prestavi.

Stojim ob vznožju visokega hriba. Sončnih zahodov sem natrgala že za največjo vazo, a sem še vedno na istem mestu. Nek trenutek v času me je ujel in prilepil na košček zemlje, dovolj velikem samo za vdih in izdih. Del mene čaka na čudež, čaka, da se naklon spremeni v vzporednico in bom lahko vozila kolo življenja v svojih najljubših prestavah. Že sama misel na ogromne količine energije, potrebne za nekaj ubogih centimetrov, je blazno moteča in neprijetna.

Moje noge mirujejo, cono udobja obožujejo kot majhen otrok svojega najljubšega medvedka. Pa vendar želita srce in duša naprej. Ta del nas ni narejen za pristan, je naš potok, ki se spremeni v megleno mlako, če ga ustavimo.

Vem, da se MORAM premakniti, vsaj za delček milimetra, pa čeprav v (uf!) neljubi najnižji prestavi, ki sem jo v svoji glavi krstila ze preveč počasno, da bi dohitela to, kar želim ujeti. Vem, da MORAM ponovno ustvarjati, čeprav le z drobtinicami, ker so popolne ideje zaklenjene na vrhu hriba. MORAM ustvarjati, čeprav v tem trenutku zaradi tisočih drobnih razlogov ne morem pretopiti svojih sanj v realnost.

Pozabila sem, da je neenakomeren tempo neizogiben del življenja. Pozabila sem, da nič ni narobe, če se kdaj pa kdaj ustavim in sedem na klopco, pobožam rožico ob cesti in s pogledom objamem nebo. Vse, kar je zaklenjeno v hiški na vrhu hriba, bo počakalo name, saj imam samo jaz ključ.

Za začetek pa tole … ustvarjeno v prvi prestavi … zato, ker sem si obljubila, da začnem točno tukaj, točno zdaj in točno pri tej za-znoret-počasni vožnji .

Otroški vozički so darilo za kolegico, ki bo kmalu mamica :

Trenutno stanje duha: Po skoraj 8-ih mesecih ponovno klikniti gumbek za objavo – imam skoraj malce treme, hi hi 🙂

E-Ljubezen

Ne spomnim se koliko sem bila stara, ko sem ugotovila, da vsi ne vidijo sveta na enak način kot jaz. Najbolj nazorna vzporednica mojemu doživljanju ljudi je rentgen. Čeprav je v vsakem človeškem telesu skeletni sistem, ga zaradi kože in mišic s prostim očesom ne vidimo. Meni neskončno majhen delček sekunde zadostuje, da vidim vse, kar se skriva pod površjem – le da jaz ne vidim fizične globine, ampak čustveno. Maske na obrazih ljudi so zame tanka prozorna folija. Vsi zgrajeni zidovi, vsa vrata zaklenjena s tisočerimi ključavnicami, so zame le prozorno stekla. Ne morem ustaviti procesa. Niti zatemnjena očala niso dovolj temna, da ne bi videla.

Slike so drugačne od slik v sanjah in tistih, ki jih opazujem čez dan. Drugačne barve, drugačna razmerja velikosti in oblik. Skoraj prepričana sem, da jih pravzaprav ne vidim, ampak zgolj čutim in jih moji možgani pretvorijo v najboljši približek že videnega. Včasih začutim sliko kot sestavljanko z manjkajočimi koščki, včasih kot hišo s polomljenimi stekli na oknih, okrušenim ometom ter manjkajočimi deli strehe. Včasih kot veliko srce z zaklenjenimi sobicami in kupi navlake. Moje najljubše so od nekdaj tiste redke graščine z neskončnimi vrtovi in srca polna mavričnih sob brez vrat.

Najbolj od vsega sem sovražila laži. Tudi tiste, katerih se ljudje sploh niso zavedali. Želela sem si, da ne bi že prvo sekundo videla pod maske ljudi, ki sem jih srečevala. Bolj utrujajoči od maratona so bil kraji, kjer je bilo veliko ljudi in s tem veliko slik in vtisov. Ampak čeprav sem najbolj sovražila laži, sem se prav jaz skrivala za večjo od ogromne gore in trepetala pred tem, da bo nekdo razkrinkal mojo skrivnost, zaradi katere sem se zdela sama sebi ločena od preostalega sveta. Vedela sem, da ljudje ne marajo biti prebrani kot odprta knjiga. Samo predstavljajte si njihovo reakcijo, ko bi se zavedali, da so njihovi zidovi prozorni in se ne morejo nikamor skriti. Začela sem bežati od ljudi, od laži in se zapirati v svoj majhen varen svet.

Pa vendar so bili trenutki, ko sem pogrešala pogovor. Samo pogovor. O popolnoma običajnih stvareh namesto nenehnega razmišljanja o svetu in življenju. O vremenu. O tem, kaj sem imela danes za kosilo. Takrat se obiskala svojega temno sivega, okrog 25 krat 40 cm velikega prijatelja. Računalnik. Virtualni družabni svet. Kraj, kjer sem vedno imela pred seboj le enega človeka, eno sliko. Kraj, kjer sem lahko prekinila stike kadarkoli sem želela. Kirurško čisti rez, brez pojasnjevanja in izgovorov. Nihče ni vedel kdo sem in lahko sem se pretvarjala, da sem popolnoma vsakdanje dekle.

Bil je povsem običajen dan, ali pa samo jaz nisem opazila ničesar posebnega. V virtualni sobici se mi je približal nekdo, ob katerem nisem začutila nobene slike. Brez dogovora sva se vedno srečala ob sončnem zahodu. Kot navdušen otrok sredi igre sem odkrivala prvega človeka, ki je bil zame prijetna uganka. Ker me ni nikoli videl in me ne bo mogel prepoznati sredi ulice, sem si dovolila biti takšna kot sem. Ne morem izgubiti tega, česar nisem nikoli imela. V vseh teh dejstvih je bila varnost in dovolila sem mu v moj svet in pogledati čisto od blizu v trezor svoje največje skrivnosti.
– “Ampak pri tebi je drugače. Ne vem zakaj si ti edini, ki ga lahko spoznavam in odkrivam.”
– “A želiš izvedeti o meni nekaj, česar nisem nikoli povedal nikomur?”
– “Hm, seveda, če želiš.”
– “Samo trenutek … Povej mi, kaj vidiš v tem trenutku?”
Videla sem rožo, oziroma nekaj, kaj je imelo obrise rože. Le nekaj listov se je držalo njenega stebla brez cveta. En sam pogled me je potopil v žalost.
– “Kaj si naredil? Zakaj te lahko vidim zdaj? In kaj se je zgodilo, da je tvoja roža takšna?”
– “Ne vidiš mene.”
– “Ne razumem. Kako to misliš, da ne vidim tebe?”
– “Veš zakaj sem se jaz umaknil od sveta? Ker sem celo življenje nosil s seboj zrcalo, v katerem so ljudje videli sebe na način, kot ti vidiš druge. Potem ti ne rabim razlagati, zakaj nisem imel prijateljev. Nihče ne vidi rad samega sebe tako razgaljenega. Ti si prva, ki se ni videla v mojem zrcalu in ob tebi se učim, kako ga odložiti kadarkoli želim. To, kar vidiš v tem trenutku – to si TI, ravnokar gledaš samo sebe skozi steklo zidov, s katerimi si se ogradila.”

In tako sem prvič v življenju videla SEBE. Vse druge sem lahko videla, sebe nikoli. Zajokala sem in solze so polnile nevidne brazde na licu in srcu. In … sram me je bilo, da me je videl takšno. Počutila sem se golo in ranljivo kot nikoli poprej.

Odšla sem. Se izolirala tudi od virtualnega sveta, ki je bil za nekaj časa tako moj in tako varljivo varen.

V virtualnem poštnem nabiralniku sem naslednji dan našla sporočilo:
“A si kdaj razmišljala o tem, da slike, ki jih začutiš ko gledaš ljudi, niso bile vedno takšne? Sestavljanka je bila nekoč cela. Hiša je nekoč imela okna in streho, ki ni puščala. Ravno to iščejo ljudje – delčke, v nedolžnosti podarjene in ukradene ali pa izgubljene v viharjih in nevihtah. Želiš vedeti kakšna je bila nekoč tvoja roža? Dodaj ji zelene liste. Dodaj ji cvet v najlepši barvi, ki si jo lahko zamisliš in liste najbolj popolnih oblik, kar jih lahko vesolje ustvari.
Nisem samo jaz premaknil nečesa v tebi. Veš, da sem se ob tebi učil odložiti zrcalo. Ne veš pa, da sem bil jaz edini, ki se nisem znal videti v njem. Ob tebi sem prvič v zrcalu videl sebe, saj sem ga lahko odložil in obrnil proti sebi. Boleče razpadajoča hiša z zapacanim ometom in zelenica, ki ni bila zelena, ampak umazano rjava in neurejena – to sem bil jaz. Vedel sem, da sem jaz edini, ki lahko spremenim to sliko. In delček za delčkom sem popravljal hiško, dokler ni postala moja sanjska. Potrpežljivo sem in previdno sem pokosil travo. Zakaj previdno? Ker sem čutil, da se nekje v njej skriva rožica, ki jo lahko porežem, če bom preveč hitel in preskakoval vmesne korake. Ja, bila je najbolj čudovita roža, kar sem jo kdaj videl. Nekega dne dovolj boš dovolj močna in se boš videla kot te vidim jaz. Takrat sem boš ozrla in videla hišo. Vedela boš, da sem to jaz in da si TI tista rožica, moja rožica. Takrat se bo tvoja pot ponovno križala z mojo in jaz te bom čakal.”

Najprej sem jo videla v sanjah. Pobožala sem njene liste in bili so mehki kot oblaki. Kasneje sem se jo lahko videla tudi takrat, ko nisem spala. In sčasoma sem jo videla večino časa. To sem bila jaz. Pred potresi in poplavami. Začela sem verjeti, da je vse to še vedno v meni.

Sčasoma so se tudi slike drugih ljudi začele spreminjati, iz zapacanih so postale čiste ter neverjetnih oblik in barv. Hiše so postajale graščine. Sestavljanke so našle svoje koščke. Lahko sem videla popolnost v vsakem človeku. Popolnost, za katero večina ljudi ni vedela, da jo še vedno nosi v sebi. Popolnost, preden jo je uničilo nekaj, pred čemer se niso znali braniti.

Obstaja čas, ki ga merimo s potovanjem kazalca po številčnici in črtamo na koledarju. In obstaja čas, ki ne upošteva sekund, dni ali let, temveč le očem nevidne premike duše po črti v nematerialni dimenziji vesolja. Ko sem se premaknila dovolj daleč, ko sem naredila vse potrebne korake, sem pristala točno tam, kjer mi je bilo namenjeno biti. Na križišču sem ponovno srečala njega. Nisem vedela, da bo imel najbolj čudovit nasmeh v vesolju, kot zrcalo jasne oči in da bo življenje z njim kot sprehod skozi travnik, poln dišečih rož in metuljev.

Trenutno stanje duha: Opozorilo! Preden me skušate najeti zaradi mojih sposobnosti in me uporabiti v takšne ali drugačne namene, moram javno povedati, da je zgodba le plod moje bujne domišljije :D. Zdaj pa držim pesti vsaj za knjigico 😀

Naknadna opomba – tale zapis mi je prinesel glavno nagrado blogerskega natečaja Mladinske knjige: E-bralnik 🙂 .

*** Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu bloga ***

Brez Maske …

Na poti v službo sem začela pisati novo zgodbo v beležnico mojega srca in še preden sem sedla za računalnik, sem vedela, da sem po treh mesecih končno našla zgodbo, ki jo želim dokončati tudi na virtualnem koščku papirja. Pa ne zato, ker bi bila tako posebna in neobičajna, temveč zato, ker je tako žalostno vsakdanja.

V tistih redkih trenutkih ko se peljem z avtobusom, izberem sedež v zadnji vrsti. Čeprav je bila danes večina sedežev še vedno prostih, je prisedla k meni punca, po letih sodeč lahko rečem kar mlada ženska. Že na prvi pogled je bila videti drugačna.

“A imate fanta”, je bilo njeno prvo vprašanje.
“Ja, imam.”
“Jaz ga nimam. Sem tako osamljena. Nimam prijateljev.”
“Nobenega prijatelja nimaš?”
“Ne, nobenega.”
“Kaj pa starši?”
“Mama ni prijatelji. Jaz bi rada imela prijatelje. Ampak jih je tako težko najti. Sem jih iskala, pa jih ne najdem”.
“Ja, res je težko. ”

Želela sem si, da bi moje besede zvenele bolj sočutno, tolažilno, pa sem začutila v grlu nekaj težjega od ogromnega kamna, nekaj kar je pritiskalo na zavoro in zamrznilo besede. Kot bi na misiji nemogoče iskala radirko za osamljenost in hkrati vedela, da ne obstaja. Ja, osamljenost lahko prelepiš z obližem, lahko uporabiš staro oguljeno “vse bo še v redu” frazo, vendar veš, da bo ob prvi vlagi zaradi solz lepilo popustilo in spet bo tam. Še večja. Še globlja.

Ogromno podobnih zgodb je varno skritih za zaklenjenimi protivlomnimi vrati in redko kje najdeš človeka, ki tako iskreno in brez sramu sname masko z umetno narisanim nasmehom. To je še en razlog, zakaj je Prijatelje težko najti. Pravo Prijateljstvo je druženje brez mask, pomoč pri previjanju ran in nežen dotik, ki ne povzroča dodatne bolečine. In bolj dragoceni od čistih diamantov so trenutki ko veš, da ga ne motijo tvoje brazgotine, saj vidi le človeka pod njimi …

Trenutno stanje duha: Razmišljam kako zelo drugačen bi bil svet, če bi imel vsak človek Prijatelja …

Poletje V Barvah In Vzorcih

Poletni meseci so moj najljubši ustvarjalni čas. Saj skušam tudi mrzle dni obarvati čimbolj pisano, ampak v hladen koš nikakor ne morem stlačiti toliko barv in oblik. To poletje sem se navdušila nad modeli oblekic, ki so rezani po pasom. Ker je kroj primeren tudi za tiste, ki iz kakršnih koli razlogov želijo skriti svoj trebušček, poleg tega sva se pred kratkim s fantom (ki je po vseh družbenih pravilih prav tako kot jaz v “tistih pravih letih”) preselila v skupno gnezdece, sem opazila kar nekaj sumljivih pogledov in celo odkritih namigovanj, da pod obleko skrivam nosečniške obline :).

Če bi bila slavna in bogata (karkoli že pač to pomeni v naši dragi državici), bi bilo prav gotovo kup člankov na to temo v Novi in Lady :). Vam pa zaupam, da nekaj vendarle raste v meni … sanje … krhke in nežne kot otrok … ki čakajo na svoje rojstvo.

Ko naredim nekaj novega, redkokdaj pozabim, kako se je začelo. Prvo oblekico sem okrasila z zlatimi kamenčki, ki sem jih nalepila na blago s pomočjo pištole.

Za malce hladnejše dni sem zašila še bolero …

Turkizno bela …

Kakšno pa bi bilo poletje brez rožic? 🙂

Največji zalogaj roza oblekice je bil prepleteni del pod dekoltejem in našitje metuljčkov.

Še metuljčki od blizu …

Za intermezzo še ena “nenosečniška” 🙂 (da pokažem tudi tistim najbolj sumničavim, da ničesar ne skrivam ) v pozitivni oranžni barvi …

Za konec še zaprem poletno ustvarjalno torbo in spremenim nastavitev svojega radarja na iskanje toplih in mehkih materialov, varnimi pred mrzlim objemom zime .

Trenutno stanje duha: Po-dopustniško, z eno nogo še vedno v morju 🙂

Pozor, Išče Se Navdih :)

Danes so vrstice, ki sem jih prebrala v knjigi Igra angela, zaposlile moje male sive celice z vzletom s steze druge perspektive. Glavni junak knjige, pisatelj, je pomagal prijateljici pri njenih prvi korakih v pisateljski karieri. Ko jo je vprašal, zakaj ne piše in mu je odgovorila, da nima navdiha, je potrkal tudi na moje srce. Pozabila sem točne besede, ob katerih sem se nasmehnila, tako posrečene in hkrati resnične so bile. Njegova teorija je zvenela nekako takole: Navdih je zadnjica na stolu, komolci na mizi in stiskanje možganov, dokler ne dajo nekaj od sebe.

Vidim sebe, kako dan za dnem potrpežljivo čakam na navdih. Pa ne na kakšen navaden navdih, pod nobeno točko opisa ne sme biti povprečen. Navdih bi naj bil vendar nekaj veličastnega, nekaj, kar bo ustavilo korak mimoidočih in povečalo njihove zenice za najmanj 50 odstotkov. Število dni, ko je tišina iz mojega kreativnega laboratorija edina pesem, je že dovolj veliko za pevski zborček (takšen nemi seveda

Danes sem se s škarjami sprehodila po blagu, čeprav priznam – ideja ni dovolj velika, da bi prekrila majhno kartonsko sonce, kaj šele pravega žarečega. In to samo zato, ker sem danes razmišljala, da je navdih res največkrat prišel za mano, me potrepljal po ramenu in prijazno pozdravil šele takrat, ko sem nehala gledati na uro in ga po malem preklinjati kot gosta, ki zamuja, medtem ko je slastno kosilo vedno bolj mrzlo, suho in neokusno. Navdih ni dogodek, ki ga lahko do sekunde natančno zapišeš v planer. Spominja me na otroka, spontanega in veselega, dokler ga ne začneš zaklepati v ječo in oblikovati po svojih željah. Ja, morda bo nekdo rekel, da je trmast, ampak jaz bi rekla, da ima svoj pravi jaz, je zvest samemu sebi in šele takrat, ko mu dovoliš biti, pokaže svoj zaklad.

V tem trenutku: jaz, zadnjica na stolu, komolci sicer ne na mizi, ker bi potem mogla tipkovnico obesiti na strop in stiskam iz možganov, kar se pač da. Navdih? Malce pa se mi je res nasmehnil tako od daleč in mi pomagal premikati prste po tipkovnici. Prav gotovo je bilo seme resnice v pisateljevih besedah. Čakati in sploh ne poizkusiti, je preverjena formula za prazen list papirja, navdih bo pa že prišel, če se bomo tudi sami potrudili, mu dovolili svobodo, namesto da bi ga vlekli za ušesa .

Trenutno stanje duha: (Bolj ali manj) potrpežljivo čakam 🙂

Poletje In Minljivost

Na začetku poletja vedno vidim kamion, katerega ponjava že skoraj poka zaradi gneče toplih trenutkov. Zaloga se mi zdi ogromna in vsako leto si prisežem, da jih bom zaučila več kot leto poprej. Vsako leto znova pa se takrat, ko se začnejo dnevi in stebriček živega srebra termometra opazno krčiti, zavem skoraj neopaznega polzenja žarkov skozi luknje vsakodnevnih obveznosti. Kako minute, ure, dnevi in meseci izginjajo, najbolj začutim ravno v poletnih dneh.

Velikokrat razmišljam, da je ravno to namen letnih časov in gub na obrazu. Če bi bilo vedno vse enako, bi se minljivosti in toka časa zavedali veliko manj. Čeprav velikokrat prelagamo in odlagamo vrstice na naših spiskih in se nam zdi čas neusahljiv izvir sekund, drobci peska v ogromni peščeni uri našega življenja potujejo v kraj brez vrnitve.

Vem, da bom ob mehkem padanju jesenskega listja in tišini prvih snežink znova ujela misli o minljivosti. Vem, da si bom ponovno želela ujeti več trenutkov sredi listja in pustiti več stopinj na snegu kot v preteklem letu. Tako, zdaj pa grem brskat pod ponjavo kamiona in z obema rokama objemat preostale sončne žarke tega poletja.